Med listanjem po starih časopisih človek občasno naleti na zgodbo, ki jo je takrat spremljalo tako rekoč celo mesto pa tudi dobršen del ostale Slovenije, danes pa je to le še eden izmed pozabljenih dogodkov iz preteklosti. Ampak ali ni z današnjimi "majhnimi" zgodami in nezgodami povsem enako? Le v pozabo utonejo še nekoliko prej.
Čez glavo lesen zaboj
Tisti 14. april 1935 se je za Avgusta Kelnariča pričel povsem običajno. Čeprav je bila nedelja, se je ta 27-letni pomočnik studenčarja še v jutranjem mraku odpravil na delo. Z mojstrom Kovačičem iz okolice Gornje Radgone sta v Cankarjevi ulici na Pobrežju (današnji Geršakovi ulici) kopala vodnjak in z delom je bilo treba pohiteti, saj so bili pred vrati velikonočni prazniki in nekaj prostih dni si je želel preživeti s krušno materjo v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, ki je skrbela zanj. Staršev, bratov in sester namreč Avgust ni imel.
Rešite me ali pa me ubijte
Pokajoča bruna pod betonskim obodom
Kopači so svoje delo nadaljevali ob petih zjutraj. Že prejšnji dan, ko se je o nesreči razvedelo po mestu, so se na ulici pričeli zbirati ljudje, nekateri iz radovednosti, spet drugi z nasveti, kako ga rešiti, velika večina pa zgolj zato, da bi mlademu Kelnariču izrazili podporo. Množico pa so izkoristili tudi mestni berači, tako da so morali poleg policije in zaporniških paznikov za red skrbeti tudi gasilci. Dopoldan sta si prizorišče ogledala okrajni glavar Milan Makar in magistratni ravnatelj Rodošek, na kraju nesreče pa je bilo ves čas več zdravnikov, med njimi tudi mestni fizik dr. Wankmüller in primarij mariborske bolnišnice dr. Dernovšek. Za dodatno pomoč pri kopanju so kmalu najeli še brezposelne delavce.
Popoldan je mlademu pomočniku studenčarja pričela pretiti nova nevarnost. Polzeti je pričel betonski obod, s katerim je bil obdan zgornji del vodnjaka, in grozilo je, da zdrsne v globino. Z verigami in vrvmi so ga privezali na provizorično leseno ogrodje, kljub temu pa so pokajoča bruna, s katerimi so obod s spodnje strani še dodatno podprli, reševalce neprestano opozarjala na pretečo nevarnost.
Do popoldneva je reševalcem uspelo odkopati Kelnariča do pasu, tako da je lažje dihal, zaužil je tudi že nekaj hrane in pijače. Zvečer so v stranski jarek napeljali elektriko in kopači so lahko reševanje nadaljevali tudi ponoči. Kelnariča so ponoči odkopali do kolen, in ko je že kazalo, da je njegova rešitev le še vprašanje časa, se je na mladeniča znova zrušila zemlja in ga zasula do vratu.
"Jezus marija, rešite me!" je kričal.
"Ubijte me, ker tega trpljenja ne vzdržim več!"
"Zdrži, Gusti, če si že toliko pretrpel!"
Naslednje jutro so ga okoli osme ure odkopali skoraj do gležnjev, ob enih je imel v zemlji zagozdeno le še desno nogo. Okoli pasu so mu privezali pas in ga pričeli vleči z vrvmi, a je takoj pričel vpiti od bolečin. Pokazalo se je, da ima nogo zagozdeno v leseni šabloni za ulivanje betonskega oboka in bi mu jo lahko celo utrgali, zato so s tem početjem hitro končali. Kmalu pa se je iz vodnjaka zaslišal še hujši krik. Spet se je vsula zemlja in pokopala nesrečnika. Z velikimi težavami so mu izkopali glavo in roke ter mu pričeli znova dovajati kisik. Mladenič je bil s svojimi močmi na robu, obraz je imel upadel in bled, močno se je tudi potil in občasno haluciniral.
