Bolj ko razmišljam o vzrokih in posledicah holokavsta, ki je med letoma 1933 in 1945 terjal milijone življenj nedolžnih ljudi, preživele pa pohabil in razčlovečil, me spreletava srd ob primerjavi zgodovinskih nastavkov genocida z današnjimi radikalnimi novodobnimi oblikami rasnega sovraštva, lažno politično demagogijo in cenenim populizmom. Od sovražnega govora do prelivanja krvi je le droben korak, in ko se zgrnejo in zganejo orjaške sile mračnjaštva in mržnje, nabito polne nacionalističnega adrenalina in hotenja po popolni nadvladi nad šibkejšimi in "manj vrednimi", je mera polna in pot prelivanju krvi in jemanju glav odprta.
Sprenevedanje na omrežjih
Neverjetno lahkotni in sprevrženi so komentarji in vprašanja na družabnih omrežjih o tem, ali je bil holokavst samo mit ali dejansko zločin brez primere. Tem ugibanjem je treba narediti konec, dvomljivcem pa zelo nazorno predočiti jasna in nedvoumna zgodovinska dejstva. Brez pretiravanja, ki smo mu žal včasih tudi priče. Škoda, da je živih prič genocida, ki mu preprosto rečemo holokavst, čeprav bi bilo primerneje uporabljati izraz šoa, iz leta v leto manj. Ostaja jih le še peščica. Tistih mož in žena, ki kljub visoki starosti in rahli izgubi spomina vendarle lahko avtentično povedo, kaj se je zgodilo, kaj so z njimi počeli, kdo je to počel in kakšno je bilo plačilo za vse grdobije v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih. Njihov spomin močno bledi, mnogi čutijo globoke travme in o tem razčlovečenju sploh nočejo odgovoriti. Nekateri sploh nikoli niso odprli ust in bodo z molkom odšli v grob. Bilo jih je preveč strah, da jih ne bi spet kdo popisal, natovoril v živinske vagone in odpeljal nekam daleč, v neznano, kjer se je iz visokih dimnikov valil temen dim in je dišalo po zažganem mesu.
Žal je iz leta v leto več tistih, ki ob tem spominjanju na najhujšo obliko kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin doslej enostavno zamahnejo z roko, češ, pustite pravljice in starce pri miru, naj pripovedujejo tistim, ki jim (še) verjamejo, da se je holokavst zgodil. Po njihovem je to le mit, ki ga je treba pozabiti in knjigo spominjanja o tem za večno zapreti. Narobe, treba se je spominjati in opominjati zlasti mlajše generacije, saj so vzorci preganjanja ljudi preveč mikavni tudi za današnji čas. Povsod, tudi v Sloveniji.
Med drugo svetovno vojno (1939–1945) je bilo največ judovskih žrtev na Poljskem, okoli tri milijone. Dober milijon judovskih žrtev beležijo v nekdanji Sovjetski zvezi, v Romuniji 469.000 tisoč, na Madžarskem 27.000 (neuradno pa celo pol milijona), v nekdanji Češkoslovaški 266.000, v Avstriji 65.000, v Franciji 83.000, na območju nekdanje Jugoslavije 60.000, v Grčiji 70.000, v Albaniji 30.000, v Nemčiji 160.000, na Nizozemskem 106.000, v Litvi 135.000 in v Latviji 80.000 judovskih žrtev. Večje število jih beležijo še v Italiji (8000) in Belgiji (24.000).
Frajtar Hitler, norec demonskega besa
Nerazumljivo je, da lahko po samo 74 letih od konca druge svetovne vojne s takšno lahkoto in preprostostjo pozabljamo na temno preteklost 20. stoletja. A zgodilo se je, torej se lahko spet ponovi. In v drugačnem kontekstu ter v novodobni preobleki se je nekaj malega v zadnjih krvavih balkanskih vojnah že ponovilo. In če smo pri zgodovinskih nastavkih, naj spomnim, kako na hitro se je po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji leta 1933 začel krvavi ples in najbolj radikalni antisemitizem doslej. Le nekaj let je trajalo, da so se zganile orjaške sile in se je odprl prazen prostor, v katerega je čez čas stopil "norec demonskega besa", možak, ki je po besedah Winstona Churchilla "postal in ostal posoda za izraz najbolj divje mržnje, kar jih je kdaj razjedalo človeške prsi – frajtar" Adolf Hitler. A ta avstrijski "malar" je bil samo vrh ledene gore in je udejanjal svoje goreče antisemitsko besnenje s pomočjo zvestih izvrševalcev rasne politike. Med njimi velja posebej omeniti nekaj zločinskih prvokategornikov: Himmlerja, Goebbelsa, Rosenberga, Göringa, Bormanna, Eichmanna, Franka, Mengeleja in seveda Heydricha, ki je na wannssejski konferenci januarja 1942 udeležence seznanil s Hitlerjevim naročilom o iztrebljanju vseh evropskih Judov, s katerim se je začel projekt "dokončne rešitve" judovskega vprašanja.
Grozljivo hvalisanje Odila Globocnika
Med odločnimi izvrševalci te politike je bil tudi premeteni in vdani nacist slovenskega rodu Odilo Globocnik, ki se je celo rad sam pohvalil, češ "dva milijona smo jih pospravili". Sicer pa se je proces načrtnega iztrebljanja Judov (in drugih manj vrednih ljudi) začel že leta 1940 s pobijanjem mnogih duševno bolnih in pohabljenih. Med temi je bilo veliko otrok. Himmler s svojo značilno avtokratičnostjo, za katero se je v bistvu skrival strahopetec, je brez milosti izvajal dogovorjeno politiko in je na nek način pognal korenine globoko v zemljo, na kateri so stala koncentracijska in uničevalna taborišča. V njih je ustvarjal posebno "življenje v smrti" za velikansko, a skrito skupnost, ki je nato vsrkala in uničila na milijone Evropejcev, predvsem Judov pa tudi množice Slovanov in seveda Romov.
Slovenske žrtve
Med okupacijo 1941–1945 je bilo v nemških koncentracijskih taboriščih zaprtih 26.234 Slovencev, od tega v Auschwitzu 2324, v Dachauu 8975, v Mauthausnu 4153, v Ravensbrucku 2230, v Buchenvaldu 1471 in v tržaški Rižarni 3500. Nekaj tisoč interniranih so Nemcem predali domobranci. Med interniranci je bilo tudi 600 ukradenih otrok. Slovenci so bili zaprti tudi v italijanskih, madžarskih in v ustaških taboriščih (Jasenovac, Stara Gradiška, Lepoglava). Največ jih je umrlo v nemških taboriščih (9863), več kot 300 pa tudi v ustaških, največ v Jasenovcu, med njimi tudi šest duhovnikov. V holokavstu je bilo po doslej zbranih podatkih, ki se še vedno razlikujejo in niso dokončni, ubitih 587 slovenskih Judov, največ med njimi iz Prekmurja. Po nekaterih novejših podatkih bi se lahko ta številka povzpela celo do 700 žrtev holokavsta in več.
Nemci se sramujejo pošasti
Njegovo početje je ostalo "kraljestvo smrti", ki pa ga vest nemškega ljudstva niti po vojni ni marala priznati. Sramovali so se tega človeka, ki je z izbranimi nacističnimi veljaki in SS-elitami razvijal in odobraval metode pobijanja, da bi "počistil raso". Ob tem pa je dobesedno vedno globlje tonil v rasno obsedenost, ki je privedla do strahotnih žrtev genocida. Ne bi želel delati nikomur krivice in kogar koli posebej izpostavljati, a zdi se, da je za Himmlerja še vedno najprimernejša oznaka "surovost" (Reichshein), kot so ga označevali mnogi njegovi sodobniki in celo tesni nacistični sodelavci. Oprijela se ga je splošno znana ocena, da je bil ena sama strahotna pošast, "krvoločni nečloveški volkodlak", nikoli človek, pač pa "stvor ali pošast", ki ni poznala ne usmiljenja in ne milosti. Za nikogar. Ob omenjanju njegovega imena se redke žive priče holokavsta še danes zdrznejo in globoko zamislijo ter ga ne želijo omenjati. Še zlasti ne tisti redki, ki so preživeli največjo tovarno smrti ali pekel na zemlji, to je Auschwitz.
Končna postaja za Jude
Nacistični taboriščni kompleks Auschwitz v okupirani Poljski, ki so ga sestavljala tri najvažnejša taborišča, in sicer koncentracijsko taborišče Auschwitz I, uničevalno taborišče Auschwitz II (Auschwitz-Birkenau) in delovno taborišče Auschwitz III (Auschwitz-Monowitz), je 27. januarja 1945 osvobodila sovjetska Rdeča armada. Našli so le nekaj tisoč živih okostnjakov, ki so preživeli doslej največji "pekel na zemlji" in so ostali vse do danes žive priče tega strahotnega razčlovečenja. Iz leta v leto jih je manj, saj zaradi starosti na veliko umirajo in le redki med njimi še želijo na glas govoriti o strahotah, ki so jih doživeli in preživeli. Bilo jih je strah govoriti in niso se želeli spominjati. To velja tudi za preživele slovenske žrtve holokavsta, med katerimi je ena redkih soboška Judinja Erika Furst. Preživela je Auschwitz. Najhujše je bilo uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau, ki je bilo del projekta "končne rešitve" judovskega vprašanja.
