V razglašeni čas Beethovnovega leta 2020: "Ja, kaki ded pa te si, če Betovena poslušaš?"

Nerad, a moram začeti z osebno uvodno intonacijo. V opravičilo in pojasnilo, kaj me sploh kvalificira za to pisanje. Ne spomnim se, kdaj sem prvič slišal Beethovnovo glasbo in katero. Zelo dobro pa se spomnim gramofona znamke Stockholm, na katerem so se pred petdesetimi leti vrtele moje prve plošče z njegovimi simfonijami. Z obvezno ugasnjeno lučjo med predvajanjem, da ne bi prišlo do kakršnihkoli distrakcij. Nisem še poznal Župančičevega verza "ne drezaj mi sedaj v pogovor z njimi" ali kako že gre. Domači so to moje čudaštvo še kar dobro prenašali. (Z leti in desetletji so se čudaštva namnožila, tako da sem na stara leta pošteno kompletiran čudak.) Namesto da bi z vrstniki užival najstniško življenje, plesal v disku, se času in letom primerno zabaval - sem v posvečeni samoti poslušal Beethovna. Ure in ure, dneve in tedne …

Stockholmski sindrom

Kako me je pretresla Beethovnova glasba, ne, tega ne morem primerjati s sicer globokim in jedko pekočim vtisom, ki so ga name kot šestnajstletnika naredili Bratje Karamazovi (Dostojevski) - ali pa z mrzličnim sprehodom Na robu pameti (Krleža), s strahotnim nemim Krikom (Munch), strastnim kamnitim Poljubom (Rodin) … Beethoven je postal moj ugrabitelj, meni pa se sploh ni bilo težko zaljubiti v njegovo glasbo, kje pa, s pomočjo gramofona znamke Stockholm sem postal prva prostovoljna žrtev osebnega stockholmskega sindroma!

Poleg poslušanja, bolj potapljanja v njegovo glasbo, sem prebiral, kar mi je bilo dosegljivega o njegovem življenju. Ob formalnem študiju zgodovine sem se poglabljal še v tisto razburkano obdobje vzpona in zatona razsvetljenstva, francoske revolucije, reakcije, začetkov romantike v umetnosti; tudi glasbene zgodovine in, kolikor je bilo zame smiselno, sem se dotaknil celo muzikoloških razprav. In spet poslušal, znova in drugače, poslušal in se do danes nisem naposlušal …

V kakšnem razponu je okolica sprejemala to mojo motnjo, bom ilustriral z dvema skrajnima odzivoma novejšega datuma. Srečno upokojena prostodušna šolska kuharica me je z nejevero v glasu ošvrknila: "Ja, kaki ded pa te si, če Betovena poslušaš?" Priznam, nikoli nisem bil "pravi dedec". Na drugi skrajnosti odzivov pa je priznani akademski slikar, ki se ni mogel načuditi moji konservativnosti, pravzaprav zblojenosti v svetu tako imenovane klasične in resne glasbe. V vlogi prijaznega gostitelja mi je pred par leti ponudil še brezplačno terapijo z odvajanjem od moje odvisnosti, in sicer s hreščečimi zvoki prastarih plošč na starinskem gramofonu. Na takšnem z ročico za navijanje. Saj mi je kot slikarski intelektualec zelo pri srcu, kadar je v švejkovsko-robinzonskem razpoloženju z različnimi genialnimi domislicami! A odvajanje se, normalno, ni posrečilo. Dodam še samo, da ne čutim potrebe po glasbeni veroizpovedi; nisem bil in nisem vernik-romar v "svete kraje", kjer bi lahko videl ali se celo dotaknil kakšne relikvije iz Beethovnovega časa in življenja. V Beethovnu ne vidim glasbenega (pol)boga, prej nepojmljivo tragičnega ustvarjalca, pristnega razsvetljenskega umetnika z vsemi iluzijami o lepoti, ki lahko odreši človeka in vse človeštvo.

