Prejšnji teden smo starši otrok iz 7. a razreda po elektronski pošti razpravljali o tem, ali bi sodelovali pri tako imenovanem bojkotu pouka na daljavo, napovedanem za pravkar minuli torek.
Iz vsega skupaj nazadnje ni bilo nič - brez glasovanja -, toda debata je bila zelo demokratična in predvsem kultivirana. V bistvu lekcija iz dobrega, starega, pozabljenega samoupravnega odločanja.
Na nož je bolj zanimivo
Ne mislim, da smo se ravno v tem našem balončku našli taki, ki se neradi kregamo ali celo znamo kaj povedati. Prej nasprotno, takih je po mojem še veliko več. Pa ne samo staršev.
Našo debato bi v povzetku rad opisal zato, ker sem ob tem spoznal, da se v resničnem, konkretnem življenju ljudje v glavnem ne odločamo in ne sporazumevamo na podlagi ekstremnih in izključujočih, četudi nasprotujočih si stališč.
Da gremo po navadi na nož, je samo vtis, ki nastane z magari dobronamerno pomočjo posrednikov, ki naša mnenja spravljajo v javnost in jih poskušajo predstaviti kot nekaj merodajnega ali nemerodajnega - ali v vsakem primeru, khm, zanimivega.
Špricanje na daljavo
Kdo bi pravzaprav naj bojkotiral? Mi, starši, zakoniti zastopniki mladoletnih oseb, njihovi skoraj celotedenski nedeljski učitelji ali vsaj nesojeni šolski inšpektorji? Šolarji sami? Ali oboji skupaj, ker smo zavezniki?
Otroci se že znajdejo, da ne bo pomote. Kakšno uro pouka na daljavo včasih bojkotirajo kar sami, solo, ne da bi kogarkoli vprašali za dovoljenje. V starih časih se je temu reklo špricanje.
Špricanje na daljavo zgleda tako, da rečeš, da ti je nenadoma internet dol padel, in to sporočiš sošolcem, ki razlog izostanka sporočijo učitelju po vibru, ta pa to razumevajoče opraviči, če te ne pogrunta.
Bolje kot nič
No, naša predstavnica v svetu šole nas je skratka obvestila, da je prejela tak in tak (citiran) dopis predstavnice staršev v svetu neke druge šole, na kateri so starši v svetu šole razmišljali, da bi dopise o težavah otrok, staršev in učiteljev ob učenju na daljavo, naslovljene na ministrstvo za izobraževanje, podkrepili tudi z bojkotom pouka.
Gospa je lepo razložila, da bo vsoto naših stališč posredovala naprej kot razredno mnenje, in dodala, da ona sama bojkota ne podpira, ker da to "ni način, na podlagi katerega bi želela, da se nauči komunicirati moj otrok". In še: "Zoom je trenutno boljše kot nič, tako da na nič ne bi šla."
Stisnil sem "reply all", rekoč, da je pa to res "lepo in pametno povedano".
Ne premočno, pa vendar
V nadaljevanju se je oglasila druga mama, ki je povedala, da podpira "vse oblike protestiranja proti trenutnemu načinu izvedbe pouka" in da je zoom "bolj virtualno druženje, rutinski obred pregledovanja nalog in zapolnjevanje velikega niča v otroških urnikih, kot pa celosten in efektiven izobraževalni proces".
Nisem si mogel kaj, da ne bi tudi tokrat stisnil "reply all" in pripomnil, da je tudi to "lepo in pametno povedano".
Še najbolj hud je bil neki oče, ki je napisal, da je "bojkot v bistvu konstruktivna akcija", ker smo "starši, otroci, učitelji in vsa stroka preslišani in ignorirani, kot da se nas to sploh ne tiče", in da "o šolanju naših otrok odločajo obramboslovci in policaji".
Nekdo drug od staršev je napisal, da se za bojkot ali proti njemu sploh ne moremo opredeliti, "ker ima eno in drugo svojo pozitivno in negativno stran". Na splošno pa je nazadnje prevladalo stališče - ne premočno, pa vendar -, da bi bojkot pouka na daljavo morali podpreti.
Bolj pametni od nas in vlade
A kot rečeno, bojkotu se nazadnje nismo pridružili, ker ga (v osnovnih šolah) niti ni bilo. Naše novodobno, digitalizirano samoupravljanje se je tako končalo z razpošiljanjem predloga Aktiva ravnateljev ljubljanskih osnovnih šol. Starši - po mojem tudi podporniki bojkota - smo ga z zadovoljstvom in optimizmom vzeli na znanje. Hvaležni, da očitno še obstajajo bolj pametni od nas in vlade.
Ravnatelji so Kustečevi napisali (in poslali v vednost predsednikoma republike in vlade, županu, NIJZ in zavodu za šolstvo), da zahtevajo takojšnjo vrnitev osnovnošolcev v šole. Pri tem so dodali nekaj pametnih in konstruktivnih predlogov, kako bi lahko v danih razmerah izvajali skoraj popolnoma normalen pouk v razredih.
Če mene vprašate, bi šola lahko tako potekala že dolgo. Če bi odločevalci seveda upoštevali ravnatelje. Verjetno pa njihovo mnenje za posredniki tudi ni bilo pretirano zanimivo. Ker ni bilo dovolj na nož.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
