Prvega aprila 1701 je cesarsko krvno sodišče na gospostvu Ribnica začelo proti Marini Češarek čarovniški proces. Marina je bila Ribničanka, stara okoli 40 let, poročena s čevljarjem. Pričakovala je sedmega otroka, bila je v tretjem mesecu nosečnosti, ko je bila obtožena čarovništva. Po skoraj tednu dni ječe in zasliševanj je še vedno trdila, da je nedolžna, zato se je prva vmesna sodba glasila, naj žensko posadijo na čarovniški stol in jo ponovno izprašajo. Po treh urah mučenja je priznala, da je čarovnica. Enajstega maja je sledila sodba, da se Marina Češarek drugim za zgled pelje na običajno sodno mesto, se tam usmrti s cesarskim mečem, telo naj se vrže na grmado in sežge v prah in pepel. Zapisnik sodnega procesa hrani Arhiv Republike Slovenije, dr. Matevž Košir je zapisnik prevedel in skupaj z raziskavo čarovniških procesov na Slovenskem objavil v delu Zadnja na grmadi.
Kruti uglednež je presodil mamici
Sojenje Marini Češarek (ribniški proces) je tipičen čarovniški proces, saj se v njem pojavljajo običajne obtožbe - od poletov na sabat in pogodbe s hudičem, kar je vneto zagovarjal krvni sodnik, do obtožb o čaranju škode, ki so jih prijavili sovaščani; prav tako je bilo obtoženo večje število ljudi oziroma je bilo skupinsko sojenje. Sodni proces je trajal nekaj let, kar so bile lastnosti pravega čarovniškega procesa. Kdo je bil tisti, ki je sodil Marini, mamici šestih otrok? Deželni krvni sodnik je bil doktor prava Janez Jurij Hočevar, ki je v Padovi doktoriral iz prava, se poročil s hčerjo ljubljanskega mestnega svetovalca in z njo imel enajst otrok. Bil je znan skladatelj in član obeh ljubljanskih akademij (operozov in filharmonikov), službo deželnega krvnega sodnika je opravljal med letoma 1695 in 1703, izstopal je po svoji krutosti.
Začetki čarovništva in vloga inkvizicije
Od kdaj so se predstave o čarovnicah začele, ni jasno, so pa bile predstave, ki govore o tem, da so se čarovnice skrivaj združevale in povzročale škodo, v 15. stoletju že močno uveljavljene in razširjene med ljudmi. Zasluge za to lahko pripišemo inkviziciji, ki je dobila priznanja na osnovi mučenj.
Priznanje je kralj dokazov
S pomočjo mučenja ali torture je bilo mogoče doseči vsakršno priznanje, saj je veljalo pravilo "priznanje je kralj dokazov". Stopnje mučenja, ki so si v procesu sledila od lažjih k težjim, niso bile omejene in so bile pogosto prepuščene rabljevi domišljiji. Od mučene osebe so zahtevali, da pove, kdo je z njo ali njim sodeloval v čarovniških procesih, in tako se je krog osumljenih dramatično širil.
Še leta 1782 so čarovnici odsekali glavo
Razmah čarovniških procesov
Čas čarovniških procesov je na evropskih tleh trajal od 15. do 18. stoletja, razen na Poljskem, kjer je preganjanje čarovništva v 18. stoletju šele doseglo vrh. Ta čas velja za enega največjih genocidov v evropski zgodovini. Četudi ne poznamo natančnega števila obsojenih in umorjenih, vemo, da so med žrtvami močno prevladovale ženske, še posebno so se preganjalci osredotočili na iztrebljanje babic in porodničark ter zeliščark. Omenja se število od 40.000 do 100.000 ljudi (na Slovenskem okoli tisoč); ker so številni spisi izgubljeni, lahko to samo domnevamo. Valvasor poroča, da naj bi bili sredi sedemdesetih let 17. stoletja zaradi čarovništva požgali celotno vas Bočkovo na Notranjskem.
Po številu procesov je a prvem mestu srednja Evropa oziroma nemško cesarstvo, kamor so sodile tudi slovenske dežele, s 25.000 sežganimi, na Poljskem beležijo 10.000, v Franciji 4000, v Skandinaviji 2000, na Škotskem 1000, v Angliji 500 žrtev, Irska pa teh procesov praktično ne pozna. Med žrtvami so prevladovale ženske, razen na Islandiji, kjer je bilo zaradi čarovništva sežganih 110 moških in deset žensk.