Zato sem si želel napisati nekaj, kar ne bo utrujajoče ponavljanje slavilnih zapisov, nekaj svojih čudaških refleksij v tem čez prag bolečine razglašenem Beethovnovem letu 2020. V prvem delu kronološko-fragmentarno o začetkih brez mitologije. In se končno umikam v pripovedno ozadje.

Ludovicus, ego te baptiso

Zdaj se pa le toplo oblecimo - s časovnim strojem se peljemo v farno cerkev St. Remigius v Bonnu, datum: 17. december 1770. Natančen rojstni dan Ludwiga van Beethovna seveda ni znan, bil pa je za tisti čas precej strog običaj, po katerem so otroka krstili kolikor se je dalo hitro po rojstvu. Šele po krstu se je življenje, ki je bilo očiščeno izvirnega greha, prav začelo. Rojstni dan ni imel posebne teže in sam po sebi ni bil dovolj pomemben za praznovanje.

Pred katoliškim obredom krsta je bil takrat v navadi tristopenjski eksorcizem. Zaradi prisotnosti izvirnega greha je duhovnik najprej trikrat dahnil v obraz novorojenčka, da bi iz njega izgnal demona. Prva stopnja eksorcizma - v otrokova usta je treba dati blagoslovljeno sol, da bo nagnjen k dobrim delom in da bo užival hrano božanske modrosti. Na drugi stopnji sledijo molitve; duhovnik poje: "Credo in Deum, Patrem omnipotentem, Creatorem caeli et terrae" (Verujem v Boga, vsemogočnega Očeta, Stvarnika neba in zemlje). Družina se pomakne v kapelico in se postavi za duhovnika. Tretja stopnja eksorcizma - duhovnik oslini svoj desni palec, s katerim se dotakne in naredi znamenje križa na otrokovem desnem in levem ušesu. Zapove: Adaperire (odpri se)! Vsi se pomaknejo k marmornemu krstnemu kamnu. V gruči premraženih poleg očeta Johanna in matere Marie izstopa postava Ludwiga van Beethovna, dedka in krstnega botra obenem; hudo bolna in redko trezna babica je bila že v nekem samostanu v Kölnu, zato je za krstno botro prišla kar sosedova žena. (Novorojenčkova starša Johann in Maria sta se pred tremi leti poročila prav v tej cerkvi.)

Duhovnik žebra naprej in z rokami nad otrokom tke starinske uroke. Sledi prvo maziljenje - izpoved vere - s trikratnim zlivanjem blagoslovljene vode in besedami: "Ludovicus, ego te baptiso in nomine Patris, et Filiii, et Spiritus Sancti" (Ludwig, krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha)! Z nadevanjem čipkaste krstne čepice se konča še drugo maziljenje. Duhovnik sklene obred: "Vade in pace, et Dominus sit tecum" (Pojdi v miru in Gospod naj bo s teboj) …

(Beethovnovski kontrast: kljub malodane šamanskemu pravovernemu obredu krsta Ludwig van Beethoven ni bil naklonjen cerkvi in duhovnikom. Njegova vera je bila preveč osebna, težko bi jo preprosto opredelili; morda kot osebni razsvetljensko-prostozidarski deizem, ki teži k vesoljnemu bratstvu in ki ga vodi harmonija narave. Posrednikov in razlagalcev prave vere oziroma veroizpovedi zagotovo ni maral.)

Po obredu odhajajo Ludwig van Beethoven (dedek), dvorni glasbeni ravnatelj - hofkapellmeister, ki bo že čez tri leta umrl, Johann van Beethoven (oče), Herr Kapelltenorist, Maria Magdalena van Beethoven (mama) z drugorojenim otrokom v drugem zakonu. Prvorojenec Ludwig Maria je pred enim letom po nekaj dnevih umrl. Rodila jih bo še pet, a od sedmih rojenih bo lahko ljubeča mama samo trem. Takšna je bila v tistih časih statistika preživetja otrok. Dedek Beethoven je sprva odločno nasprotoval Johannovi poroki z enaindvajsetletno hčerko kuharja Mario Magdaleno Laym (dekliški priimek Keverich), deklo, ki se je prvič poročila pri šestnajstih in ovdovela pri osemnajstih! Tudi v prvem nesojenem zakonu ji je otrok kmalu po rojstvu umrl. Menda naj bi bila Maria za Johannovega očeta prenizkega rodu; pa se je bodoči tast le unesel.

