Zvezdana Bercko
Valentinovo je kot praznik zaljubljencev že dolga leta uveljavljeno tudi pri nas. V sedaj prevladujoči skormercializirani obliki je prišlo iz ZDA, vendar ima valentinovo kot praznik zaljubljencev precej starejše korenine, še starejše pa so njegove navezave na predkrščanska praznovanja prebujanja pomladi. Kot takega valentinovo že stoletja poznamo tudi pri nas, piše etnolog Janez Bogataj.
Star slovenski pregovor pravi, da se na valentinovo ženijo ptički in da Valentin prinese ključ od korenin. Ponekod temu dnevu pravijo tudi prvi spomladin, saj je marsikje po Sloveniji pomenil začetek dela na vrtovih, poljih in v vinogradih. Posredno pa je bil že od nekdaj povezan tudi z ljubeznijo, saj je 14. februar običajno v predpustnem obdobju, ki je bilo vedno najbolj priljubljen čas za poroke.
Krščansko valentinovo
Tako kot pri mnogih drugih praznikih je krščanstvo tudi pri prazniku prebujanja novega življenja prekrilo stara poganska verovanja in jih povezalo z drugimi vsebinami, v tem primeru z godom svetnika Valentina.
Kdo je bil Valentin, ni prav jasno, saj so legende že zdavnaj prekrile zgodovinska dejstva. Po nekaterih zapisih naj bi sveti Valentin združeval kar dva duhovnika mučenca, ki sta z enakim imenom živela v približno enakem času, konec 3. stoletja.
Eden od njiju naj bi, tako vsaj pravi legenda, ozdravil nekega pogana, ki je imel božjast. Zato svetega Valentina na slikah in kipih pogosto upodabljajo z otrokom, ki mu zvit v krču leži pred nogami. Veljal je tudi za svetnika, h kateremu se velja priporočiti ob krčih in bolečinah v trebuhu.
Po drugi legendi naj bi bil Valentin čudežno povrnil vid neki slepi deklici. Marsikje v Sloveniji je veljal tudi za zavetnika živine, v Beli krajini denimo na njegov god niso vpregali živine.
Romantično valentinovo
Prve povezave godu svetega Valentina z romantično ljubeznijo segajo v Anglijo in Francijo 14. stoletja, kjer je 14. februar po izročilu pomenil dan, ko se ptički ženijo. Takšno ljudsko verovanje je omenjal tudi oče angleške literature Geoffrey Chaucer konec 14. stoletja.
Najstarejše ohranjeno voščilo za valentinovo je iz začetka 15. stoletja. Vojvoda Orleanski, ki je bil tedaj zaprt v Londonu, ga je leta 1415 sestavil za svojo ženo. V drugi polovici 15. stoletja se je navada pošiljanja voščil razširila. Mladi ljudje so si na ta dan izmenjevali pisma in razglednice pa tudi darila, ki so jih imenovali kar valentini. Zelo priljubljena je bila navada izmenjavanja razglednic z verzi, ki so bile okrašene s pisanimi ljubezenskimi risbami, z motivi ptičev, src in cvetja, predvsem vrtnic. Včasih je bil čar valentinovega prav v tem, da so zaljubljenci darilca izdelali sami.
Angleški izseljenci so izročilo valentinovega prinesli v Ameriko v 19. stoletju. Tam še vedno velja za edini dan v letu, ko je ženski dovoljeno moškega zaprositi za roko. Morebitni ženin pa mora spoštovati pravilo, da ji mora, če jo zavrne, kupiti svilene nogavice.
Potrošniško valentinovo
Praznovanje valentinovega kot praznika zaljubljencev, kot smo ga pred 30 leti začeli prevzemati iz zahodnih držav in ZDA, je sodoben primer oblikovanja kulture.
Ta namreč vedno nastaja pod različnimi vplivi, nikoli ni in ni bila samo monokulturna, pravi sociologinja Ksenija Šabec s Fakultete za družbene vede ljubljanske univerze.
Kaj je naše in kaj uvoženo?
