Smučarski skakalec Rjoju Kobajaši: Enostavno skačem. Zakaj mi tako uspeva, ne vem

Niti okužba s koronavirusom ga ni vrgla iz tira. Rjoju Kobajaši je zaradi covida v začetku sezone resda izpustil tri tekme (eno v Ruki in dve v Visli), ni pa izgubil stika s svetovnim vrhom. Ravno nasprotno; na testu je bil pozitiven prav po zmagi na prvi tekmi v Ruki - kar je izkoristil Anže Lanišek in slavil na drugi preizkušnji -, zmagovalni niz pa je nadaljeval že takoj po povratku v karavano, v nemškem Klingenthalu in nato na najvišji stopnički stal še v Engelbergu, Oberstdorfu, Garmisch-Partenkirchnu in Bischofshofnu. Če bi v slednjem zmagal še na drugi tekmi, bi postal celo prvi smučarski skakalec, ki bi v 70-letni tradiciji najstarejšega skakalnega tekmovanja dvakrat osvojil "grand slam", torej zmage na vseh štirih tekmah. Po enkrat je uspelo le trem – ob Kobajašiju (leta 2019) še Poljaku Kamilu Stochu (2018) in Nemcu Svenu Hannawaldu (2002). "Malo sem razočaran, ker mi ni uspelo osvojiti grand slama, po drugi strani pa sem vesel, da sem še drugič osvojil zlatega orla," je po turneji dejal Japonec, ki na enostavnejša vprašanja že zna na kratko odgovoriti v angleščini, pri zahtevnejših pa mu je pomagal prevajalec Markus Neitzel, sicer evangeličanski duhovnik.

V podobni maniri je Kobajaši začel tudi sezono 2018/19 - takrat je do konca novoletne turneje osvojil že osem zmag, letos šest -, ki se je končala sanjsko, s 13 zmagami, osvojenim velikim kristalnim globusom za najboljšega tekmovalca sezone, malim kristalnim globusom za letalca sezone in z vsemi vmesnimi (mini)turnejami, kot so novoletna turneja, norveška turneja, Planica 7 in Willingen 6. Da pa sezona vendarle ni bila popolna, je poskrbelo svetovno prvenstvo v Seefeldu, kjer je ostal brez posamične medalje, je pa reprezentanci pomagal do brona. Dobra učna ura za letošnji vrhunec, olimpijske igre v Pekingu, na katerih bo kot najboljši skakalec sezone absolutni favorit.

Japonci bedeli za polnočni šov

Temu primerno je 25-letnik zvezdnik v deželi vzhajajočega sonca. Vendarle ga Red Bull, katerega barve mu krasijo čelado, ni kar tako izbral za promotorja svojih energijskih napitkov. Japonci skakalne tekme z drugega konca sveta pozorno spremljajo. Kot vse druge tekme svetovnega pokala je tudi preizkušnje novoletne turneje japonska televizija prenašala v živo. Zaradi časovne razlike so se Kobajašijevi uspehi spremenili v nočni šov – ob pol enih ponoči po tamkajšnjem času so se začenjale tekme in se zaključevale malo čez drugo uro zjutraj. Turnejo so spremljali tudi štirje japonski novinarji – trije iz tiskanih medijev, vsi nastanjeni v Evropi. A to, kaj se dogaja na Japonskem in za koliko evforije je poskrbel, Kobajašija, kot se zdi, ne zanima. "O tem ne vem nič, ker me ni tam," je precej nezainteresirano odgovoril na tovrstno vprašanje. Tudi sicer se je novoletne turneje lotil hladnokrvno in dan pred velikim zmagoslavjem kratko malo razložil, da o tem ne razmišlja in da je prišel le dobro skakat. Čeprav je ravno zatem, na zadnji tekmi v Bischofshofnu, ostal ne le brez zmage oziroma grand slama, ampak tudi brez stopničk, pa je za prelomno tekmo označil drugo preizkušnjo, tisto v Garmisch-Partenkirchnu, kjer je Lovro Kos končal kot tretji: "Takrat je v drugi seriji Eisei (Markus Eisenbichler, op. p.) odlično skočil in mi vrgel rokavico." A Kobajaši je zmagal za 0,2 točke, v tistem trenutku prevzel rumeno majico vodilnega v skupnem seštevku svetovnega pokala in si trasiral pot do zmagoslavja na novoletni turneji.

Temelje za uspehe postavlja v Evropi

A kaj ga dela najboljšega na nebu? Prav rival Markus Eisenbichler je poskusil strniti: "Rjoju ima zelo dober prehod iz odskoka v let, obenem pa je zelo samozavesten." Ja, Japonec v zraku deluje zelo uravnoteženo in ni videti, da ga lahko kaj vrže z zračnih tirnic. "Enostavno skačem. Zakaj mi tako uspeva, ne vem," skromno priznava šampion, ki je z osmimi posamičnimi zmagami na novoletni turneji le še za dve oddaljen od rekorda. Lastita si ga Norvežan Björn Wirkola (zmagoval je med letoma 1966 in 1969) in Jens Weissflog (zmagoval je med letoma 1983 in 1996), a že ob prehodu v leto 2023 lahko mejnik pade.