Je mar flamski van pred priimkom zagotovilo za plemenito poreklo? Prav gotovo ne. Pomeni nič več in nič manj kot iz, ni Adelsprädikat, torej nima nemškega pomena von; "van beethoven" bi lahko pomenilo "iz obdelanega polja" (flamsko beet + hoven), lahko tudi dobesedno "iz vrta rdeče pese"). V nemški rabi pa von že od začetkov 17. stoletja nakazuje na plemiški stan, ne več zgolj na bivališče, sodni okraj oziroma, pod katero gospostvo spada dotični podanik. Da, flamsko poreklo po očetovi strani so že pogosto povezovali s skladateljevim uporništvom v nasprotju z nemško podredljivostjo. Ničesar pa niso izvajali iz porekla po materini strani! Glasbena linija je očitna, čeprav je po glasbenem statusu in sposobnostih Johann krepko zaostajal za svojim očetom. V primerjavi z njim je bil Johann pravi luzer; sicer poln radoživosti, dokaj priljubljen med dvornimi glasbeniki in gostoljuben, a za družino ni najbolj zgledno skrbel, bil pogosto zadolžen … Da ne omenjam alkoholizma, s katerim je ogrožal družino, in potem, ko je postal vdovec, uničil še samega sebe. Kakor da bi ga vrhunski talent preskočil in pristal pri njegovem sinu.

Tistega dne pač nihče ni mogel slutiti, kakšen glasbeni gigant je bil krščen. Da bo le preživel!

Turobno - pa vendar čarobno otroštvo

Še temačni Cankar je v Mojem življenju zapisal svetle besede: "Vsaka mladost je polna sreče in radosti, sijajnega sonca in prešernega smeha. Vsaka mladost." Ludwigov talent za glasbo je bil opažen že zelo zgodaj. Oče je bil milo rečeno strog, prav tiranski učitelj. Ne bi se dosti zmotili v trditvi, da je v otroka projiciral svoje frustracije in ambicije. Njegov oče mu ni bil, čeprav edincu, posebej naklonjen, in ker ni bil obdan z ljubeznijo, je tudi sam ni znal izražati. Po smrti Ludwiga van Beethovna starejšega si je neuspešno prizadeval za očetovo mesto na dvoru. Učni teror se je začel najverjetneje že pri štirih letih. Instrumenti: klavikord (idealen majhen instrument za otroka), čembalo, violina, viola. Ludwig se je hitro naučil igrati po notah, ampak … prava ljubezen so bile improvizacije in sprotne variacije.

Ni si nam težko predstavljati prizorov, ko učitelj zasači učenca pri improvizacijah z violino: "Kakšno neumno praskanje pa je zdaj to? Dobro veš, da tega ne prenašam. Praskaj po notah, sicer ne prideš nikamor!" In drugič spet: "Ali nisi slišal, kaj sem ti rekel?" In učenec zaigra, kar si je izmislil: "Ampak - ali ni to lepo?" Zaničljiv odgovor: "To si si sam izmislil. Ne počni tega, pravilno igraj note; ko boš več znal, boš lahko igral iz glave, ne zdaj, nisi pripravljen, si me razumel?" Ni pomagalo kričanje, niso zalegli udarci in prepovedi - ko uradno ni smel igrati po svoje, je otrok to pač počel skrivaj!

Seveda je Johanna van Beethovna morala prešiniti misel, da je Ludwig morda takšen čudežni otrok, kakršen je bil W. A. Mozart. Ne moremo vedeti, bilo bi pa res čudno, če ne bi slišal o Wolfijevih vragolijah (igranje s povezo čez oči, igranje na pokriti klaviaturi ....); družina Mozart je ob koncu leta 1763 na poti v Köln za en dan celo prenočila v Bonnu, žal pa ni bilo časa za koncert. Johann se je morda že videl v vlogi Leopolda Mozarta (Wolfijevega očeta), ki bo svetu tudi predstavil svojega čudežnega otroka. Vendar se mu ni prav izšlo. Ludwig je vsekakor bil na Mozartovi ravni talenta, Johann pa le ni bil Leopold Mozart.

