Petra Lesjak Tušek
Potem ko se domala cel svet globoko utaplja v koronakrizi in še kar ne moremo povsem doumeti, kako so se naša življenja postavila na glavo, vse bolj upamo, da čim prej in s čim manj posledicami izidemo iz labirinta. Če ostanemo na mikro ravni, se nam vsaj ob velikonočnih praznikih - naj smo verni ali ne - nekoliko bolj prebujata upanje in vera, da bomo po prazniku izplavali in se vrnili v stare tirnice, četudi ne bodo več enake. Velika noč se nam morda vsaj malo izrisuje kot prelomnica, po kateri bi se le utegnilo obrniti na bolje, čeprav hkrati slutimo, da bomo morali v izrednem stanju prebroditi še več tednov. Marsikaj se nam poraja in na novo odstre v dneh izolacij in omejevanj. Znotraj hudega, za marsikoga ob izgubah življenj najhujšega, iščemo obrambne in preživetvene mehanizme. Tako se tudi tolažimo, da smo vsi v istem zosu, čeprav pravzaprav to ne drži, vsaj ne povsem. Izredne razmere hkrati so in niso enake za vse - in tudi te, kot življenje prej, odpirajo vprašanja naših (ne)enakosti v razmerju do vsaj navidezno enakovrednega položaja.
Zdaj, ko je skupni slogan Ostani doma postal naša mantra, kot se je nedavno izrazil minister za javno upravo Boštjan Koritnik, spoznavamo tudi vrednost in pomen doma, kot tudi, da vsi ne moremo ostajati doma in da slogan ne more biti mantra čisto za vse in v vseh ozirih. Zaposleni v javni upravi se s to mantro prej poistovetijo ali jo lažje sprejmejo za svojo in uveljavljajo, v pretežnem delu lahko delajo od doma ali sploh ne delajo. Medtem recimo delavci v industrijah strojev ne morejo poganjati na daljavo in morajo v proizvodnje pod novimi pogoji, upajoč, da bodo preventivni ukrepi učinkovali in da ne bodo neposredno izpostavljeni okužbi, ki bi jo nato potencialno prenesli še domov.
Tolažimo se, da smo vsi v istem zosu, čeprav niti to ne drži povsem