Odkopavanje so nadaljevali do večera, ob osmi uri pa so na severni strani pričeli izkopavati še en jarek, po katerem bi prišli do ponesrečenca. To se je kaj kmalu pokazalo za napačno početje, saj se je zaradi tresljajev pri kopanju znova utrgal kos zemlje in ga pokopal. Spet je sledilo bliskovito odkopavanje njegove glave in dovajanje kisika, do druge ure zjutraj so mu odkopali še roke in del prsnega koša. Zagotovo je trpel grozljive bolečine, saj je želel, da se k njemu spusti zdravnik in mu vbrizga protibolečinsko injekcijo, ponoči pa je ob njem ostal tudi prijatelj Edi Kampič, ki ga je vzpodbujal in mu počasi dajal hrano in pijačo. "Zdrži, Gusti, če si že toliko pretrpel, potrpi še malo, te bomo že rešili."
"Lepo prosim, prijatelji, rešite me ali pa me ubijte, ker tega trpljenje ne vzdržim več!" Proti jutru je bil Kelnarič znova skoraj čisto odkopan, a očitno se je vse zarotilo proti njemu in zmes gramoza in peska ga je znova zasula. Reševalci so ga še enkrat odkopali, trudili so se na vso moč, saj so vedeli, da mladenič ne bo več dolgo vzdržal. A žal je bil njihov trud zaman. Naglo je pričel pešati, okoli 9.45 se je nehal odzivati in ob deseti uri je zdravnik dr. Turin lahko le ugotovil, da je Avgust Kelnarič zaradi izčrpanosti umrl.
Glas javnosti
Uradno je bilo ugotovljeno, da je studeničar iz Gornje Radgone kriv nesreče ubogega Kelnariča na Pobrežju. To drži popolnoma. Neizmernega trpljenja, ki ga je moral ta trpin do svoje smrti več kot 70 ur prenašati, pa studeničar ni kriv. Ko se je nesreča zgodila — vzrok je popolnoma postranska stvar — ni bilo prvo vprašanje, kdo je nesreče kriv, temveč bi se moralo z merodajne strani vprašati: Kako se bo rešil zasuti Kelnarič! To se ni zgodilo. Na kraj nesreče je prišlo mnogo ljudi, uradnih in neuradnih. Vse je pomilovalo ubogega trpina, nikdo pa ni rekel: Jaz prevzamem reševalno akcijo! Vsak je po svoje delal, vsak je hotel po svoje rešiti trpina. Mnogo kuharjev juho zasoli, a kaj naredi mnogo reševalcev, je žalibog moral preizkusiti ubogi Kelnarič. Kriv nesreče je studeničar, krivo smrti Kelnariča je pa vodstvo reševalne akcije. Ne pomaga nič. Ni laskavo, da ves Maribor z vsemi tehničnimi pripomočki ni mogel rešiti ponesrečenca. Mrtvega se je kmalu dobilo, ker je bilo vodstvo tu, živega se ni moglo v 75 urah dobiti — ker ni bilo vodstva. Vsak se je bal odgovornosti in pa še strašila: Kdo bo plačal? To bi pa morala biti stranska stvar, če gre za človeško življenje. Nehajte z uradnimi konstatacijami, ker vsi vemo: kriv nesreče je studeničar, njegove smrti pa on ni kriv.
(Mariborski večernik Jutra, 3. maj 1935)
Obtožujem!
Po smrti nesrečnika so takoj iz vseh koncev in krajev pričele leteti obtožbe na račun neuspešnega reševanja. Na pomoč bi namreč morali poklicati trboveljske rudarje, ki so imeli z reševanjem zasutih največ izkušenj, a takrat to mlademu Kelnariču žal več ni pomagalo. Naslednje dneve so se izčrpani delavci trudili odkopati njegovo truplo, ki ga je še večkrat popolnoma zasulo, njihovo delo je prekinjal tudi dež, a kopači so kljub nevarnosti vztrajali, saj so hoteli nesrečnika vsaj dostojno pokopati. Iz vodnjaka jim ga je uspelo spraviti šele v petek 19. aprila tik pred polnočjo.
