Vsak zid, tudi tisti na meji, ima dve strani: Po vojni manj kot 5 zidov, po padcu železne zavese 15, danes jih je več kot 70

Poljska bo na meji z Belorusijo postavila "trajne tehnične ovire" ali, povedano z drugimi besedami, pet metrov visoko pregrado, nad katero bo še pol metra bodeče žice. Na 180 kilometrih meje ne bodo postavili le fizične pregrade, ampak bodo namestili tudi moderen elektronski sistem za nadzor s senzorji gibanja in kamerami, na mejo pa bodo poslali še dodatnih 750 nadzornikov meje. S tem bo Poljska nadgradila sedanjo 2,5 metra visoko ograjo z bodečo žico, ki so jo postavili avgusta za preprečevanje prehoda migrantom in beguncem, ki naj bi jih, tako trdijo poljske oblasti, na zunanjo mejo EU organizirano pošiljal beloruski predsednik Aleksander Lukašenko.

To je najnovejši od zidov, ki spet pospešeno rastejo na mejah po vsem svetu. Pravzaprav nikoli, že vse od pradavnine, niso nehali rasti. Kajti če želijo ljudje ali njihovi voditelji svoje ozemlje ločiti od drugega in onemogočiti prehod nepovabljenim gostom, je najbolj enostavno zgraditi zid. Tehnologija se je skozi stoletja spreminjala, čeprav tudi ta ne prav veliko, namen je ostal isti.

Največja gradnja na svetu

Ob omembi obrambnega zidu na meji najbrž večina najprej pomisli na Veliki kitajski zid, serijo obrambnih fortifikacij, ki se raztezajo v dolžini 8851 kilometrov, s čimer veljajo za največjo gradnjo na svetu. Glavnina zidu je bila zgrajena med 14. in 17. stoletjem kot obramba pred vpadi ljudstev z območja današnje Mongolije. V Kitajski zid so bili vključeni številni že prej obstoječi zidovi, ki so jih z istim namenom gradili že vse od petega stoletja pred našim štetjem. Najstarejši deli zidu so bili zgrajeni iz zbite zemlje, kamna in lesa. Kasneje so bili dodani veliki odseki, zgrajeni iz opeke, pri gradnji pa so bile uporabljene tudi različne vrste kamna in celo keramika.

Na podoben način so svoje ozemlje branili Rimljani, ki so z dvema zidovoma pregradili britanski otok. Hadrijanov zid, ki so ga začeli graditi leta 122 n. š., je poimenovan po rimskem cesarju, ki se je odločil, da bo imperij zavaroval pred sovražnimi plemeni iz Škotske ter hkrati omogočil nadzor nad migracijami in tihotapstvom. Obzidje v severni Britaniji, ki je segalo od zaliva Solway do ustja reke Tyne, je bilo dolgo 117 kilometrov, zgrajeno iz materialov, ki so bili dostopni v bližini. Vzhodno od reke Irthing je zid meril okoli 3 metre v širino in 5 do 6 metrov v višino, zgrajen pa je bil iz kamnitih blokov, medtem ko je zahodno od reke kot gradbeni material prevladovala travna ruša, zid pa je bil mnogo širši in nižji (6 metrov širok in 3,5 metra visok).

Hadrijanov zid je večji del rimske vladavine predstavljal severno mejo rimskega cesarstva, ko pa so Rimljani vdrli še severneje v škotsko pokrajino, so tam zgradili še eno obzidje, imenovano Antoninov zid, ki je se je raztezal med Forthom in Clydeom. Zgrajen je bil iz kamna in travne ruše, dolg je bil približno 63 kilometrov, visok 3 metre in širok 5 metrov. Njegovo zanesljivost je še povečal globok jarek na severni strani zidu.

Eden največjih rimskih zidov v Sloveniji

Presenetljivo malo znano je, da so mogočen obrambni sistem, katerega ostanki so vidni še danes, Rimljani zgradili tudi na območju Slovenije. Claustra Alpium Iuliarum je bil poznorimski zaporni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb. Čas njegovega nastanka sega v drugo polovico 3. stoletja, ko je bil rimski imperij na pragu zatona in so ga pestili državljanske vojne in vdori tujih ljudstev. Zato je rimska vojska v drugi polovici 3. stoletja začela graditi zaporno linijo. Območje, kjer poteka zaporni sistem, so antični geografi imenovali Julijske Alpe. Kljub hribovitosti in razgibanosti je omogočalo najlažji prehod na Apeninski polotok. Zaporni sistem Claustra Alpium Iuliarum, ki je bil del vojne krajine vse do začetka 5. stoletja, je verjetno največji arhitekturni podvig iz rimske dobe na ozemlju današnje Slovenije in s tem stopa ob bok največjim antičnim spomenikom v Evropi. Potekal je od Reke na današnjem Hrvaškem preko Jelenja ter se nadaljeval na Babnem polju, Bloški planoti, Rakitni in Pokojišču. Nato je sistem potekal nad Vrhniko, Logatcem, na Lanišču in Hrušici in se zaključil v Zarakovcu pri Cerknem. Skupaj s presledki je bil dolg približno 130 kilometrov.

Na Hrvaškem so iz srednjega veka znane Stonske zidine, obrambni zid, utrjen s stolpi, ki med Stonom in Malim Stonom pregrajuje Pelješac. Zid, ki so ga začeli graditi v 14. stoletju in postopoma dograjevali skoraj štiri stoletja, je bil nekoč dolg okoli sedem kilometrov in je varoval dobičkonosno ozemlje tamkajšnjih solin v lasti dubrovniške republike. Stonske zidine veljajo za Kitajskim zidom za drugi najdaljši ohranjeni obrambni sistem na svetu.

Eden pade, drugi rastejo

Stoletja napredovanja tehnologije, ne samo vojaške, in izkazana nekoristnost zidov in utrjenih obrambnih linij v dveh svetovnih vojnah minulega stoletja pa niso prinesla veliko sprememb v miselnosti glede zapiranja meja z zidovi. Ob koncu druge svetovne vojne je bilo na svetu res manj kot pet pregrad, ograj ali zidov na državnih mejah, a so jih kmalu začeli spet postavljati.

Najznamenitejša betonska pregrada iz povojnega obdobja je gotovo Berlinski zid, ki je 12. avgusta 1961 začel rasti med vzhodnim - sovjetskim in zahodnim - zavezniškim delom Berlina. Zid je presekal 193 ulic in dvanajst prog podzemne železnice oziroma avtobusnih linij. Najprej so s 156 kilometri bodeče žice ogradili vse tri zahodne cone na zahodni strani Berlina in s še 43 kilometri mejo med zahodnimi conami in sovjetsko cono. Ko je bil celoten zid skozi Berlin dograjen, je bil dolg 156,4 kilometra, dopolnjeval ga je obsežen varovalni sistem. Še daljša, kar 1400 kilometrov dolga pa je bila mejna ograja, postavljena med obema nemškima državama.

Ameriški predsednik Ronald Reagan je 12. junija 1987 v Zahodnem Berlinu izrekel slavne besede: "Gospod Gorbačov, porušite vendar ta zid." Dve leti kasneje, po skoraj treh desetletjih delitve, je Berlinski zid dokončno padel, to je bil čas velikih prelomov na mednarodnem prizorišču, zdelo se je, da je treba podreti vse zidove in da morajo pasti vse meje. A se je zgodilo prav nasprotno, zgodovinarji so našteli, da je bilo po padcu železne zavese na svetu na mejah vsaj petnajst zidov.