Sovražni grafiti na pročelju mariborske sinagoge
Tudi 2346 Slovencev
Nacistično taborišče smrti Auschwitz si je v letu 2017 po poročilih Muzeja Auschwitz ogledalo 2,1 milijona obiskovalcev. A kljub množici turistov tam vlada tišina. V nacističnem uničevalnem koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau, ki so ga zgradili leta 1940, je umrlo najmanj 1,1 milijona ljudi, med njimi največ Judov in okoli 232.000 otrok. Taborišče so 27. januarja 1945 osvobodili sovjetski vojaki, dve leti kasneje pa so ga razglasili za spomenik nacionalnega pomena. Tukaj so ga nacisti zgradili zaradi visokega odstotka judovskega prebivalstva v tem delu Poljske in bilo je sestavni element v pripravah na holokavst. Taborišče so upravljali esesovci Heinricha Himmlerja. Poleg Judov so se v Auschwitzu znašli tudi delavski voditelji in komunisti, poljski intelektualci in člani uporniških gibanj, politični zaporniki (tudi 2346 Slovencev), prostitutke, Romi, Jehovove priče, "navadni" nemški kriminalci in nemški homoseksualci ter številni drugi po presoji nacistov "asocialni elementi".
Dediščina podivjane celine
Po 74 letih od konca druge svetovne vojne in osvoboditve Auschwitza kot simbola zla genocida se še vedno poraja vprašanje, kako je bilo mogoče, da se je kaj takšnega sploh zgodilo. Vsi so vedeli in vsi so molčali ali tiščali glavo v pesek. Tudi Nemci, ki so dolgo trdili, da za taborišča sploh niso vedeli. Pa so imeli nekatera tako rekoč na vratih prestolnice rajha. Zato je o teh vprašanjih treba javno govoriti in razpravljati, ne samo ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. V Nemčiji je njegovo zanikanje tako kot še v mnogih državah kaznivo dejanje. Zakon tudi dosledno izvajajo in razlog za sodno preganjanje je lahko že nacistični vzklik. Pri nas pa smo pred leti bili soočeni s protijudovskimi sovražnimi grafiti na pročelju obnovljene mariborske sinagoge, pa pravega epiloga tega gnusnega dejanja vse do danes še nismo dočakali. Da o javnem zanikanju holokavsta ne govorimo. Nemški zgledi bi morali vleči povsod po Evropi, ki se sooča z novodobnim rasizmom in neonacizmom. Ne smemo namreč pozabiti, da je Hans Frank, nekdanji generalni guverner okupirane Poljske, nekoč dejal da "bo minilo tisoč let, pa nemška krivda še ne bo oprana". Po prepričanju Alfreda Rosenberga, zagrizenega antisemita, ki je tlakoval pot holokavstu in postavil doktrino sovraštva za uničenje Judov, pa bo "judovsko vprašanje" rešeno šele tedaj, ko bo "zadnji Jud zapustil plinsko celico" (obširneje o tem v knjigi Hudičev dnevnik, ki je izšla leta 2016 in sta jo napisala Robert K. Writman in David Kinney). A s koncem vojne trpljenja Judov še ni bilo konec. Ne smemo namreč pozabiti, da so judovske skupnosti doživele uničenje tako v mestih kot tudi na podeželju. Za preživele Jude je bila posebej grenka izkušnja vrnitev v prazne in zapuščene soseske ali hiše in stanovanja. In še nekaj je treba vedeti – z učinkovitim iztrebljanjem Judov v holokavstu je bila po skoraj vsej okupirani Evropi uničena tudi edinstvena kultura, ki je nastajala več stoletij. V le šestih letih se je demografska podoba stare celine nepreklicno spremenila, in kot je zapisal Keith Lowe v knjigi Podivjna celina, "je bila celotna celina prikrajšana za dediščino spominov. Od vseh simbolov nasilja in izprijenosti, ki jih v zgodovini druge svetovne vojne kar mrgoli, pa imajo morda največji naboj koncentracijska taborišča."
Dovolj razlogov torej ne samo za spominjanje, temveč predvsem za tehten premislek v časih, ko je odkritega zanikanja holokavsta vedno več. In sence Auschwitza se še vedno plazijo naokoli. Tudi na Slovenskem!
