Franja Žišt
Dopoldanska vožnja s kolesom je razkrila čudovit zaliv z lepimi belimi prodniki in popoldne je bilo treba plažo malo bolje spoznati. "Hm, tele veje pa zjutraj ni bilo na poti, gotovo bi se spomnila, če bi zapeljala čeznjo," mi je šinilo skozi misli v delčku sekunde. Že v naslednjem trenutku pa sem iz sebe iztisnila najglasnejši prvinski krik groze, kar sem ga pač lahko. Veja na poti se je namreč začela zvijati in premikati. Kako se giblje kača, sem pred tem videla samo še v kakem filmu. No, tista viška je bila reees debela in dolga in srce mi je precej utripalo, dokler ni izginila z mojega radarja pa še nekaj časa po tem. V naslednjih letih smo se kače, vsaj živalske, in jaz uspešno izogibale druge drugih.
Do pred dnevi, ko sem jo mahnila na Bavški Grintavec. To pač ni Triglav in gor ne rinejo trume obiskovalcev. Ko se je sonce dvigalo izza gora, sem najprej slišala mladega srnjačka. Če ga ne bi tudi videla, bi mislila, da laja pes. Vse do vrha sem se nato družila s številnimi pisanimi metulji, čebelami in drugimi žuželkami, prav tako pa že res dolgo nisem videla toliko različnih cvetov. Sploh v dolinskih travnikih cvetlic, ki se jih spomnim iz otroštva, ni več. Razgledna in čarobna pot se je vila med visokimi travami, da si jo bolj slutil kot videl, potem pa je prešla v pas ruševja. Takrat pa spet! Na poti se premakne veja in odsika v grmovje. Na kratko sem kriknila in le s kotičkom očesa opazovala, kako se dolginka umika s poti. Nisem je upala preveč gledati, da si ne bi slučajno premislila. Podobno kot v Štoparskem vodniku po galaksiji se je tudi meni zdelo, da če zaprem oči in kače ne bom mogla videti, tudi ona ne bo uzrla mene.
Pa je šla. Od tedaj naprej pot ni bila več enaka, večkrat me je bilo strah, da mi še kaka prekriža pot, zdrznila sem se ob vsakem šumu. Hecno, kako se bojim kač. In kako se bojimo vsega drugega v življenju. Od čisto neumnih malenkosti, do resnejših življenjskih sprememb, kot so bolezen, smrt, izguba bližnjih, nesreče ... Ko hodiš pet ur v eno smer, procesor kar pridno melje. Tudi nazaj grede je bilo podobno, a bolj ko sem se bližala mestu srečanja s kačo, bolj se je telo samo od sebe začelo odzivati z drugačnim dihanjem, počasnejšo hojo, večjo opreznostjo. No, čisto čisto malo sem si želela, da bi kačo srečala še enkrat in jo celo fotografirala ali posnela. K sreči mi ni bilo treba. Ko so bile glavne nevarnosti mimo in sem se lahko namočila v mrzlo Sočo, so me začeli prevevati drugi strahovi. Vsa polna sem bila klopov in kar zmrazilo me je, ko sem se spomnila na vse meningitise in borelioze tega sveta. So kače res najbolj strašna žival? No, ne na svetu, ampak vsaj izmed tistih, ki sem jih srečala tega dne. Kakšne preglavice vse ti lahko povzroči en drobcen klop. Saj ne vem, koga se bolj bojim.
No, potem pa sem minuli ponedeljek spremljala sejo odbora za izobraževanje, znanost in šport, na kateri so razpravljali o financiranju javnega in zasebnega šolstva. O, marička! Ko gledaš vse te nastope poslancev, njihove fanatične obraze, in zraven poslušaš, kaj vse govorijo ter njihove argumentacije, te kar malo stisne. "Za naše otroke nimamo, za migrante pa zmečemo milijone," je samo ena od mnogih manipulacij, ki jih je bilo mogoče slišati. Saj so tudi dolgo trajajoče parlamentarne razprave podobne, na kakšnih občinskih sejah pa je menda lahko samo še hujše. Iz ljudi sekajo razne frustracije in primitivizmi, da bi bilo mogoče smiselno uvesti psihološka testiranja za vse vidnejše predstavnike naše družbe, med njimi tudi poslance. Ker ko takole razmišljam, ne vem, ali so kače in klopi tisto, česar bi se morala najbolj bati.
