Absolutno se strinjam, da je spolno nadlegovanje nesprejemljivo in da je treba o tem govoriti in na vse možne načine preprečevati. Ja, seveda. Ničelna toleranca pa to.
Imajo pa ta družbena deviacija in reakcije nanjo še druge aspekte. Če spolno nadlegovanje sámo v vseh svojih oblikah - od nedolžnih, neslanih priložnostnih pripomb pa do dolgega, resnega duševnega ali celo telesnega zlorabljanja moči in socialnega statusa - kaže na pokvarjenost perpetratorjev, pa naš odnos do tega (kaznivega) dejanja ter žrtev in storilcev kaže na to, kako današnje družbe moralno funkcionirajo.
Komaj čakamo
Tega ne pišem zato, da bi bog ne daj relativiziral krivdo in škodo, ki pri tem nastajata, temveč zato, da bi opisal fenomen diskrepance med moralno brezbrižnostjo storilcev in moralno indignacijo javnosti, ki ta razkritja spremlja.
Dejstvo je, da družba - torej javnost - primere spolnega nadlegovanja ne samo obsoja, temveč jih tudi išče. Tovrstna razkritja vedno pridejo sama, ko pač pridejo - toda potem se izkaže, kot da smo jih težko pričakovali in si jih z dolžnim sočutjem skoraj želeli. Spolno nadlegovanje je ostuden fenomen, ki pa ga ljudje komaj čakajo, da bi pod krinko javnega dokazovanja lastne moralne brezhibnosti in dobronamernosti zadostili svojim nizkim, četudi človeškim, še preveč človeškim senzacionalističnim nagonom.
Tradeoff in paradoks
Množične javne obsodbe spolnega nadlegovanja so v tem smislu nekakšen tradeoff: zato, da bi bila družba boljša in da bi čim manj ljudi trpelo, pristajamo na nenavadno individualno, a dezindividualizirano družbeno vedenje. Imamo občutek, da moramo nekaj storiti. Čutimo se dolžne. Naš skromni, neoriginalni in nemočni prispevek k boju proti spolnemu nadlegovanju je edino, kar lahko storimo. To se potem kompenzatorično sešteva in množi z nemočnimi prispevki drugih, z intenzivnostjo naše zgroženosti in z našo tabloidno radovednostjo, da bi poznali vse personalne in psihološke podrobnosti vpletenih v dejanje ali dogodek.
Razkritja in obsodbe primerov spolnega nadlegovanja so v bistvu paradoks današnje družbe. Paradoks, da najbolj intimna, četudi človeško, za določen spol tipična in za kolektiv značilna spozaba ali zloraba moškega nad žensko postane javna in da jo javno, celo množično rešujemo in sankcioniramo. Pa tudi paradoks, da najbrž pač ne gre drugače.
Sredstvo in sramota
Dokler kompromitirana in korumpirana intima ne postane javni problem, tega problema ni mogoče rešiti ali reševati. Odgovorne instance kot delodajalec in sodišče lahko sicer ustrezno ukrepajo in zlodela sankcionirajo, vendar brez angažmaja informirane in primerno zgrožene javnosti ne morejo učinkovito preprečevati naslednjih primerov in spodbujati razkritij. Informacija je v tem smislu vzgojno, preventivno, motivacijsko sredstvo. To dokazuje, kakšno moč imajo danes mediji. Družbena sramota je učinkovito sredstvo družbene kontrole že od nekdaj, ni pa bila kot oblika neformalnega pritiska še nikoli prej tako množična in močna.
Seveda pa je po drugi strani nesporen družbeni napredek, da je spolno nadlegovanje postalo nekaj inkriminiranega in sankcioniranega.
Jok in stok
Treba pa je tudi povedati, da pri razkrivanju in obsojanju primerov spolnega nadlegovanja nikakor ne gre za neki novi puritanizem. Jok in stok, da bo psihoza prepovedanega, ki jo v zvezi s tem ustvarja javnost, uničila človeško sproščenost odnosov med spoloma - spotoma pa še povsem po nepotrebnem tiste prijetne, prikupne, cenjene, ne nujno samo za moške ali ženske rezervirane lastnosti kot galantnost, očarljivost, duhovitost, zapeljivost, nežnost, gentlemenstvo, viteštvo, družabnost itd. -, je samo pomislek ali celo izgovor nevzgojenih in ne preveč socialnih, dezinhibiranih, dolgoročno medspolno neuspešnih robatežev in samodeklariranih alfa samcev.
Mačizem mi je vedno šel popolnoma na živce. In vsi ti ne samo današnji, razkriti primeri spolnega nadlegovanja, temveč tudi tisti skriti, zakopani, nikoli obelodanjeni, so v bistvu samo posledica te v svoje lastno nasprotje preoblečene mizoginije.
Priznati sicer moram, da si nisem mislil, da bodo stvari prišle tako daleč. Tem mačotom sem se od nekdaj samo posmehoval - javno ali vsaj sam pri sebi -, vendar nič več kot to. Tako da sem zdaj v bistvu kar zadovoljen, da se družba v vzgojne namene tabloidizira.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