Severna Koreja je za svojo varnost postavila dva zidova. Med letoma 1977 in 1979 se je ogradila od Južne Koreje z več kot 240 kilometrov dolgim in štiri kilometre širokim pasom minskih polj, leta 2007 pa je na meji s Kitajsko začela graditi pravi zid, domnevno, da bi preprečila poplavo poceni kitajskih izdelkov na črni trg, čeprav naj bi bil pravi razlog v zadrževanju lastnih državljanov pred pobegom na gospodarsko uspešnejšo Kitajsko.

Leta 2002 so Izraelci začeli graditi "varnostni zid", ki naj bi prebivalce Izraela varoval pred Palestinci in terorizmom, dejansko pa je namenjen izoliranju Gaze in Palestincev. Osem metrov visoki betonski zidovi še vedno "varujejo" Izraelce, čeprav je meddržavno sodišče v Haagu leta 2004 zidove razglasilo za nezakonite in Izrael pozvalo k rušenju. Konec leta 2010 je Izrael začel graditi še varnostni zid na meji z Egiptom, ki naj bi jih varoval pred prihodom islamskih skrajnežev.

Z ograjami je obdan tudi Uzbekistan. Meja z Afganistanom, kjer so postavili električno ograjo, dopolnjeno z minskim poljem, naj bi bila druga najbolj varovana meja na svetu, takoj za mejo med Severno in Južno Korejo. Ograjo so začeli postavljati tudi na meji s Kirgizijo, Turkmenistan je leta 2001 na meji z Uzbekistanom zgradil še 1700 kilometrov dolgo ograjo.

Gradnja zidov in ograj za utrjevanje več kot 3000 kilometrov dolge meje med ZDA in Mehiko, z namenom, da bi zavarovali ZDA pred ilegalnimi priseljenci, se je začela že pred več kot 20 leti. Že pred izvolitvijo Baracka Obame za predsednika ZDA je bilo dokončanih več kot 1000 kilometrov zidov in ograj, nato je Obama v drugem letu svojega predsedovanja ustavil širitev. Prejšnji predsednik Donald Trump, ki je sprva obljubljal zid na celotni dolžini meje, je kasneje obljubljeno dolžino prepolovil. Na velikem delu meje namreč zahtevno prepreko predstavlja narava v obliki gora, rek in puščave.

Ograjena Evropa

Vse bolj se ograjuje tudi Evropa. Čeprav so marca 2007 podrli zid v Nikoziji na Cipru, ki je delil še zadnjo razdeljeno prestolnico na svetu in celoten otok na grški in turški del in so mediji vzhičeno poročali o padcu zadnjega evropskega zidu, to že takrat ni povsem držalo. Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Španija namreč ogradila svoji mestni eksklavi Ceuto in Mellilo na severnoafriški obali Maroka in se tako začela z zidovi braniti pred afriškimi priseljenci. Danes o Evropi brez zidov ne govori nihče več. V Evropski uniji je od devetdesetih let naprej zraslo okoli tisoč kilometrov novih zidov oziroma pregrad, še posebno po letu 2015 in množičnem prihodu beguncev in migrantov na staro celino. Zapore na meji so zgradile številne evropske države, ne samo Madžarska, Grčija, Bolgarija in Španija, tudi Avstrija in Velika Britanija. Na tem neslavnem seznamu pa je s svojo ograjo z rezilno žico na meji s Hrvaško tudi Slovenija.

Zidov in ograj na državnih mejah je danes po svetu najmanj 70, praktično vsak dan zrastejo na novo. In praktično vsak dan znova se potrjuje, da takšno zapiranje meja v 21. stoletju nima prav nobenega smisla. V torek zvečer sta dve veliki skupini migrantov prebili ograjo na meji med Poljsko in Belorusijo. Več deset ljudem je uspelo v bližini vasi Krynki in Bialowieza na severovzhodu Poljske prečkati poljsko mejo.

Vsak zid ima pač dve strani. To je tudi najbolj značilna lastnost te arhitekturne tvorbe.