V letih po smrti Ludwiga van Beethovna starejšega se je Johannu še kar posrečilo vzdrževati spodoben standard za nastajajočo petčlansko družino. Nekaj sta k temu prispevali dediščina in izterjava dolgov od očetovih dolžnikov. Kot dvorni pevec in učitelj si je v tem obdobju, kljub nagnjenosti k pijančevanju, prislužil spoštovanje s trdim delom. Postajalo mu je jasno, da je to največ, kar lahko v družbi doseže. Zato je postal promotor solistične kariere svojega prvorojenca. Vsi v glasbenem Bonnu naj spoznajo, kakšen wunderkind je njegov Ludwig. Za slavo (in denar) ga je z nastopi razkazoval na dvoru, v salonih pomembnejših meščanov in v bližnji okolici Bonna. Na kölnski predstavitvi ob koncu marca 1777 je Johann občinstvo zavajal s starostjo svojega čudežnika, ki je takrat že bil v osmem letu, "oglaševal" pa ga je kot šestletnika, da bi naredil večji vtis in "konkuriral" Mozartu … Pomenljivo - ohranil se ni noben odziv na njegove mini turneje; verjetno zato, ker odzivov pač ni bilo. Johann se je še pred Ludwigovim najstništvom odločil za nove glasbene učitelje. Dojel je, da takšnemu talentu sam ne bo kos. Johannove blodnje o ponovitvi zgodbe o uspehu družine Mozart so se hitro razkadile tako v intimnem odnosu kot tudi sicer v glasbeni objektivnosti. W. A. Mozart je visoko cenil pomen očeta, prvega mentorja, violinista in skladatelja Leopolda Mozarta, za Ludwiga to seveda ni veljalo (veliko in spoštljivo je pozneje govoril samo o svojem dedku, ki ga je komaj poznal); Wolfi je začel komponirati pri petih, Ludwig "šele" pri desetih ...

S kompetentnimi glasbenimi učitelji, za katere je Johann dobil denar na dvoru, je Ludwig v prihodnjih letih napredoval s svetlobno hitrostjo. Začelo se je z ostarelim dvornim organistom van den Eedenom, ki mu je v kratkem času prenesel razumevanje generalbasa (basso continuo - tehniko zapisa harmonskih okrajšav) in osnove umetnosti harmonije; nadaljevalo se je z ekscentričnim Tobiasom Friedrichom Pfeiferjem, pianistom, oboistom in flavtistom. Pfeifer se je preselil k Beethovnovim in Ludwiga poučeval klavir, instrument, ki se je še "razvijal" in pridobival vse večjo priljubljenost. Instrument, na katerem bo Ludwig postal virtuoz. Čeprav sta ga Tobias in Johann pogosto žingala in so se Pfeiferjeve lekcije klavirja lahko začele tudi ponoči po vrnitvi iz krčme (Ludwiga sta pač vrgla iz postelje, lekcije pa so lahko trajale do jutra), vse kaže, da je učenec kljub temu veliko pridobil … Nasprotje razvratnega Pfeiferja je bil sramežljivi in pobožni dvorni violinist F. G. Rovantini, daljni materin sorodnik. Rovantini je prevzel poučevanje violine in viole. Mimoidoči meščani po Renski ulici (Rheingasse) so se ustavljali in uživali v glasbi, kadar so učenec Ludwig in oba učitelja v sprednji sobi stanovanja izvajali kakšen trio za klavir, violino in flavto.

