Denis Živčec
Ne vemo, ali se v luči na koncu tunela skriva poslednji koktajl hormonov, ki jih naši možgani izločijo pred dokončnim izklopom, ali pa v njej žari božja milost.
Smrt se nas zares dotakne, ko se nas neposredno tiče. Ko odide ljubljena oseba, svojec ali obraz, ki smo ga leta spremljali preko medijev. Tri take "medijske" smrti so se zgodile v zadnjih dneh. Ena na Pop TV, ena na RTV Slovenija in ena v naši medijski hiši. Pišem brez imen, ker ne želim motiti tišine tistih, ki so odšli. In ker je bilo povedanega že veliko vsega. A če smo večerovci smeli žalovati v svoji tišini, so ostali kolegi v drugih medijskih hišah morali brati in poslušati nepopisen trušč človeške neumnosti, brezobraznosti in vasezagledanosti. Namesto izrazov sožalja so nekateri egocentrični idioti nemudoma zamudili priložnost ostati tiho in začutili potrebo, da spletne forume zasujejo s teorijami, da sta umrla zaradi cepljenja ali druge svetovne zarote. Če je prijazni vremenar še nekako dobro prišel skozi, pa je pikri satirik po smrti prejel nešteto naslade polnih politično motiviranih brc in komentarjev, kako dobro je, da se je končno pospravil s tega sveta, kako si je vse skupaj zaslužil. Primitivizem in vulgarnost ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
