Zakaj nam starejšim čas teče hitreje?

Nič mi ne pomaga ta teoretična brezčasnost, ker nam staranje kaže ogledalo, v katero (se) vse manj gledam - sem pa pred ogledalom v kopalnici ugotovil, zakaj nam s starostjo peša vid: da ne opazimo vseh gub na obrazu in se sami sebi zdimo nekoliko lepši, boljši. Hčerka jih ima 13, sin 14 - to je čas, ko ena kopalnica postane pretesna za vso družino. Mala bi se ure in ure česala pred ogledalom in si popevala zadnji hit, mali bi si ure in ure umival zobe in v lase vstavljal žile, tako da z ženo komaj kaj še postoriva - no, vsaj tiste obvezne minute, na školjki, si redno izboriva.
Zakaj nam čas mineva hitreje, ko smo starejši? Kdaj je začel čas "leteti? Z vsakim letom, ki mine (A je že spet trgatev? Že spet tehnični za avto?), se pogosteje ulovimo v razmišljanju o relativnosti časa. Uf, že sto let se nisva srečala! Kaj, pred petimi leti je tvoja rodila? Zanimivo, da ga ja najtežje ujeti tistim, ki bi ga, v teoriji, morali imeti največ - upokojencem; ti pa res nikoli nimajo časa. Pri sebi sem opazil, da je šlo po 30. letu vse samo še z ekspresno hitrostjo. Ko si mlad, čas "mineva" počasneje. Otrok vsako sekundo spoznava nekaj novega, kar je treba procesirati in uskladiščiti v odprtih možganih. Starejšim se nam dogaja manj novega, zanašamo se na rutino, hodimo v isto službo, spimo v isti postelji, manj potujemo (kot nekoč) in bolj čuvamo svoje zdravje in vnuke in vnukinje. Otroštvo je veliko odkrivanje, zato se starejši vedno znova vračamo vanj - spomnimo se zaguljene učiteljice matematike v petem razredu, ne spomnimo pa se, kaj smo včeraj nakupili v trgovini. Moj Jakob se pri 14 letih, denimo, živo spomni, da je v Pristanu "crknil" srednji bazen, ker sta takrat s sestro plavala v Branikovem tečaju: "Ampak, ata, to je bilo že dolgo dolgo nazaj!" Na polovici tvojega življenja, mu prikimam. Ampak "samo" osmina mojega življenja je minila od takrat ... To je ta relativnost - časa.