Formalne šolske izobrazbe je bil Ludwig deležen zelo malo, kar mu več kot očitno ni škodilo. Preračunano v današnjo izobraževalno valuto - komaj za nekaj let osnovnošolske izobrazbe. Dobil je še nekaj tečajev italijanščine, francoščine in latinščine. Še najbolje, se zdi, je od tujih jezikov znal italijansko. Marsikoga bo presenetilo, da se je matematika pri njem končala s seštevanjem in odštevanjem; resnično: ni obvladal deljenja in množenja! Tudi pozneje, kot "glasbeni poslovnež" na Dunaju (na kar je bil zelo ponosen, na svojo poslovno žilico namreč), si je pomagal z dolgim seštevanjem istega števila, ker ga ni znal pomnožiti …

(beethovnovski paradoks: glasba, ki mu jo je oče dobesedno vtepel, je postala njegovo zatočišče, svet tolažbe in upora, njegov nadomestni, vendar lepši in bolj pravi, "resničen" svet. Podobno je bilo v odrasli dobi z njegovim odnosom do ljudi - ideal človeštva, prijateljstva, ljubezni je bil umetniška zamenjava za realne odnose, v katerih je bilo toliko razočaranj, neuslišanih ljubezni … V skupnem zunanjem svetu, ki si ga je delil z drugimi, mu je bila samo "romantična" pokrajina ob Reni, bonsko Sedmogorje, narava skoraj brez ljudi edina intimna prijateljica - navsezadnje, ali ni ustvaril prelep glasbeni spomenik naravi s Pastoralno simfonijo?)

Napredoval pa ni samo z glasbeno izobrazbo, tudi služba pomožnega dvornega organista pri trinajstih je postajala pomembna za družinsko ekonomijo. Ob razsipnem očetu je najstarejši sin zelo zgodaj ponotranjil občutek dolžnosti do drugih družinskih članov. Nasploh so otroci v tistem času pospešeno dozorevali oziroma so bili prisiljeni odraščati; koncepta otroštva v pomenu, ki se je uveljavil v drugi polovici prejšnjega stoletja, preprosto še ni bilo. Takrat otroci niso bili samo lačna usta, ampak tudi pridne roke. Tudi najbolj nadarjeni otroci navadnih ljudi niso bili nobena izjema. V Beethovnovi družini je moralno vzgojo prevzela mama, Ludwigu je posebej ostal v spominu nauk: "Brez trpljenja ni boja, brez boja ni zmage in brez zmage ni krone." Ludwig je bil star devet let, ko je po štirih dnevih življenja umrla prva sestrica, Anna Maria Franziska … Ob vsem hudem je bilo seveda tudi veselje; vsaj za mamin god so bile redno prirejane zabave, na katerih se je jedlo, pilo, muziciralo in plesalo. (Beethovnovi mami je ta redka pozornost sicer godila, iz ohranjenih zapisov sodobnikov o njej pa izhaja, da je nikoli niso videli nasmejane.) Prav tako se je veseljačilo proti koncu leta z božičnim praznovanjem.

Po prvih treh učiteljih se je na pragu najstniške dobe v življenju Ludwiga van Beethovna pojavil Christian Gottlob Neefe, verjetno najpomembnejši glasbeno-duhovni vodnik njegove mladosti. Žal je danes Neefe komaj znan še komu zunaj specializiranega glasbenega področja. Pa še to v glavnem zaradi Beethovna. A je bil vsestranski glasbenik, učenec Johanna Adama Hillerja, začetnika nemške spevoigre. Neefe je svojega učenca seznanil s slavno, vendar takrat nepoznano zbirko preludijev in fug J. S. Bacha - Dobro uglašeni klavir, kar je Ludwigu van Beethovnu omogočilo, da je nadaljeval tam, kjer je Bach nehal.

