Slepi (ne) slišijo bolje

Bojan Tomažič Bojan Tomažič
28.10.2018 02:07

Slepota in slabovidnost ne doletita le nekaterih, letno v Sloveniji vid izgubi približno 150 ljudi. Kljub temu so se o slepoti, slepih in slabovidnih skovali številni stereotipi in (zmotni) miti.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Zelo pogosta zmota je, da slepota pomeni živeti v temi. Resnica je drugačna, slepota pomeni, da je ostanek vida tudi pri uporabi očal ali leč manj kot pet odstotkov vidne ostrine ali da je zoženo vidno polje pod deset stopinj, je eno od pojasnil, ki so jih pri Zvezi društev in slabovidnih Slovenije zbrali v knjižici 10 zmot in 10 resnic o slepoti in slabovidnosti (avtorici sta Ingrid Žolgar in Aksinja Kermauner, duhovite karikature je prispeval Gašper Rus). "Večina ljudi, ki veljajo za slepe, ima še nekaj ostankov vida, le malo je popolnoma slepih," je resnica. Da je slep človek zelo nesrečen zaradi izgube vida in ga moramo pomilovati, je tudi napačno stališče. "Vsi smo enkratni in različni med seboj. Zato tistega, ki ne vidi, ni treba pomilovati," opomnijo v knjižici.
Pri pogovoru z osebo s slepoto ne uporabljamo besed slep,slepota, videti in ne omenjamo barv, je seveda napačno prepričanje. "Nobena beseda ni prepovedana, videti lahko uporabljamo v pomenu srečati ali potipati, slišati," pojasnjujejo v knjižici. "Tudi barve lahko poimenujemo. Pri pogovoru uporabljajmo običajen besednjak, izogibamo se le uporabi besed tukaj, tam, tja in kazanju z roko."

Za glasbo nadarjeni kot drugi

Zelo pogosto je mnenje, da ima človek, ki je slep od rojstva, bolj razvita čutila in poseben čut za zaznavanje ovir. Pa v resnici ni tako. "Oseba, ki je slepa, nima šestega čuta oziroma nadnaravne moči za zaznavanje ovir. S sistematičnimi in strukturiranimi vajami se sicer lahko nauči uporabljati ostala čutila, tudi vid, če ga je kaj."

Vprašamo, ali potrebuje pomoč

Če vidimo slepega človeka na cesti, mu moramo nujno pomagati, so nas učili v otroštvu. "Oseba s slepoto bo šla na cesto z belo palico ali s psom vodnikom po temeljitih pripravah, zato se na svoji poti navadno dobro znajde. Če pa presodimo, da ima težave, jo najprej vprašamo, ali potrebuje pomoč. Vodimo jo tako, da nas prime za komolec in hodi vedno korak za nami, da po gibanju našega telesa začuti spremembo terena."
Najde se tudi kdo, ki bi rekel, da so slepi v breme družbi, da si ne morejo ustvariti družine, skrbeti zanjo in tako dalje. "Seveda si lahko ustvarijo družino, dosežejo samostojnost in poklic ter na ta način prispevajo k družbi. Poznamo uspešne pravnike, psihologe, književnike, športnike, glasbenike, radijske voditelje, slikarje in celo fotografe."
Slepi opravljajo številna opravila, tudi kuhajo. Pomagajo si s tipom, vonjem, poslušanjem, časom kuhanja, okušanjem in podobno. Pogosto si prilagodijo kuhinjske pripomočke, pritrdijo si pike, ki označujejo posamezne funkcije, posode, v katerih so shranjene različne sestavine, označijo z napisi v brajici in podobno. Tako kot pri tistih, ki vidijo, nekateri radi kuhajo, drugi ne. In podobno velja tudi za druge stvari v življenju.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta