"Včasih mi reče mož: Milena, pa ne vsako jutro že ob šestih ropotati s šivalnim strojem!"

V središču Ljubljane, na Slovenski cesti nedaleč od pošte, je manjši butik. Mimoidoče pritegnejo zanimiva oblačila že na lutkah pred butikom OOOPS in v izložbi, zato se marsikdo ustavi in si jih ogleduje. Potem je le še stvar trenutne odločitve, ali stopiti v butik ali odhiteti naprej.

Mene je v butik k svoji prijateljici in lastnici Mileni Labus odpeljala moja prijateljica Vladoša in moram reči, da sem bila že ob tem prvem obisku očarana nad gospo Mileno in njenimi umetninami. V butiku je zelo veliko kosov oblačil, od hlač, oblek, kril, bluz, brezrokavnikov, plaščev, kap ..., pa torbe in nakit, zelo veliko jih je izdelala sama. Njeni izdelki izražajo bistroumnost, umetniško žilico in neizmerno ljubezen do življenja in vsega, kar je drugačno od običajne konfekcije, ki se prodaja v večini trgovin.

"Vedno sem imela svoj stil oblačenja, zato sem si veliko oblačil tudi sama izdelala. In v tem neizmerno uživam," je, medtem ko sva z Vladošo sedeli na foteljčkih in pili kavo, v smehu pripovedovala Milena. Seveda mi je takoj rekla, da je Milena in ne gospa Milena in da se bova tikali, in pika. Milena je tako pozitivna oseba, s prelepo pozitivno energijo, da je to čutiti v butiku in njenih umetninah.

Medtem so v butik prihajale stranke in Milena jim je prijazno predlagala kakšen kos oblačila ali jim pomagala pri njihovi izbiri. Ko so se vrata butika ob 18. uri za stranke zaprla, se je začela prava modna revija. Milena, ki jo večina ljudi zaradi njenih svetlih las že od mladih nog kliče Žuta, je želela, da si oblečem ta in oni kos oblačil, ki jih je izdelala sama, in priznam, da sem bila navdušena nad njeno kreativnostjo, izbiro materialov, kombinacijo barv in stilov.

​Slovenci pri oblačenju bolj tradicionalni

Seveda tudi drugi obisk, ko sva bili dogovorjeni za intervju, ni minil drugače kot prvi, z Vladošo sva sedli v fotelj in beseda je tekla sama od sebe. Milena je imela oblečeno čudovito pisano poletno obleko, ki si jo je seveda zašila sama. "A veš, da mi je neki moški, stranka, ko sem imela oblečeno to obleko, dejal, da mi res ne pristaja, da je zame preveč kričeča. Pa mu nisem ostala dolžna, čeprav spoštujem, da ima vsak svoj slog oblačenja, in sem mu, ker je bil oblečen zelo nevpadljivo, dejala, da ga jaz ne bi opazila niti, če bi šel čisto blizu mimo mene na ulici. To sem pač jaz, imam svoj modni stil in tako bo ostalo. V bistvu me včasih kar jezi, ko vidim, da veliko ljudi nima svojega modnega stila. Saj to ne pomeni, da moraš za obleke zapraviti celo premoženje, lahko se po svoje oblečeš za malo denarja, samo da veš, kaj hočeš. Slovenci so pri oblačenju v glavnem bolj tradicionalni, radi kupujejo konfekcijsko garderobo, a so tudi izjeme," pravi Milena, po rodu Hrvatica.

Otroštvo in del mladosti je preživela v Slavonski Požegi, ker pa je bil njen oče v službi v jugoslovanski vojski, je prišel službovat v Ljubljano in z njim tudi vsa družina, žena, sin in hčerka Milena, ki je bila tedaj zelo dobra gimnastičarka, nekaj let je trenirala tudi plavanje. "Po končani srednji šoli na Hrvaškem sem se vpisala na ljubljansko fakulteto za šport, a nisem našla skupnega jezika z enim od profesorjev in letnika nisem uspešno zaključila. Zato sem si prihranila za eno leto študija v Zagrebu in odšla na tamkajšnjo fakulteto za šport ter tam tudi ostala. Proti koncu fakultete sem zanosila, kasneje sva z možem imela podjetje za veleprodajo oblačil, ki smo jih sami šivali. Ko se je poleti 1991 začela vojna na Hrvaškem, sem se z družino preselila v Ljubljano, tukaj sta bila tudi moja starša, in tako smo zaživeli v Ljubljani. Z možem sva še vedno imela podjetje za veleprodajo tekstila, imeli smo šivalne stroje, a smo šivanje lastnih oblačil opustili, saj so bili delavci predragi. Potem ko je umrl oče, sem znova začela bolj intenzivno šivati, da bi si nekako olajšala bolečino, ker je odšel. Tako sem odprla ta butik in v njem delam skupaj s hčerko Minjo," razloži Milena, mati dveh otrok, sina in hčerke, pa tudi že babica dveh vnučkov, tretji je na poti.

