Turno smučanje v neokrnjeni naravi postaja vse bolj priljubljeno

Zimsko gorništvo je bilo nekoč rezervirano le za najbolj izkušene alpiniste, obiskovalci zasneženih gora so bili le redki, danes pa se vanje podaja vedno več ljudi. Tudi s smučmi. Turno smučanje postaja vse bolj priljubljena oblika rekreacije. Veliko je k temu prispevala epidemija covida, saj so ljudje v času zaprtja smučišč ugotovili, da neokrnjena narava ponuja veliko lepša doživetja kot prenapolnjena smučišča, ne nazadnje pa k odločitvi za smučanje na drugačen način prispevajo tudi vse višje cene vozovnic.

Kaj pravzaprav je turno smučanje? "Zagotovo eden najlepših in najbolj atraktivnih načinov gibanja v gorah pozimi," na to vprašanje najprej odgovori uspešni tekmovalec in vaditelj turnega smučanja Luka Kovačič. Potem pa razloži: "Turno smučanje je zelo širok pojem, saj zajema gibanje s smučmi na smučišču in izven smučišč, tekmovalno turno smučanje, smučanje po gričih in smučanje z najvišjih gora. Vse skupaj pa spada v gorništvo, kar pomeni, da moramo zelo dobro poznati vsaj osnove zimskega gibanja v gorah ter obvladati uporabo vse opreme, ki je nujna za varno turno smuko."

V nasprotju z alpskim smučanjem turni smučarji uporabljajo smuči tako za vzpenjanje kot za spuščanje. Pravzaprav je turno smučanje bolj povezano z vzponom kot s spustom, saj se turni smučarji namesto z vlečnicami in gondolami tudi navkreber podajajo na smučeh, kar seveda zahteva bistveno več časa in je tudi fizično in tehnično zahtevno. Vendar pa omogoča veliko globlji stik z naravo in je odličen način raziskovanja gorskih območij pozimi. Tudi ob smučanju navzdol, ki po neurejenih terenih sicer ni vedno užitek, razen seveda, ko naletiš na svež pršič ali ravno prav predelan srenec.

Luka Kovačič vsem, ki bi se radi poskusili v turnem smučanju, svetuje, da začnejo kar na urejenih smučiščih. "To so zagotovo najbolj varna okolja in nujna predpriprava na nadaljnje ture. Pri tem se je treba naučiti hoje s smučmi navzgor, saj hitro ugotovimo, da gibanje le ni tako enostavno, kot je videti. Za spust, zlasti na neurejenih terenih, pa je potrebno tudi dobro znanje smučanja, zelo pomembna je tudi dobra fizična pripravljenost." Vaditelj turnega smučanja priporoča vsem, da se udeležijo tečajev turnega smučanja, kjer se bodo naučili pravilne uporabe opreme, pravilnega gibanja na smučeh in osnov načrtovanja ture. "Seveda je treba izbrati tečaj, ki ga vodijo kompetentni ljudje," še doda Luka Kovačič.

Ko smučanje postane zimsko gorništvo

"Pravo" turno smučanje pa se začne, ko zapustimo smučišča in urejene proge. Takrat moramo poleg osnov gibanja na smučeh izjemno dobro poznati tudi vsa pravila gibanja v gorah pozimi. Na tej točki namreč ne govorimo več le o smučanju, temveč o zimskem gorništvu. "Tega pa se veliko ljudi ne zaveda," opozarja Luka Kovačič. "Problematična ni le generacija mladih, ki navdih za pustolovščine najdejo na družabnih medijih, ampak tudi ljudje srednjih let in starejši. Gibanje v gorah pozimi skriva ogromno pasti, ki se jih niti ne zavedajo. Zato še enkrat poudarjam, da se je treba turnega smučanja lotiti postopno, pridobiti si je treba znanje na primernih tečajih in ne samo imeti vso opremo, ampak jo znati tudi uporabljati."

Oprema za turno smučanje se ne prvi pogled ne razlikuje veliko od tiste za alpsko smučanje. Ko pogledamo malo bolje, pa hitro ugotovimo, da so nekaj "posebnega" vezi, ki omogočajo tako hojo navzgor kot varno smučanje navzdol. Tudi čevlji so prilagojena verzija običajnih pancerjev, zasnovani so bolj za hojo navkreber in omogočajo preklapljanje med načinom hoje in smučanja. Nekaj novega pa so kože, iz posebne tkanine narejeni trakovi, ki se nalepijo na drsne ploskve smuči in pri hoji v klanec preprečujejo zdrsavanje nazaj. Pred smučanjem navzdol jih seveda odstranimo. "Za prvo spoznavanje s turnim smučanjem si je smiselno opremo izposoditi, vsaj ključno: turne smuči z vezmi, kože in čevlje. Za palice, nahrbtnik in oblačila pa najprej preverimo, kaj primernega že imamo v domači garderobi. Nato pa začnemo postopno turno smučati."

