Tony Cetinski se vrača na slovenske odre: Ne moreš se naučiti biti človek, to si ali nisi

Na koncertu, ki bo 10. septembra, bo svojo zvesto glasbeno publiko navduševal s svojimi uspešnicami, teh pa v več kot tridesetletni glasbeni karieri ni malo. Zadnjih nekaj let živi s tretjo ženo v Rovinju, tja sta se preselila iz Zagreba, letošnje leto pa je zanj in za njegovo družino še posebno pomembno, saj je postal dedek svoji prvi vnukinji Eleni. Tony pravi, da ga življenje v Rovinju pomirja, saj tam ni posebne gneče, do Zagreba, kamor mora kdaj pa kdaj, pa je le uro in pol vožnje. Zadnji dve leti sta bili zanj zaradi odpovedanih koncertov zaradi epidemije, tako kot za večino glasbenikov, zelo težki, v tem času se je umaknil tudi z družbenih omrežij. Toda kot kaže, si je Tony nabral novih moči, saj je maja letos izdal novo pesem, z naslovom Čuvam ljubav, in njegovo zvesto občinstvo jo je sprejelo z navdušenjem. Video si je samo v prvih treh dneh po objavi na youtubu ogledalo več kot 130.000 ljudi, česar je bil Tony zelo vesel.

Tony Cetinski se je rodil pred 53 leti v hrvaškem Pulju. Kot je pred leti povedal za Večer, se še vedno dobro spomni svojega prvega koncerta v domači hiši, ko je vstopnino pobirala njegova babica Maria San Germano. Neapeljčanka je prodajala vstopnice njegovim staršem in vsem, ki so prišli v hišo. Zbrani denar so porabili za kino, sladoled in podobno. Živahen otrok je užival v mirnem otroštvu v lepi hiši z vrtom v Rovinju. Ko je imel štiri leta, je šel v glasbeni vrtec. Sosedje jeklenih živcev še danes pomnijo njegovo ljubezen do tolkal. Njegov oče je znan hrvaški pevec Mirko Cetinski, ki se ga spomnijo poslušalci iz šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja, njegova mama je Vinka Cetinski, profesorica turizma in nekdanja namestnica hrvaškega ministra za turizem, brat pa Mirko Cetinski - Matteo, glasbenik, pevec in televizijski voditelj. Po starem očetu je slovenskega rodu, iz Banja Loke pri Kostelu. Tony je začel peti pri petnajstih, od sedemnajstega leta je aktivno deloval v mnogih lokalnih skupinah. Njegov najljubši inštrument je klavir, igra pa, poleg bobnov, tudi kitaro. Leta 1991 se je iz Rovinja preselil v Zagreb in tam začel samostojno profesionalno kariero. "Glasba je moje življenje," rad reče. Potem ko se je preselil v Zagreb, je kmalu v sodelovanju z menedžerjem Zoranom Škugoro in producentom Quidom Mineom ustvaril prve velike uspešnice, kot so Tvoje tijelo, Ja sam zaljubljen, 23. prosinac, sledile so še druge uspešnice in albumi. Pomemben trenutek v njegovi karieri je bil leta 1993, ko je posnel pesem Nek te zagrli netko sretniji, leto kasneje je Hrvaško zastopal na Pesmi Evrovizije z bojda še vedno eno najlepših hrvaških popevk Nek ti bude ljubav sva. S tem nastopom, ki ga je povzdignil med največje hrvaške glasbene zvezde, kjer je še danes, in s svojim glasbenim talentom si je na široko odprl vrata v glasbeni svet. Svoj prvi album z naslovom Srce nikad ne laže je sicer posnel 1988., na njem so bile uspešnice, kot so Tvoje tijelo, Ja sam zaljubljen, 23. prosinac, sledili so novi albumi. Tony je nizal uspešnico za uspešnico. Kasnejši glasbeni albumi so ga popeljali v družbo svetovno znanih glasbenikov in pevcev, saj so pri znanih glasbenih založbah prepoznali njegovo osebnost, predvsem pa izjemen glasben talent. Zato so mu ponudili priložnost, da posname duete z odmevnimi imeni, kot so Jose Carreras, Placido Domingo, Montserrat Caballe in svetovna pop ikona Michael Bolton, z njim je Cetinski nastopil tudi v Royal Albert Hallu v Londonu. Posnetek koncerta v Zagrebu, ki so ga poimenovali Noč za pamćenje in na katerem sta poleg Tonyja nastopila tudi maestro Carreras in Michael Bolton, je obkrožil svet. Del tega spektakla so objavili mediji v Grčiji, BiH, Sloveniji, Avstriji, Italiji, Nemčiji, Švici, prispevek je bil na BBC za Veliko Britanijo in na CNN. Jose Carreras, z njim je Tony posnel skladbo Dolce suono, pravi o njem: "Tony ima lep glas, s posebno barvo. Ima tipičen italijanski, lirski zvok. Zelo je nadarjen, njegov glas je sijajen inštrument." Cetinski je prav tako prejemnik številnih glasbenih priznanj in nagrad doma in v tujini.

Zelo je priljubljen tudi v Sloveniji, v preteklosti je večkrat nastopal tudi v Mariboru in okolici, njegove pesmi se pogosto vrtijo na različnih glasbenih postajah. Sodeloval je s Slovenskim filharmoničnim orkestrom in navduševal publiko v Cankarjevem domu ter v Arboretumu Volčji Potok. Nepozabno glasbeno doživetje sta bila njegova koncerta pred ljubljanskim in mariborskim občinstvom v sklopu Furia Toura 2008, kjer je na odru stalo kar sto nastopajočih. Tony Cetinski je bil tudi zelo dober prijatelj mnogo prezgodaj umrle glasbene legende, makedonskega pevca Tošeta Proeskega, med drugim sta skupaj posnela veliko uspešnico Lagala nas mala.

Ko smo ga pred leti v intervjuju za Večer vprašali, od kod mu toliko energije, je povedal, da je na koncertih vedno dobre volje, "ker nastopam le, ko se dobro počutim". Če je slabo razpoložen, se zapre pred zunanjim svetom in tega ne obeša na veliki zvon, noče pa se pretvarjati, kot da mu je vedno lepo. Za svoj glas zdaj bolj skrbi kot na začetku kariere, ki z vzponi in padci traja že več kot 30 let. Na vprašanje, katera od pesmi, ki jih poje, mu je najbolj pri srcu, pravzaprav nima odgovora, "saj je pesmi, ki sem jih napisal in jih pojem, zelo veliko, gotovo pa mi je katera bolj pri srcu kot druga". Pravi tudi, da ceni zelo veliko slovenskih glasbenikov, še posebno skupine Perpetuum Jazzile, Siddharta in Laibach, zelo pa ceni tudi Magnifica. "Glasbo delim na dobro in slabo, ne glede na njen žanr ali izvajalčevo vero. Pomembno je, da je glasbenik dober človek, in teh je na glasbeni sceni kar nekaj. Zame je najpomembnejše, da je človek plemenit. Lahko se naučiš igrati in peti, ne moreš pa se naučiti biti človek. To si ali pa nisi."