​Drugačno pritegne poglede

"Sem čisto navadna ženska," pravi. V bistvu je umetnica, ki ima rada modo, različne materiale, barve. "Rada imam življenje, iskrene in odprte ljudi, ne maram pa hinavščine, laži in podlosti. Menim, da vsak od nas v življenju lahko izbere svojo pot. Na njej so seveda padci in vzponi, a moj moto je: delaj dobro ljudem in dobro se ti bo vrnilo. Rada imam ljudi, verjamem vanje, zato tudi velik del svoje energije vlagam v izdelovanje oblačil in torb, ker vem, da bom koga razveselila, ko bo dal nase moj kos oblačila ali nosil mojo torbo. Včasih izdelam tudi kakšen kos oblačila, ki mi je izjemno všeč, a je tako odštekan, da že vnaprej vem, da verjetno ne bo našel kupca. Pa nič zato, meni je v veselje, da lahko delam in ustvarjam," pravi Milena. Ljubezen do šivanja je že zelo zgodaj, ko je bila stara okoli pet let, prevzela od mame, ki je prav tako šivala za svojo družino in tudi za druge, "čeprav sem se šivanja, kvačkanja in pletenja naučila sama". Mama ji je šivala oblačila tudi po njenih predlogih, zato je bila vedno nekako drugače oblečena. "Izstopala sem iz okvirjev običajnega oblačenja in to mi je bilo vedno všeč."

Na vprašanje, kje dobiva ideje za svoje umetnine, pravi, da povsod, na ulici, v izložbah, na modnih revijah. Včasih se zelo "razkuri", ko v kakšni ljubljanski izložbi zagleda oblačilo priznanega modnega kreatorja, cena tega kosa pa poleti v nebo. "To me tako razjezi, da se odločim, da bom naredila podoben kos oblačila, a po svoje in seveda za veliko nižjo ceno," doda Milena med smehom. "Pri šivanju uporabljam različne materiale, tudi blago velikih modnih kreatorjev, kot sta Cavalli in predvsem Armani."

Rada kupi tudi blago, ki po vzorcih spominja na modo modne hiše Valentino ali druge, potem pa naredi oblačilo po svojem okusu. Njeni materiali so kakovostni, predvsem pa zelo različni, veliko je svile, čipk, mreže ... Zelo rada blago kombinira tudi z bleščicami, "perlami", gumbi, kamenčki, zato vedno izdela zanimiv kos oblačila ali torbice. Včasih kako oblačilo ali torbico tudi predela, kaj odstrani in doda, blago kombinira še s kakšnim pletenim ali kvačkanim kosom, ki ga izdela sama.

​Vse barve, le rdeče ne

Vsako njeno delo je unikatno in dostopno večini njenih kupcev, ki so v glavnem ženske. "Dekleta v glavnem ne kupujejo pri meni, ker raje kupujejo konfekcijsko garderobo, ženske, ki že vedo, kaj hočejo od življenja, in imajo službo, pa rade zahajajo k meni v butik. Moje stranke so različne umetnice, odvetnice, podjetnice in tudi druge. Že nekaj let imam redno stranko na Japonskem. Pred leti je obiskala naš butik in bila je zelo navdušena nad unikatnimi kosi oblačil, kar nekaj jih je kupila. Zdaj ji oblačila, ker poznam njeno konfekcijsko številko, pošiljam po pošti. Hči Mina ji prek kamere pokaže, kaj vse je v butiku, ona pa se potem odloči, kaj bo kupila," opiše Milena.

Pri oblačilih rada kombinira barve, čeprav njeni kosi običajno niso zelo barviti, morda iz dveh, treh barv. V butiku najdemo oblačila za vsak trenutek in vsak letni čas; za svečane priložnosti je veliko oblačil črne barve, za poletne užitke so v beli barvi. Poletne obleke je mogoče kombinirati s čipkastimi dolgimi jopicami, v hladnejših dneh dame, ki kupujejo pri njej, "zažigajo", kot pravi Milena, v dolgih brezrokavnikih, ki so različnih barv in materialov. Jeseni in pozimi svoje stranke odene še v pisane rute in šale, tudi njene kape so zelo posebne, različnih materialov in oblik. Pravi, da se rada obleče v svoja oblačila iz različnih materialov, mi pa smo dodali, da ji vsak kos, ki ga obleče, zaradi njene vitke in visoke postave zelo lepo pristaja. "Le rdeče barve ne maram, v trgovini imam rdeč samo kakšen kos ali dva, druge barve pa se najdejo."

​Milena kar naprej ustvarja. "Včasih mi reče mož: 'Milena, pa ne vsako jutro že ob šestih ropotati s šivalnim strojem!' Ampak jaz rada šivam, kvačkam, pletem, lepim kamenčke ... Ko si nekaj zamislim, to naredim. Kot sem naredila tudi poročni šopek za hčerko, ki je bil kombinacija živih rož, blaga in čipk," doda "čisto navadna" Milena.