Ljubitelj hitrih avtomobilov in bejzbola temelje za uspehe postavlja v Evropi, natančneje v Avstriji, kjer v okviru svojega kluba Tsuchiya že tri leta trenira pod vodstvom Richarda Schallerta, avstrijskega tekmovalca iz 80-ih, ki je v trenerski karieri vodil Avstrijce, Čehe, Ruse in nemško B-ekipo. 25-letnik se je v japonski klub vpisal šele leta 2015, pri 18 letih, potem ko ga je zapazila živa legenda japonskih smučarskih skokov Noriaki Kasai, prav tako član kluba. "V osnovni in srednji šoli si nikdar nisem mislil, da mi bo v smučarskih skokih tako uspelo," se spominja 173 cm visoki tekmovalec.

Resda je bliskovito opozoril nase, ko je bil že na svoji prvi tekmi svetovnega pokala v sezoni 2015/16 sedmi v Zakopanah. A sledila je sezona brez ene same točke svetovnega pokala, tudi v naslednji je bil skupno šele 24., z le eno uvrstitvijo med deseterico (na šesto mesto na Finskem). Šele nato je prišla sezona 2018/19, ko je Kobajaši serijsko zmagoval in kljub slovitim rojakom, kot so Masahiko Harada, Kazujoši Funaki, Takanobu Okabe, Noriaki Kasai in Hideharu Mijahira, postal prvi japonski zmagovalec svetovnega pokala. Danes je že več kot to; je eden najuspešnejših japonskih "izvoznih artiklov" in prava globalna senzacija.

Kakor starejši brat tako mlajši

A kako se je zgodba z Rjojujem, čigar brata Junširo in Tacunao ter sestra Juka so prav tako skakalci, sploh začela? Tako, da se je v rojstnem kraju Hačimantai pri vsem zgledoval po svojem štiri leta starejšem bratu Junširu. "Prvič sem smučal pri treh letih na hribu za našo hišo. S skoki pa sem najprej poskusil nekje v začetku osnovne šole. Moj oče je bil učitelj telovadbe v osnovni šoli in je hkrati vodil smučarski klub. Potem ko se je brat v njem preizkusil, se je odločil, da bo tekmoval v smučarskih skokih. Kot po navadi sem se zgledoval po njem in tudi sam želel enako. Že nekaj dni kasneje sem šel z očetom in bratom na 20-metrsko skakalnico. Seveda mi je bilo pri tej starosti grozljivo, zato nisem skočil," se v smehu spominja svojega prvega (neuspešnega) poskusa.

Prvi skok mu je uspel okrog tretjega razreda osnovne šole, do začetka srednje pa je Rjoju smučarske skoke že jemal bolj resno in dosegal zavidljive uspehe na domačih tekmovanjih: "V tem času sem nastopal tako v smučarskih skokih kot v nordijski kombinaciji. Zmagoval sem na številnih tekmah, a kaj, ko samo na japonskih tleh. Na svetu pa je bilo še toliko mednarodne konkurence – fantje mojih let so kot srednješolci že nastopali tudi v svetovnem pokalu. V tem času si res nisem mislil, da jim bom konkurenčen in da bom postal profesionalec."

Ko legenda odkrije bodočo legendo

Pa je. In to kakšen! A kje je bila točka preloma? "Brat Junširo je vseskozi hodil v tujino na mednarodna tekmovanja kot nordijski kombinatorec. Mislil sem si, da je to zagotovo zelo zabavno. Nisem še bil v kakšni službi, zato sem vedel, da bi bilo treba še malce bolj trdo trenirati, če se želim prebiti v Evropo. V bistvu so me vodili sebični motivi. Z načinom, kako sem dotlej treniral, res nisem imel možnosti za preboj med profesionalce."

Kobajašiju se je življenje spremenilo, ko je srečal legendarnega Noriakija Kasaija, tekmovalca in trenerja v klubu Tsuchiya. Kasai je v Rjojuju videl bodočega šampiona in s sistematičnim delom se je to tudi udejanjilo. "Naučil sem se zmagovati brez bližnjic. Moja osebnost se je spremenila in porazov več nisem toleriral. Ta sprememba pristopa me je vodila do uspehov na mednarodni sceni," Rjoju Kobajaši ugotavlja, zakaj se je prebil med najboljše skakalce vseh časov. S 25 zmagami je zdaj na osmem mestu večne lestvice, na kateri je letos prehitel denimo Petra Prevca, Thomasa Morgensterna, Simona Ammanna, Stefana Krafta in Andreasa Goldbergerja. Zdaj so pred njim Martin Schmitt (28 zmag), Jens Weissflog (33), Janne Ahonen (36), Kamil Stoch, Adam Malysz (po 39), Matti Nykänen (46) in Gregor Schlierenzauer (53).