Where the streets have no names po Josipu Brozu - Titu

Meni pa se zdi prav, da je ustavno sodišče zadržalo preimenovanje Titove ceste v Radencih v Cesto osamosvojitve Slovenije. Tako kot se mi zdi prav, da so pred enajstimi leti preprečili poimenovanje nove ceste v Ljubljani po Titu. Z obrazložitvijo, da bi to bilo "v neskladju z ustavnim načelom spoštovanja človekovega dostojanstva". Med to zadnjo in tedanjo odločitvijo ne vidim nobene kontradikcije.

Meni nič, tebi nič

Tako preprosto to ni - toda problem smo iz tega naredili sami in po nepotrebnem.
Še nedavno so znali hiteti s preimenovanjem ulic. Vsaj ponekod. Tudi državljani temu nismo posvečali pretirane pozornosti. Tako je bila Titova cesta v Ljubljani takoj po osamosvojitvi preimenovana v Slovensko in Dunajsko. Meni nič, tebi nič. Saj se še spomnite, da se ni nihče razburjal? To je bilo nekaj tako normalnega kot to, da je novopečeni premier Lojze Peterle leto pred tem prišel v svoj kabinet in takoj velel sneti Titovo sliko.

Na svojem makadamu

Poimenovati cesto ali ulico Slovenska cesta ali ulica se mi sicer zdi anahronistična neumnost. Slovenske ulice in ceste so imele smisel v starih časih, ko Slovenci na svoji zemlji - pardon: na svojem makadamu - še niso bili večinski, dominanten narod. Ali vsaj do takrat, ko je bil spomin na konkurenčno, da ne rečem zatiralsko nemštvo še živ. Danes pa je to kriptonacionalistični malomeščanski nesmisel.
Ali pa Dunajska cesta! Titovo cesto so v stanju preimenovati v Dunajsko samo ljudje, ki so jih zmerjali z dunajskimi konjskimi hlapci.
No, seveda moraš biti za kaj takega tudi vsaj malo kozmopolit. Dunajska? Celovška? Tržaška? Karlovška? Kako svetovno! Pogled očitno seže zelo daleč čez meje domovine. In potem se domoljubi desetletja pozneje še zgražajo, da mladi odhajajo iz Slovenije. In to veliko dlje kot do Wiena, Klagenfurta in Triesta!

Kisla komunistična sliva

Zakaj pa v Mariboru niso preimenovali Titove ceste? Človek bi vsaj od Kanglerja, če že ne od Soviča in Fištravca, pričakoval, da bo ugriznil v to kislo komunistično slivo. Je Maribor vendarle preveč rdeč?
In če smo že pri tem, objekt neizpolnjene želje radenskega župana v Mariboru že obstaja. Ne dolga in ne široka, ampak vseeno. Kot da je to v kakšnem nasprotju s tem, da imamo tudi Titovo in Partizansko?
Bi radi slišali še več? Ulica slovenske osamosvojitve se je prej imenovala Svetozarevska. Svetozarevo je bilo mesto v Srbiji. Bilo. Od leta 1946 do leta 1992. Po Svetozarju Markoviću, srbskem socialistu, politiku, časopisnem uredniku, literatu (1846-1875), ki je prvi kritiziral idejo Velike Srbije. Ni čudno, da se mesto danes (spet) imenuje Jagodina. In čudno, po drugi strani, da mnogi Mariborčani, ki so jih nacisti izseljevali v Srbijo - kjer so bili lepo sprejeti -, in/ali njihovi potomci niso protestirali proti preimenovanju.

Ni eksistencialno bistveno

Ni bistveno, vsaj ne eksistencialno bistveno, ali se kaka cesta imenuje Titova ali Cesta slovenske osamosvojitve. To se nikomur ne bi smelo zdeti bistveno, vsaj ne eksistencialno bistveno. Če bi bili seveda pametni.
Problem nastane, ker se v to dilemo zaletavamo in si jo razlagamo kot nekaj usodnega za narod, za narodovo zgodovino, za slovenstvo, domoljubje, patos in ponos. Kot da ne bi vedeli, da je po vsej Sloveniji dovolj ulic, poimenovanih po tem pomembnem, narodotvorno ultimativnem emancipatoričnem dogodku, ki pa ga še ne vidimo kot pravo, v meglo mitske preteklosti oddaljeno zgodovino - pa če se Rosvita Pesek postavi na glavo.

V merilu svojega katastra

Po drugi strani pa tudi ni nič hudega, če v Sloveniji ostane nekaj ulic, cest in trgov s Titovim imenom. Tudi to je del naše zgodovine, zato tega ni treba zradirati. Tito, komunizem, socializem in osamosvojitev se ne izključujejo.
Do teh napetosti prihaja zato, ker nihče v Sloveniji ne vidi Slovenije kot celote, sestavljene iz različnih koncev in krajev, ki se dopolnjujejo v državo. Vsak zase prepotentno identificira svojo občino, celo vsak trg, cesto, ulico in kolovoz posebej kot Slovenijo, kakršno si pač predstavlja po podobi in v merilu svojega katastra.
V Radencih naj kar imajo svojo Titovo. Nekaj jih še mora ostati. Če že hočejo Cesto osamosvojitve, pa si naj zgradijo novo ali preimenujejo katero drugo.


*Kjer ulice nimajo imen