Zadnja na grmadi je bila Ribničanka

Almira Ćatović
28.10.2018 06:32

"Čarovnica Marina Češarek, mati šestih otrok, se drugim za zgled pelje na običajno sodno mesto, se tam usmrti s cesarskim mečem, telo naj se vrže na grmado in sežge v prah in pepel."

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Leta 1701 so usmrtili zadnjo slovensko čarovnico.
Almira Ćatović

Prvega aprila 1701 je cesarsko krvno sodišče na gospostvu Ribnica začelo proti Marini Češarek čarovniški proces. Marina je bila Ribničanka, stara okoli 40 let, poročena s čevljarjem. Pričakovala je sedmega otroka, bila je v tretjem mesecu nosečnosti, ko je bila obtožena čarovništva. Po skoraj tednu dni ječe in zasliševanj je še vedno trdila, da je nedolžna, zato se je prva vmesna sodba glasila, naj žensko posadijo na čarovniški stol in jo ponovno izprašajo. Po treh urah mučenja je priznala, da je čarovnica. Enajstega maja je sledila sodba, da se Marina Češarek drugim za zgled pelje na običajno sodno mesto, se tam usmrti s cesarskim mečem, telo naj se vrže na grmado in sežge v prah in pepel. Zapisnik sodnega procesa hrani Arhiv Republike Slovenije, dr. Matevž Košir je zapisnik prevedel in skupaj z raziskavo čarovniških procesov na Slovenskem objavil v delu Zadnja na grmadi.

Čarovniški stol
Igor Napast

Začetki čarovništva in vloga inkvizicije

Od kdaj so se predstave o čarovnicah začele, ni jasno, so pa bile predstave, ki govore o tem, da so se čarovnice skrivaj združevale in povzročale škodo, v 15. stoletju že močno uveljavljene in razširjene med ljudmi. Zasluge za to lahko pripišemo inkviziciji, ki je dobila priznanja na osnovi mučenj.

Natezalnica, na kateri si moral priznati greh
Igor Napast

Priznanje je kralj dokazov

S pomočjo mučenja ali torture je bilo mogoče doseči vsakršno priznanje, saj je veljalo pravilo "priznanje je kralj dokazov". Stopnje mučenja, ki so si v procesu sledila od lažjih k težjim, niso bile omejene in so bile pogosto prepuščene rabljevi domišljiji. Od mučene osebe so zahtevali, da pove, kdo je z njo ali njim sodeloval v čarovniških procesih, in tako se je krog osumljenih dramatično širil.

Razmah čarovniških procesov

Čas čarovniških procesov je na evropskih tleh trajal od 15. do 18. stoletja, razen na Poljskem, kjer je preganjanje čarovništva v 18. stoletju šele doseglo vrh. Ta čas velja za enega največjih genocidov v evropski zgodovini. Četudi ne poznamo natančnega števila obsojenih in umorjenih, vemo, da so med žrtvami močno prevladovale ženske, še posebno so se preganjalci osredotočili na iztrebljanje babic in porodničark ter zeliščark. Omenja se število od 40.000 do 100.000 ljudi (na Slovenskem okoli tisoč); ker so številni spisi izgubljeni, lahko to samo domnevamo. Valvasor poroča, da naj bi bili sredi sedemdesetih let 17. stoletja zaradi čarovništva požgali celotno vas Bočkovo na Notranjskem.
Po številu procesov je a prvem mestu srednja Evropa oziroma nemško cesarstvo, kamor so sodile tudi slovenske dežele, s 25.000 sežganimi, na Poljskem beležijo 10.000, v Franciji 4000, v Skandinaviji 2000, na Škotskem 1000, v Angliji 500 žrtev, Irska pa teh procesov praktično ne pozna. Med žrtvami so prevladovale ženske, razen na Islandiji, kjer je bilo zaradi čarovništva sežganih 110 moških in deset žensk.

Leta 1701 so usmrtili zadnjo slovensko čarovnico.
Almira Ćatović
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta