V časih, ko lahko vsi vse izvemo, vse vidimo in vse preverimo, je resnično le še to, da je vse iluzija … V 21. stoletju, v katerem računalnik v treh potezah matira svetovnega prvaka, otrok brez težav preslepi Copperfielda, Zvezdne steze pa so slaba parodija preteklosti, je res le to, da nič ni več res, ker je vse le laž, slepilo, prevara, nepravilna zaznava, krivo tolmačenje, samoprevara, blodnja, prazno, varljivo upanje, neuresničena sanjarija.
Iluzija je postala naša vsakdanja in življenjska hrana. Le da je iluzionizem tako napredoval, da ne zadošča več jesti (iluzije) le trikrat na dan, sploh pa ni priporočljivo izpustiti večerne prehrane. Ne, ta stara prehranska modrost ne velja več že od takrat, ko so se nalepke med vsakoletnimi izleti v pravljične dežele, v katerih uživamo v iluziji, da vse potrebujemo, ker vse imajo in lahko vse kupimo, tako napolnile z velikimi eji, da je sladkor postal najbolj razširjena droga na svetu, ki nas v življenju tako osrečuje, da nam ga krajša.
Ne, ker je vedno več znanih drog, je iluzije treba konzumirati in požirati ves čas in nenehno. Zato ima danes že vsak v žepu in povsod s seboj tako imenovani iLuzionator, ki ga slepi, da vse zna, vse ve, povsod je in vse lahko pove, da nič ni več skrito, neznano, neraziskano. Za vsak primer, če bi kdo svoj iLuzionator kje pozabil in/ali ne bi vsakih nekaj minut svetu sporočil, da ima vse rad, pa nas zvečer, ko smo utrujeni od pehanja za iluzijo bogastva, sreče, lepote, pomembnosti in nesmrtnosti, z rokami v marmeladi, nogami pa v breztežnem položaju, priklopijo še na največjo od vseh iluzij.
In ta nam pokaže resnico! Ker v svetu iluzij verjamemo le še svojim očem. Zato pa gledamo (le) to, kar nam obnavlja vse tisto, česar ne smemo pozabiti, pojasni, česar ne smemo razumeti, in predpiše, kar moramo verjeti.
Toda ne, v zmoti oziroma v iluziji živite, če mislite, da je ta največja od vseh iluzij - televizija. Saj tudi vaš iTelefon v žepu ni kriv. In ne nazadnje tudi Vi, čeprav ste iVi, niste krivi. Ne, največja vseh iluzij je Informacija, te pa ne iluzioniramo novinarji, temveč oblastniki!
Zaradi informacij, ki jih imamo polne žepe, tako ne ločimo več, kaj je resnica, kaj pa laž, slepilo, prevara. Verjamete, da to pišem jaz? Verjamete, da vi to berete? Ste prepričani, da tudi to ni iluzija?
Vprašanje ni več: "Kaj pa, če je vse res?", kajti strah: "Kaj pa, če nič ni res?" je že močnejši. Zato, kajne, se že sprašujemo … Je koronavirus iluzija ali gre zares? So iluzija maske ali pa so iluzija naše misli izza teh mask? Maske zato tako neradi nosimo, ker nas z njimi slepijo, ali pa jih zato vsi napačno nosimo, ker je iluzija, da nam pomagajo?
Komu verjeti? Čemu? Kje? Kdaj? Predvsem pa, zakaj? Zakaj je prav zdaj res le to, koliko novih je v karanteni, vse druge dosti bolj krute, množične, nevarne in hujše resnice pa niso več pomembne? Zakaj je kar naenkrat res, da so čakalne vrste za testiranje daljše za deset, dvajset ljudi, ki se po zabavi, dopustu, šoli in po osemdesetem letu slabo počutijo, ni pa več vredno informacije, da so resn(ičn)e tiste čakalne vrste na tisoče hudo bolnih, ki niso bili niti na zabavi, niti na dopustu, niti v šoli in sploh še niso stari?
Ko se tako sprašujem, se mi sicer zdi korona resna, a neresno, da pelje vlak v napačno smer in je naš vladar res tak junak, da zmore premagati vse nevarne ovire in čez najbolj strme previse pomaga celo mlajšim in krajšim. Torej le vem, kaj je iluzija!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
