Glorija Lorenci
Zgodbo poznamo: v viktorijanski Angliji se Charlesu Darwinu po letih raziskav posveti, da je življenje nenehen boj in da v procesu naravnega izbora ene vrste uspevajo bolj, druge manj ali pa sploh ne. Izoblikovala se mu je ideja, da vsi živi organizmi tekmujejo za preživetje - tisti, ki imajo neko prirojeno prednost, so uspešni in prednost prenesejo tudi na svoje potomce. Po poti prenašanja "dobrih" genov se vrste nenehno izboljšujejo.
Vseprisotna digitalna amnezija
Carski rez
Stoletja so ženske, ki so imele ozko medenico, umirale med porodi zaradi nesorazmerja med velikostjo medenice in otrokove glave, ki je bila prevelika za porodni kanal. Skoraj praviloma je skupaj z mamo umrl tudi otrok. S stališča naravne selekcije: mame s preozko medenico teh genov niso prenesle na naslednjo generacijo.
Leta 1880 je bilo objavljeno, da je bilo v svetu izvedenih okoli 50 porodov s carskim rezom, pri katerih je bila stopnja smrtnosti porodnice in otroka izredno visoka. Seveda je jasno, da je bil carski rez skrajna možnost v situacijah, ko je bila smrt porodnice ob naravnem porodu neizbežna in je operacija pomenila vsaj minimalno upanje za preživetje matere in otroka. Z napredkom kirurgije, anesteziologije in transfuziologije je postajal poseg manj tvegan, a še na začetku 20. stoletja ga je spremljala visoka smrtnost in tako je bilo vse do odkritja terapij z antibiotiki.
Kam z vsemi zobmi?
Naši predniki so imeli izrazito močne čeljusti in zobe. Te lastnosti so začele izginjati, ko se niso več prehranjevali s surovim mesom, oreščki, koreninami ... Žvečenje je zahtevalo močne čeljusti in močne zobe, poškodba je pomenila manjšo možnost za preživetje. S kuhanjem hrane se je začela čeljust manjšati, manjšali so se tudi zobje, kostna masa čeljustnice je postajala predvsem okoli čeljustnih sklepov vse manj gosta. Nekateri znanstveniki domnevajo, da je močna čeljustnica igrala pomembno vlogo tudi v medsebojnih fizičnih obračunavanjih - zlom čeljusti je pomenil skoraj gotovo smrt od lakote.
Danes imamo velike težave, ker je človeška čeljust premajhna za modrostne zobe, kočnike, ki so imeli nekoč pomembno vlogo pri žvečenju hrane. A še slabše se piše današnjim otrokom. Zaradi predelane hrane, ki jo uživajo praktično od zibelke, žvečijo vse manj in njihove čeljusti so vedno manjše. No, tudi za obračunavanje ne potrebujemo več močnih čeljusti - danes to uspešno počnemo predvsem preko spletnih komentarjev.
Izrastek zaradi pametnega telefona
V sodobnem času smo nenehno vpeti v sobivanje s tehnologijo - raziskave v svetu kažejo, da smo v interakcijah s pametnimi telefoni povprečno od dveh do štirih ur na dan. Kdor pogleduje nanje na uro ali celo redkeje, sodi med "zdrave" uporabnike novih tehnologij, večina pa ima kar nekaj ur dnevno glavo upognjeno navzdol. Takrat so pod velikim pritiskom mišice, ki povezujejo vrat z glavo - slednja navsezadnje pri odraslem človeku tehta okoli pet kilogramov.
V zadnjih letih zdravniki opažajo, da vse več ljudi dobiva na zadnji strani lobanje izrastek, imenuje se zunanja okcipitalna izboklina, ki je posledica prekomerne uporabe pametnih telefonov. Koščeni izrastek na narastišču lobanje je pri nekaterih plešastih ljudeh tudi opazen, najpogostejši pa je v populaciji od 18 do 30 let. Zdravniki menijo, da izrastek zelo verjetno ne bo povzročal zdravstvenih težav, a tudi izginil ne bo.
Zakaj pa naj bi pomnili!
Kdo je bil začetni avtor operacijskega sistema Linux? Kaj je izumil Alfred Nobel, po katerem se imenujejo prestižne nagrade? Katera je največja država ZDA? Včasih je bilo iskanje odgovorov na takšna vprašanja težje delo in v malone vsaki hiši je bila vsaj ena knjiga splošne enciklopedije. Danes je pot do informacij neprimerljivo lahka, saj vse odgovore najdemo v iskalnikih. Kot radi rečemo: stric Google vse ve.
Za preživetje človeka v pradavnini je bil spomin izjemnega pomena in tako je bilo vso človekovo zgodovino. Uporaba iskalnikov pa je pripeljala do učinka, ki ga poljudno imenujemo "učinek googla", strokovno pa digitalna amnezija. Gre za fenomen pozabljanja informacij, za katere vemo, da jih je mogoče najti na spletu. Ni nam treba več pomniti, namesto nas pomnijo družbe, ki imajo iskalnike v lasti. Vse opravljene raziskave na to temo opozarjajo na neposredno zvezo med podatki, ki so nam dostopni z enim samim klikom, in neuspešnostjo, da si te podatke zapomnimo. Digitalna amnezija je značilna tako za mlade kot za stare, tako za moške kot za ženske. Raziskave kažejo, da se ljudje ne trudijo več, da bi ohranili v spominu podatke, do katerih se da priti na spletu.
Da bi bolje razumeli, kako iskalniki in splet delujejo na način, na katerega ljudje pomnijo in uporabljajo informacije, je bila narejena obširna raziskava tudi v EU, v kateri je sodelovalo 6000 ljudi, starejših od 16 let. Prinesla je nekaj zanimivih spoznanj - denimo, da okoli 60 odstotkov odrasle populacije v EU takoj izstreli telefonsko številko doma, kjer so živeli, ko so bili stari deset let. Hkrati pa 53 odstotkov staršev (brez telefonskega imenika) ne more poklicati svojih otrok, ker številk njihovih prenosnih telefonov ne pomnijo. Kar 90 odstotkov sodelujočih v raziskavi ni poznalo telefonske številke otrokove šole, približno tretjina pa ne more poklicati svojih staršev, ne da bi pogledali njihovo številko v imeniku.
Kar 86 odstotkov sodelujočih - velja več ali manj za vse evropske države - je dejalo, da je v današnjem hiperpovezanem svetu toliko telefonskih številk in naslovov, da jih ne morejo pomniti, tudi če bi to želeli. Večina (79,5 %) priznava, da uporabljajo splet kot "podaljšek možganov". Vse večja odvisnost od spleta kot vira informacij, ki smo jih prej iskali največkrat v knjigah, je delno posledica neučakanosti in potrebe, da pridemo do informacij čim prej.
Tudi druge študije so pokazale podobne izsledke. Da ljudje, ko se znajdejo pred vprašanjem, ki sodi v sklop splošne razgledanosti, najprej pomislijo, da bi odgovor poiskali na spletu, šele potem začnejo razmišljati, ali poznajo odgovor. Da si skoraj praviloma ne zapomnijo tistih odgovorov, do katerih je na spletu lahko priti. Učinek googla se kaže tudi v dejstvu, da si dolgoročno ne zapomnijo odgovora, tudi ko so ga prebrali, a si lahko v spomin prikličejo, kje na spletu je odgovor mogoče najti.
