Še politika je odkrila medij za sladokusce: Podkast ni vodenje informativne oddaje

Še ne tako dolgo je bilo spremljanje podkastov bližje mlajši generaciji. A ko je sredi januarja v svet podkastov vstopila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar in nekaj dni kasneje celo aktualna vlada, je marsikomu postalo jasno, da gre očitno za pomembno zadevo. Na srečo pa relativno nov medij ni zgolj sredstvo političnega komuniciranja. Pred tem je že posegel v medijsko krajino in postal priljubljen kanal za informiranje in zabavo "zahtevnejše" publike. 

Ko se je pred dvajsetimi leti izraz prvič pojavil, je zelo malo ljudi vedelo, kaj pomeni. Kako najti in kako poslušati podkast? Brez pametnega telefona težko, morda na računalniku. Danes je podkaste bolj preprosto prenesti in poslušati. Vsekakor gre za format, ki je povzročil enega največjih medijskih premikov v zadnjih desetletjih. Tehnično gledano gre za digitalno zvočno vsebino, ki jo je mogoče s spleta prenašati na računalnik ali pametni telefon. Običajno je to pogovor, govor in ne glasba. Začelo se je s prenašanjem radijski oddaj na Applove ipod prenosnike, zato je  proizvajalec telefonov Apple kmalu zanje ustvaril prvo podporo v predvajalniku iTunnes, kasneje pa z namensko aplikacijo Podcasts. Danes podkaste predvajajo številne aplikacije in spletna mesta. Poslušalec  lahko svoje priljubljene posluša kadarkoli, saj se mu izbrani preprosto shranjujejo na napravo.

Slovenski samorastniki

Anže Tomič, ki velja za enega od začetnih ustvarjalcev podkastov pri nas, opomni, da je prvi, ki se je v Sloveniji preizkusil v ustvarjanju podkastov, pravzaprav Jonas Žnidaršič, in sicer že leta 2006. O trenutni situaciji pri nas Tomič meni, da nismo priča velikemu poku, saj so se podobne renesanse že dogajale v preteklosti. Podkasti se namreč pojavljajo in ugašajo, a meni, da njihova popularnost in prisotnost ves čas zmerno raste. Tisto, kar je po njegovem mnenju novo, je dodana video komponenta, saj večina podkasterjev ne ponuja le zvočne vsebine, ampak zraven še video. "Pomeni, da je med platformami zmagal Youtube. Ta ujame novo generacijo ljudi, ki je posvojila zdaj že drugi največji spletni iskalnik. Ob tem pa je pri nas očitna poplava podkastov, ki poskušajo kopirati ameriški model oziroma znanega ameriškega podkasterja Joeja Rogana, ki velja za mainstream na sceni." 

Pojasni, da je za podkast zvezdnika značilno, da se voditelj ne pripravi na gosta. A ta v Ameriki priljubljena "vrlina" ni vedno dobra oziroma "zdrava" na dolgi rok, čeprav pritegne veliko poslušalcev, zdaj tudi gledalcev. "Po moje gre za strahopetno pozicijo, ko se ustvarjalec umakne od prevzema odgovornosti, sogovornik pa se lahko izraža po mili volji, četudi gre za neka ekstremna prepričanja. Seveda obstajajo ljudje, ki, čeprav nimajo zveze z mediji in uredniškim procesom, vseeno delajo fajn stvari."

Novinar in voditelj na Valu 202 trenutno vodi podkast o svetu tehnologije Tehnična podpora. Anže Tomič je leta 2012 začel z Apparatusom v želji, da ustvari nekaj, kar bo živelo na internetu ločeno od tradicionalnih medijev. Okoli njega se je ustvarila mreža ljubiteljev podkasta in z njo duhovite osebe z razvezanim jezikom, ki z zanimanjem opazujejo družbene in družabne fenomene.

"Apparatus je mreža, na kateri trenutno živi šest podkastov, ki jih v dvojicah ali trojicah zraven mene vodijo še  Boštjan Gorenc - Pižama (Glave), Jure Godler (Opazovalnica); Sašo Stare in Aleš Novak (A res, tega ne veš?); Mito Gegič, Igor Harb in Aljoša Harlamov (O.B.O.D). Tukaj so tudi Luka Štucin, Tilen Lamut in Matija Kosmač, ki se v svojem podkastu Dvokorak pogovarjajo o ligi NBA in košarki. Boštjan in Mojca Gorenc pa se o zabavnih dejstvih pogovarjata v podkastu Danes praznuje," je Tomič predstavil Apparatus. 

Podkast Moč besede narejen precej sterilno

Tudi Nataša Briški in Aljaž Pengov Bitenc spadata med pionirje podkastov pri nas. Pred desetimi leti sta začela snemati podkast Metin čaj in ga podnaslovila podkast o medijih. Nekaj let kasneje sta nadaljevala tudi z Evropsko četrtjo, "podkastom za vse, ki vas zanima EU, pa ne veste, koga vprašati". Zdaj pa šesto sezono delata v političnem LD;GD. V njem so se povezali Aljaž Pengov Bitenc (Radio Kaos), Nataša Briški (Metina lista) in privatnik Antiša Korljan ter Andraž Zorko (Valicon). "Moj sovoditelj je bil najprej v dvomih, ali bomo imeli toliko govoriti o politiki v podkastu, a nam ne zmanjka. Najprej smo imeli tedenski ritem, zdaj ga pripravljamo na dva tedna," se je v podkastu Umetnost možnega pošalila Nataša Briški, ko so pred dnevi debatirali o aktualnem fenomenu, saj je očitno politika odkrila podkaste. 