Kaj vse bomo vzeli s seboj na turo, je odvisno od izbranega cilja. "Če se bomo gibali na smučišču, bomo potrebovali smuči, palice, kože, turne čevlje, topla športna oblačila in manjši nahrbtnik, saj bomo ostali v varnem območju. Ko se podamo izven smučišč, pa je izbira opreme veliko bolj kompleksna. Poleg naštetega bomo morali dodati obvezno opremo - lavinski trojček, ki tudi sicer pozimi spada v vsak planinski nahrbtnik, dovolj energijske hrane, topli napitek, dodatne sloje toplih oblačil, oblačila, če se vreme poslabša, dodatne rokavice. Ne pozabite na telefon, pa ne zaradi selfija na vrhu, ampak zaradi vaše varnosti in tudi odgovornosti do drugih v gorah, ki jim lahko pomagate," našteje Kovačič.

Bonton turnega smučanja

Gibanje po smučišču je dovoljeno le v obratovalnem času smučišča oziroma, kot je določeno z odredbo za turne smučanje, če jo smučišče ima. Nekatera smučišča so uvedla tudi turnosmučarsko karto, ki jo je treba plačati, če se želimo gibati po smučišču. Navzgor vedno hodimo ob robu smučišča in se nikakor ne ustavljamo pod prelomnicami, kjer nas tisti, ki smučajo navzdol, ne morejo videti. Če ima smučišče urejeno turnosmučarsko progo, je nujno, da se gibamo na njej.

Zunaj smučišč navzgor običajno hodimo po ''špuri'', to je smučini, ki jo turni smučarji naredijo v globokem snegu. Pri tem pa ob množičnejšem obisku gora velikokrat pride so nestrpnosti med smučarji in pešci. Zato Luka Kovačič opozarja: "Turna smučina ni namenjena pešcem. S hojo s čevlji se namreč smučina uniči, s tem je nadaljnjim turnim smučarjem onemogočen vzpon." Spust običajno opravimo po smeri pristopa. Zato že ob vzponu opazujemo in ocenjujemo razmere na terenu, saj bomo tako opazili potencialne pasti in sproti ocenili tveganje. Eno temeljnih pravil je tudi, da na smuko ne gremo nikoli sami. Smučamo tako, da imamo člane skupine vedno v vidnem polju, po potrebi se ustavimo in jih počakamo.

Pomislimo tudi na živali

Tura pa se s temeljito pripravo začne, že veliko preden si na nogo pripnemo smuči. Načrtovati moramo vzpon, spust, oceniti trajanje ture, pregledati snežni bilten, natančno narediti oceno vremena na lokaciji, kamor se odpravljamo, se pozanimati o informacijah na terenu, izbrati primerno opremo. Ni vseeno, kje iščemo informacije. Na družabnih omrežjih, forumih, blogih in vlogih se pogosto pojavijo informacije, ki niso samo napačne, ampak so lahko tudi izjemno nevarne. Zato Luka Kovačič svetuje, da omenjene vire uporabimo le kot nekakšen katalog idej za turo, o sami težavnosti izbrane ture, njeni primernosti za naše znanje in razmerah na terenu pa se pozanimamo pri zanesljivih virih (knjižni vodniki priznanih založb, ARSO, spletne strani s kompetencami ...).

Ob zimskih aktivnostih v gorah se je treba zavedati tudi njihovih posledic na prostoživeče živali, zato podpredsednik PZS in inštruktor planinske vzgoje Martin Šolar priporoča, da turo že doma načrtujemo tako, da se bomo izognili mirnim območjem, rezervatom, zimskim staniščem in ustaljenim selitvenim potem živali. "Če se le da, uporabljamo označene oziroma priporočene turnosmučarske poti, na ta način se tudi živali prilagodijo turnim smučarjem. Posebej je pomembno, da ne smučamo po sledeh živali. Pri turnem smučanju ne bodimo glasni, kljub užitkom pri zavojih v pršiču ali srencu naj doživetje ostane le naše, s kričanjem in vriskanjem nikomur ne delamo dobro. Če opazimo živali, se ustavimo in počakajmo, da odidejo, opazujmo jih z razdalje."

Na Pokljuki, enem najbolj obiskanih turnosmučarskih območij, potekajo najbolj priljubljene turnosmučarske poti v bližini tako imenovanih mirnih območij za belko, divjega petelina, ruševca in gamsa. Zato je Planinska zveza Slovenije s partnerji projekta Vrh Julijcev pripravila zemljevid priporočenih turnosmučarskih poti na Pokljuki, ki se izogibajo mirnim območjem za živali in jim s tem zagotavljajo več miru. Taki zemljevidi bi bili gotovo nadvse dobrodošli še na drugih območjih, tudi na Pohorju.

Znanje in izkušnje

Ne glede na to, ali pozimi v gore zahajamo peš ali na smučeh, se moramo zavedati, da je gorska pokrajina v snegu povsem drugačna kot poleti. Tudi predeli in poti, za katere smo prepričani, da jih dobro poznamo, se v snegu spremenijo do neprepoznavnosti. Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec PZS in inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije, pravi: "Naj velja pravilo: ne podajajmo se na poti in vrhove, če jih nismo dodobra spoznali že v kopnih razmerah. Pozimi je pokrajina spremenjena, saj je prekrita s snežno odejo, prav tako poti in markacije." Ob tem zimski obisk gora zaznamujejo še nižje temperature, krajši dan, zaprte planinske koče in posebne snežne razmere, zato odhod v gore pozimi zahteva natančno načrtovanje, pridobivanje informacij s terena, upoštevanje osebnih izkušenj, ustrezno opremo in znanje njene uporabe. "Planinci so danes v večini dobro opremljeni, lahko rečemo s popolno zimsko opremo, ki pa je ne znajo zadovoljivo uporabljati oziroma ne poznajo vseh dobrih in slabih lastnosti opreme in se v določenih primerih napačno odzovejo, kar lahko vodi v nesrečo," opozarja Šerkezi. "Vsem, ne glede na njihove izkušnje, svetujemo, da se udeležijo plazovne delavnice in tečaja varnejšega obiskovanja gora pozimi, kjer lahko znanje osvežijo ali pridobijo prva znanja in osnovne izkušnje. Pravilno vas bodo znali usmeriti tudi v planinskih društvih. Na zahtevnejše ture pa se podajte le v spremstvu primerno usposobljenega vodnika."

Za zimske obiske gora potrebujemo vso opremo kot za gore v letnih, kopnih razmerah, dodatno pa še dobre zimske planinske čevlje, gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostna oblačila, ki ščitijo pred vetrom, mrazom in vlago ter imajo dobre izolacijske lastnosti. Potrebna je tudi zaščita pred močnim soncem, ne pozabimo pa niti na rezervna oblačila ter na dejstvo, da je večina planinskih koč zaprta in da zaradi tega potrebujemo več tople brezalkoholne tekočine in hrane v nahrbtniku.

Obvezna oprema za vsako zimsko turo so cepin in dereze, četudi morda razmere na izhodišču kažejo drugače, saj se razmere z višino, smermi neba ter časom spreminjajo. Ko so na nogah dereze, sodi v roke cepin, palice pa pospravimo na nahrbtnik. Dlani morajo biti obvezno pokrite z rokavicami, roke in telo pa z zaščitnimi oblačili. Cepin in dereze se pred uporabo na turi naučimo uporabljati.

Derezice niso primerna zamenjava za klasične 12-zobe dereze in so nevarne, če se uporabljajo v gorah oziroma tam, kjer je teren strm. So pa odličen pripomoček za hojo po planinah, gozdnih poteh in povsod tam, kjer v primeru izgube ravnotežja ni možno, da bi zdrsnili po pobočju.

Plazovni trojček, ki je tudi del opreme turnega smučarja, sestavljajo plazovna žolna, sonda in lopata. "Ob uporabi plazovnega trojčka naj nam ne zraste samozavest, saj nas ta oprema ne zavaruje pred plazovi, ampak nam ob zasutju s snegom poveča možnosti hitrejše rešitve izpod snega in s tem možnost preživetja. Statistika preživetja je pri zasutju v plazu zgovorna - največ možnosti za preživetje imamo prvih 15 minut po zasutju," pravi Šerkezi. Gorski reševalci pa tudi pred vrhuncem letošnje zimske sezone ponavljajo: Vsa oprema nam nič ne koristi, če je ne znamo uporabljati - še več, lahko je celo nevarna! Zato je zelo pomembno znanje - učenje in obnavljanje naučenega v praksi.