Nesrečnega pomočnika studenčarja Avgusta Kelnariča so pokopali na velikonočno soboto, 20. aprila 1935, na magdalenskem delu pobreškega pokopališča. Stroške pogreba sta prevzeli pobreška občina in mestni pogrebni zavod, igrala je Hutterjeva delavska godba, krsto, okrašeno s cvetjem, pa je na zadnjo pot spremila nepregledna množica ljudi. Ob odprtem grobu se je od pokojnika z govorom poslovil pobreški šolski upravitelj Klemenčič z naslednjimi besedami: "Neštetim, ki počivajo na tem pokopališču, so bile govorjene poslovilne besede, nekaterim zaslužno, drugim manj zaslužno. Zakaj bi tebi, preprosti ubogi delavec, ki si tri dni in tri noči junaško prenašal nečloveške muke, tebi znanec iz Slovenskih goric, ne spregovoril nekaj besedi v slovo? Slava delu, slava vsem trpinom delavcem, ki počivajo na tem pokopališču, slava tebi, ubogi Kelnarič, ki si daroval svoje mlado življenje za delo!"
Kamnita skulptura na Kelnaričevem grobu simbolizira mladega moškega, ujetega v smrtni bolečini, lopata v njegovi desni roki in obod vodnjaka pa simbolizirata njegov poklic. Napis na nagrobni plošči nam razkriva vso ogorčenje meščanov, ki so ga občutili ob smrti mladega delavca:
OBTOŽUJEM
AVGUST KELNARIČ
1908 – 1935
STUDENČNI POMOČNIK
POTOMCEM V SPOMIN
SODOBNIKOM V OPOMIN
Kako bi ga bili lahko rešili
Gradbeni inženjer g. L. Lavrenčič je poslal snoči mariborskemu gradbenemu uradu naslednji dopis:
Gospod šef!
Z žalostjo sem iz novin povzel vest, da je Kelnarič preminul. Nočem izgubljati besed. Zdi se mi, da kaže, kot bi se s sedanjim postopkom ne moglo priti do cilja. Zato si dovoljujem v prilogi dati naslednji nasvet:
Fig. 1 kaže pokončni prerez skozi vodnjak z zasutim Kelnaričem.
Fig. 2 kaže izkop, mogoče 4 x 4 ali 3 x 3 metre, opažen po rudarsko. Seveda je pri vsakem metru izkopa navzdol odstranjen tudi betonski venec vodnjaka.
Fig. 3 izkop v takozvanem »šahtu« (jašku) je izvršen do dna in rešitev, žal mrtvega Kelnariča, je mogoča brez velikih naporov.
Pripomniti moram sledeče: Predležeča rešitev mi je šinila v glavo pri čitanju poročila o smrti ubogega Kelnariča - Zakaj ne prej? - Bog vedi to. Je že tako: če se dogodi nesreča, izgube vsi prizadeti glavo in miren presodek. Tudi mene je prizadelo. Ves dan sem bil v mislih pri reševanju. Zapal sem pa nehote v sedanji postopek z rovom, uverjen pa sem bil, da to ni prava pot.
Žal pridejo, kot se vidi, v nesreči rešilne ideje prepozno In to naj javnost upošteva, ker se od vseh strani čujejo govorice, češ, da niso bili pravi možje na mestu. Po toči je lahko zvoniti. Da se javnost pomiri, sem danes ponoči (sedaj je 10. ura zvečer) spisal to pismo ter prosim še danes kako uredništvo, da v tem smislu priobči skico in da v navedenem smislu javnost pomiri. - Pripomniti moram tudi še, da je vodnjak v sredi predlaganega »šahta«.
S spoštovanjem
Ing. Lavrenčič. (Slovenski narod, 18. april 1935)
