Denis Živčec
Pojma nimam, kam naj dam roke, in potem se zmeraj postavim v zadnjo vrsto k tistim trem starim babam, ki na pogrebe v glavnem hodijo obirat. Pokojnika so poznale komajda, prišle so bolj ali manj le preverit, koliko se je katera žalujoča zredila, kdo je s kom še poročen, in razdelit nekaj očitajočih pogledov, če se kdo ne joče dovolj intenzivno. Tu in tam katera sikne tradicionalni in nepogrešljivi Psssssssst! Gre za isto trojico, ki te obsojajoče gleda, ko prideš v cerkev le pet minut pred začetkom polnočnice. Ker one so prispele vsaj tri četrt ure prej. Seveda, sicer bi zamudile mimohod ostalih gostov, modno inšpekcijo in ne bi imele dovolj časa zavijati z očmi, da je prejšnji župnik bil boljši od tega, ki mašuje zdaj. Nikar ne poskušajte v njihovi bližini dajati kakršnih koli znakov, da ste v življenju srečni. Prebodle vas bodo s pogledom, morda boste dobili celo najvišjo možno kazen in bo ena od njih, medtem ko vas bo obsojajoče gledala, komaj opazno, ogorčenja polno stresala z glavo. Preden vam bo namenila Psssssst! Previdno. Prepoznali jih boste po krajših vodnih trajnah, nekoliko zdelanih tanjših plaščih iz nerca, sešitih nekje med 1963 in 1986, ter velikih torbah, ki jih nosijo poveznjene čez podlahet. V njih so tisti trdi švicarski mentolovi bonboni, ki jih nihče zares ne mara. In one to vedo.
Najbolj jih živciraš, če se postaviš korak za njimi. Postanejo negotove in od časa do časa se katera od njih ozre nazaj k vam. To je vaša priložnost. Izkoristite njihov trenutek ranljivosti. Obsojajoče jih poglejte, komaj opazno stresite z glavo, in ko si bodo poskušale nekaj zašepetati na uho, siknite Psssssst! Ubilo jih bo.
Nikoli ne bom dobro razumel tistih, ki radi hodijo na pogrebe. Eno je, če si med najožjimi žalujočimi. Takrat, povsem otopel od bolečine, le čakaš, da kalvarija mine, in se trudiš ne razpasti se na kose. Če pa na pokojnika nisi bil zelo navezan, vidiš pogreb v povsem drugi luči. In ta je čudna. Sam se skrajno težko miselno povežem s krstami in žarami. Nikakor moji možgani ne znajo razumeti, da je v tisti škatli ali kovinski posodi oseba. Če že, me običajno prizadene pogled na fotografijo. Vedno pa globoko sočustvujem s svojci, ki se morajo, zgolj zaradi čudaške tradicije, utrujeni in zlomljeni, še prebiti skozi armado rokovanja, objemanja in pozdravljanja z ljudmi, o katerih pogosto niti ne vedo, kdo so. Prej ali slej bo pred vežico prišumel kdo s kupom rdečih plastičnih sveč, zavitih v goro šelestečega celofana, okrašenega z veliko črno pentljo. In nekdo bo nekomu tiho siknil nekaj o tem, kako malo ljudi je prišlo na pogreb in da bi vencev lahko bilo več, češ, to pa bi si pokojni že zaslužil. Pevci bodo nato s tresočimi se glasovi že pettisočič odpeli Lipa zelenela je. V slovenski pesmarici je na stotine lepih, primerljivo žalostnih pesmi, ampak mi že kakšno stoletje v eno lajnamo le to o lipi. Četudi je pokojni nikoli ni imel pred bajto in je nanjo morda bil celo alergičen. Na koncu nekje izza grmovja praviloma zadoni že ničkolikokrat slišana Tišina, žalujoči pa se odpravijo na sedmino, kjer se znajdejo v kočljivi situaciji, ko se po treh špricerjih niti ne počutijo več tako zelo žalostne, in kjer prej ali slej kdo ob koncu večera teto Magdo pod mizo prime za bedro. A kaj bi si očitali. Živimo zmešano, pa se dajmo v tem duhu še posloviti. Saj smo samo ljudje. In na koncu je, konec koncev, tako ali tako vseeno.
