Aljoša Stojič
Ko je v veselem decembru 2001 Večerovim sodelavcem direktor Boris Cekov odščipnil del prisluženih honorarjev (15 ali 20 odstotkov; v prid boljše letne bilance), sem se mu kot tedanji urednik športa pritožil (potožil), da imajo naši honorarci itak že nizke honorarje in bodo zaradi rezanja le-teh mnogi nehali sodelovati z Večerom. Moj nekdanji soigralec iz pionirske vrste NK Maribor (on levo krilo, jaz desna zveza, Simka pa na golu) se je nasmehnil, rekoč: "Pa bomo vzeli koga drugega - s ceste."
Išče se optimist
No, gospod direktor dela na cesti (v trafiki blizu železniške postaje), kar mu štejem v čast - človek se ne brani nobenega dela. A tudi mnogi novinarji so (in bodo v kratkem, v prid boljših bilanc) končali na cesti. Honorarci so postali redki kot človeške ribice - obema vrstama je skupno, da dihata na škrge. Nove novinarske (so)delavce za raznorazne kvazi medije in spletna omrežja pa pogosto jemljejo s ceste. Ker danes je lahko čisto vsak s končano obvezno osnovno šolo novinar, fotoreporter ali vsaj urednik mnenjske spletne strani (vplivneži so itak razred zase). Kar je logično, ko pa je plača smetarja začetnika primerljiva s plačo novinarja začetnika (da ne bo pomote, vsako delo je častno), zato ne čudi marsikje že prisotna povezanost smetarske in novinarske dejavnosti. Torej je imel naš bivši direktor (ker vsi smo enkrat bivši) popolnoma prav, da je niveliziral novinarje - vsi enaki, vsi enakopravni, vsi podplačani. Je pa, to Cekovu štejem v plus, sodelavcem športne rubrike čez pol leta vrnil vsak tolar do pikice natančno. Sem vztrajal.
December je tu, v novinarstvu se iskri, klesti, prireja rdeče bilance. Božiček z nami ni radodaren. Reši se, kdor se more. Na enem koncu so torej pretreseni novinarji, ki jih lastniki brezsrčno pahnejo v tehnološki višek, na drugem so prestrašeni osebki, ki se počutijo, kot da bodo kmalu postali odvečni in si samoiniciativno najdejo nove službe, vmes pa smo taki, ki smo po pomoti še ostali, vdani v usodo, in pač delamo kot zamorci (prosto po Janiju Kovačiču). Mladim silam je težko najti navdih v poklicu, ki prekaljenim novinarskim mačkom v spomin prikliče dinozavre. Tisk je bil čislan dobri dve stoletji, četrta veja oblasti so mu rekli, tudi sedma sila.
Vem, od spominov se ne da živeti, ampak osmišljajo nam sedanjost in tlakujejo pot v prihodnost. Zatorej, pustimo se presenetiti. Čudna so pota Gospodova.
