Zvezdana Bercko
Trinajsti avgust 1961 je bil sodni dan za Nemce in ves svet, dan, ki je uničil sanje in upanje, ki je ločil otroke od staršev, vnuke od starih staršev, ki je posegel boleče v življenje številnih posameznikov, je minuli petek dejal nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier na spominski slovesnosti ob 60-letnici začetka gradnje Berlinskega zidu. V skoraj treh desetletjih obstoja je ta zid postal simbol ne samo hladne vojne, ampak tudi delitve mesta, države, naroda in sveta, globalne delitve med vzhodom in zahodom.
Polje smrti sredi Evrope
Poleti 1961 so napetosti so v Berlinu, ki je bil že od konca druge svetovne vojne razdeljen na štiri sektorje, vse bolj naraščale. Prebivalci vzhodnega, sovjetskega dela Berlina, so množično bežali v zahodni del, v demokratični in kapitalistični svet. Toda čeprav je vodja vzhodnonemške komunistične partije Walter Ulbricht pred mednarodnimi mediji zagotavljal, da nihče ne namerava zgraditi zidu, je prav on 12. avgusta 1961 izdal tak ukaz. Uro po polnoči naslednjega dne se je začela tajna akcija Vrtnica. Pripadniki nacionalne vojske, policije in obmejne policije so drugo za drugo zapirali cestne povezave proti zahodu. Sovjetske enote na mejnih prehodih so bile ves čas v bojni pripravljenosti.
Zid je presekal 193 berlinskih ulic
Berlinčani so se zbudili v povsem drugačno mesto. Z akcijo so dobesedno čez noč prekinili železniške povezave med vzhodnim in zahodnim delom mesta, ceste so razrili in postavili na kilometre bodeče žice. Zid je presekal 193 ulic in dvanajst prog podzemne železnice oziroma avtobusnih linij. Najprej so s 156 kilometri bodeče žice ogradili vse tri zahodne cone na zahodni strani Berlina in s še 43 kilometri mejo med zahodnimi conami in sovjetsko cono.
Družine ločene čez noč
Simbol nemške delitve je ulica Bernauer Strasse, kjer so bile posledice gradnje zidu najbolj vidne. Zid je namreč čez noč ločil sosede in družine, ki so živele v sosednjih blokih. Na začetku so številni Vzhodni Berlinčani pobegnili na zahod, saj so kar skozi okna hiš skočili na drugo stran Berlina. Oblast je to nato preprečila najprej s tem, da so okna zazidali, kasneje pa celo stavbo porušili.
Berlinski zid je presekal tudi proge podzemne železnice. Vlaki, ki so vozili po eni ali drugi strani, so se na meji ustavili in obrnili. Vsaka stran je uporabljala svoje vlake. Tri linije iz Zahodnega Berlina pa so vozile tudi po vzhodni strani in skozi nekaj postaj Vzhodnega Berlina, ki so jim rekli postaje duhov, saj so bile slabo osvetljene in zelo zastražene, vlaki pa tam niso smeli ustaviti. Take kot v letu 1961, ko so jih zaprli, z enako signalizacijo in reklamami iz tistega časa, so ostale vse do padca zidu.
Prve zidane razmejitve so začele nastajati že 15. avgusta. V centru se je zid vlekel tik mimo Brandenburških vrat. Tod je bila meja nepredušno zaprta, prehoda ni bilo. Provizorični prehod so odprli šele po padcu zidu oktobra 1989 in je deloval do ponovne združitve Nemčije leto kasneje.
Ko je bil celoten zid skozi Berlin dograjen, je bil dolg 156,4 kilometra, dopolnjeval ga je obsežen varovalni sistem. Zid je varovalo 11.500 oboroženih stražarjev, ki so mejo nadzorovali s 302 stražnih stolpov.
Med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom je bilo osem mejnih prehodov, od katerih je najbolj znan Checkpoint Charlie na Friedrichstrasse, ter šest prehodov med NDR in Zahodnim Berlinom. Zid so skozi desetletja še dograjevali. Že junija 1962 so dodali vzporedno ograjo 100 metrov v notranjost Vzhodne Nemčije. Hiše v vmesnem območju so porušili, prebivalstvo razselili, kar je omogočilo vzpostavitev nikogaršnje zemlje, znane pod imenom polje smrti.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
- Okoli 1400 kilometrov dolga mejna ograja je zrasla tudi na meji med obema Nemčijama.
- Sodni proces proti odgovornim za smrti in ostala dejanja na Berlinskem zidu je trajal do poletja 2004. Le enajst obtoženih je dobilo zaporno kazen.
- Zahodni Berlinčani so zid izkoriščali tudi zato, da so se znebili smeti, ki so jih preprosto vrgli preko zidu.
- Nekdanji prehod Checkpoint Charlie je danes muzej. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi posrečene naprave za pobeg: zračne balone, posebne avtomobile, dvigala in celo majhno podmornico.
- Nemška kanclerka Angela Merkel, ki tudi sama prihaja iz Vzhodne Nemčije, je padec zidu označila za "epski udarec tiraniji".
V letih 1965-1975 so dokončali betonski zid, ki pa so ga nato do leta 1980 še utrdili, ko so postavili 45 tisoč posameznih kosov utrjenega betona, visokega 3,5 metra in širokega 1,2 metra. Polje smrti so nadzorovali s 116 opazovalnih stolpov in iz 20 bunkerjev.
Streljali na prebežnike
A hrepenenja Vzhodnih Nemcev po svobodi tudi zid ni ustavil. Vrstili so se poskusi pobega na zahod, večinoma skozi predore, nekateri pa so poskušali prebegniti tudi na bolj spektakularne načine. V skoraj treh desetletjih obstoja zidu je pobeg na drugo stran uspel okoli 5000 ljudem, najmanj 240 pa jih je izgubilo življenje. Prva žrtev zidu je bil tedaj 24-letni Günter Litfin, ki so ga avgusta 1961 v bližini Friedrichstrasse ob poskusu pobega ustrelili pripadniki policije. Najbolj odmeven je bil poskus pobega Petra Fechterja, ki je avgusta 1962 ranjen omahnil nazaj na vzhodno stran zidu. Celo uro so ga vzhodnonemški stražarji pustili trpeti v agoniji, in šele ko je izkrvavel do smrti, so odnesli njegovo truplo. Grozljive prizore so posneli in videla jih je vsa svetovna javnost. Peter Fechter je bil 50. žrtev Berlinskega zidu, zadnji je bil Chris Gueffroy februarja 1989.
Po ocenah se je na sodiščih v NDR zaradi poskusov pobega moralo zagovarjati okrog 75 tisoč ljudi. Kazen je bila največkrat dve leti zapora, če so obtoženci pri pobegu uporabljali orožje, pa je bila najmanjša kazen pet let zapora.
Potem ko je Berlinski zid oktobra 1989 padel, od njega kmalu ni ostalo nič več. Potek trase danes označujejo kocke v tleh, večinoma tod poteka kolesarska steza. Najdaljši del ohranjenega originalnega zidu je danes mogoče najti v četrti Friedrichshain in je državni spomenik. Dolg je 1,3 kilometra in je galerija na prostem East Side Gallery. Ime je galerija dobila, potem ko je takoj po padcu zidu med februarjem in septembrom 1990, tik pred ponovno združitvijo Nemčije, vzhodno stran zidu poslikalo 118 umetnikov iz 21 držav.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