Znana sta Neefejeva pomoč pri komponiranju prve objavljene Beethovnove skladbe (Klaviervariationen über einen Marsch von Dreßler) in prepričanje, da je Ludwig "drugi Mozart". Čeprav gre za zgodnje najstniško delo, je v nekajminutni skladbi tu in tam že slutiti potencial beethovnovskega izraza; variacije so omogočale neomejen razmah domišljije, spremembe melodije, dodatke, razne prehode in celo preskoke, kar je Beethovnu najbolj ustrezalo. Malo se še zadržimo pri Beethovnovem prvencu: opaziti je tudi nastajajoči vzorec - postavitev naraščajočega dramatičnega loka, ki se razreši v zadnji od devetih variacij s spremembo tonalitete iz c-mola v C-dur. Ta postopek je postal v Beethovnovih zrelih letih njegov zaščitni znak, pomislimo samo na finale 5. simfonije! Poleg tega je imel mladi Beethoven še neposredni povod za variacije na temo Dreßlerjeve žalne koračnice. Smrt njegovega učitelja Rovantinija ga je prizadela, otroško umetniški izraz žalovanja in premagovanja žalosti pa je prisoten že v tem zgodnjem delu …

Neefe pa ni bil samo učitelj kompozicije. Kot literat in razsvetljenski navdušenec (tudi akter iluminatov) je prav tako pomembno vplival na oblikovanje učenčevega svetovnega nazora. Pravzaprav se moram popraviti, pri Beethovnu je šlo manj za svetovni nazor (Weltanschauung), veliko bolj za občutenje sveta (Weltempfindung), ki ga je vse življenje izražal z glasbo. Zato se je imel pozneje - upravičeno - bolj za glasbenega pesnika (Tondichter) in ne zgolj skladatelja (Komponist). Beethoven se je predvsem pod Neefejevim vplivom izvil iz primeža očetovih ambicij, prepoznal in začel je uresničevati svoje ambicije.

Vihar in nalet mladosti

S polletno štipendijo, ki jo je sedemnajstletni Ludwig van Beethoven dobil od volilnega kneza Maximiliana Franza, je odpotoval na Dunaj. Tam naj bi postal Mozartov učenec. Anekdote pripovedujejo, kako je W. A. Mozart po poslušanju njegovih improvizacij na klavirju rekel, da bo bla-bla-bla … Do srečanja seveda sploh ni prišlo (vsaj nobenega zanesljivega vira o srečanju ni): Mozart je bil prezaposlen z Don Giovannijem, Beethoven pa je dobil pismo, da je njegova mama hudo bolna. Po dveh mesecih bivanja na Dunaju se je vrnil k materi, ki jo je našel na smrtni postelji. Kmalu je umrla za jetiko, za njo pa še druga, komaj enoletna Ludwigova sestrica. Kruti življenjski udarci so še bolj utrdili mladeničevo silno voljo in prepričanje, da ima njegovo glasbeno ustvarjanje "višji smisel". Ni treba biti ravno Freud za ugotovitev, da so nihanja razpoloženja, nenadni izbruhi in ganljivi lirični izlivi - in spet nenadni kriki upora zoper neusmiljeno usodo - v glasbeno umetnost do slednje note zapisani izrazi njegovih življenjskih izkušenj in občutkov od ranega otroštva naprej. Še preden ga je čakala največja življenjska preizkušnja z izgubo sluha ob kroničnih želodčnih in črevesnih težavah …

Vendar je teklo zadnjih pet let po materini smrti v Bonnu presenetljivo ugodno. Tudi stalno mesto violista v opernem ansamblu mu je širilo glasbena obzorja. V glasbenem Bonnu je že postal zvezdnik, premožnejši meščani so radi plačali njegove solistične nastope v svojih salonih. Osemdeseta leta pa so prinesla Aufklärung, nemško različico razsvetljenske misli. Ustvarjalno sta nastopila Schiller in Goethe, pred njima Lessing, Kant je objavil svoja temeljna dela. Predvsem se je tudi veliko razpravljalo o Kantovem Odgovoru na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo? Beethovnov Bonn ni bil ne v odnosu do glasbe ne po intelektualnem vrenju zaostala provinca; že res, da se vsaj, kar se glasbe tiče, ni mogel primerjati z Dunajem. Volilni knez si je zelo prizadeval, da bi z Dunaja v Bonn pritegnil samega Mozarta - pa se ni na koncu iz tega nič izcimilo.