Kako Briškijeva, kot ena od slovenskih začetnikov tega medija in politične vsebine na njem, gleda na preobrat, da je politikom vse ljubše odgovarjati na "svoja" vprašanja v "svojih" podkastih kot pa klasičnim medijem? "To so nova komunikacijska orodja in ne vem, zakaj jih ne bi izkoristili. Podobno kot sem pred desetimi leti menila, zakaj pa ne bi šli politiki na družbena omrežja, saj je to priložnost za stik z ljudmi. Klasični mediji oziroma kanali pač niso več dovolj, pri ljudeh zaupanje vanje upada - razlogov je več, od deloma upravičenih očitkov na račun neprofesionalnega dela nekaterih do načrtnih kampanj določenih političnih skupin, ki so najedle zaupanje ljudi v medije in spoštovanje tega poklica. Vseeno menim, da se večina v politiki loteva podkastov ​na napačen način, kot pred leti družbenih omrežij. Kar se gre vlada, ni nič drugega kot propaganda. Med sabo razpravljajo, kaj delajo in kako. Izvedbo in vsebino bi bilo treba bolje premisliti, če želijo, da jih ljudje poslušajo. Ne nazadnje so podkaste namenili stikom s splošno publiko," meni o konkurenci političnim podkastom. 

Prvega je uvedel prejšnji slovenski predsednik države Borut Pahor, svojega ima tudi ministrstvo za digitalno prihodnost, sledila sta podkast vlade in podkast predsednice države Nataše Pirc Musar. O slednjem Nataša Briški meni, da se sicer občuti, da ima predsednica za seboj tudi novinarsko kariero, le da je predsedničin podkast Moč besede narejen precej sterilno. "Podkast je vseeno nekaj drugega kot vodenje informativne oddaje," je povedala v podkastu Umetnost možnega, ki ga pripravljata novinarja Tanja Starič in Aleš Kocjan.

Za politične sladokusce

Notranjepolitično dogajanje v Sloveniji sta na nekoliko drugačen način želela javnosti predstaviti radijski novinar Aleš Kocjan in njegova televizijska kolegica Tanja Starič. Septembra 2020 sta posnela prvo epizodo podkasta o politiki - Umetnost možnega. "S Tanjo sva želela, da bi o politiki, domači in tuji, govorili novinarski kolegi, ki so dobro informirani o političnem dogajanju, ga dnevno spremljajo in so tako formalno kot neformalno v stiku s političnimi akterji. Novinar, ki je veliko na terenu ter v stiku s svojimi viri, pozna politične procese in zakulisna preigravanja veliko bolje kot denimo profesor na univerzi, saj slednji ni v neposrednem stiku s politiko in politiki. Zato sva pred mikrofon povabila tiste, ki strankarsko in vladno politiko spremljajo od blizu in jo lahko s svojim znanjem in izkušnjami veliko bolje interpretirajo. Tako že četrto sezono gostiva  novinarje, komentatorje, kolumniste in urednike, skratka poznavalce slovenske politike," je o podkastu Umetnost možnega povedal Aleš Kocjan. Izkazalo se je, da je ta sprememba zornega kota največja vrednost omenjenega političnega podkasta, ki je plod tvornega sodelovanja med radiem, televizijo in multimedijskim centrom RTV, in je za poslušalce, ki jih zanima politično dogajanje, morda celo bolj poslušljiv od tradicionalnih oblik radijskih vsebin na enako temo. 

Kocjan meni, da je skrivnost dobrih podkastov v avtorstvu, periodičnosti in nišni vsebini. Namenjeni so sladokuscem, tistim, ki želijo o neki temi izvedeti več, kot lahko najdejo v klasičnih medijskih objavah. Zato morda dobri podkasti ne dosegajo rekordne poslušanosti, saj nagovarjajo ožji krog občinstva oziroma nišno publiko. V aktualnem fenomenu političnih podkastov pa Kocjan ne vidi konkurence za Umetnost možnega. "Gre za popolnoma drug tip podkasta, kjer se recimo vladni piarovec pogovarja s predstavniki vlade, medtem ko v našem politiki ne nastopajo. Vladni podkast vidim kot politično propagando, kot kanal, skozi katerega skuša vlada ponuditi občinstvu zgolj tisto, kar sama želi. A kaj čisto zares zanima poslušalca? Kaj vlada govori o sebi ali kako jo z vprašanji izzovejo novinarji kot kritični spremljevalci dogajanja? Pri njih gre za kontrolirano okolje, v katerem ni prostora za presenečenja ali neprijetna vprašanja." Nič spornega ne vidi v tem, da je politika posegla po tem sodobnem komunikacijskem orodju, a se sprašuje, ali lahko tako pritegne kritičnega poslušalca.