Minilo je trideset let od prezgodnje smrti Dražena Petrovića, ki je najmočneje zaznamoval zadnje obdobje jugoslovanske košarke pred razpadom skupne države. Nesrečni okrogli jubilej ponuja priložnost za obujanje spominov. Nekaj jih je pomagal osvežiti tudi Kraševec Robert Živec, ki je košarkarskega Mozarta, kot je bil eden od vzdevkov šibeniškega virtuoza, spoznal v času služenja vojaškega roka v Pulju.
Kdo ve, kakšno smer bi ubrala košarkarska pot Dražena Petrovića, če ne bi ta pri še nepolnih 29 letih 7. junija 1993 na avtocesti v Nemčiji zaradi spleta okoliščin izgubil življenje v prometni nesreči. Voznica, Draženova simpatija, se je ob slabi vidljivosti na avtocesti s hitrostjo nad 160 kilometrov zaletela v tovornjak cisterno, ki je z druge strani pri prehitevanju prebil osrednjo ograjo in se znašel na nasprotnem pasu. Klara Szalantatzy jo je odnesla brez hudih poškodb. Dražen, ki je menda neprivezan dremal na sovoznikovem sedežu, je umrl na kraju nesreče. Novica je odjeknila po Hrvaški in drugih republikah bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), ki je takrat šla skozi krvavi razkroj, ter pretresla košarkarske privržence na stari celini in po svetu.
Za generacije, rojene v 60. in 70. letih, je bil Dražen Petrović nedvomno košarkarska ikona, ki se je pojavila, ko je najbolj trofejni rod jugoslovanske košarke s Krešimirjem Ćosićem, Draganom Kičanovićem, Draženom Dalipagićem, Mirzo Delibašićem, Zoranom Slavnićem in drugimi, ki so vladali pod evropskimi koši v 70. letih, postopoma zapuščal glavni košarkarski oder oziroma se podal v tujino. Sredi 80. let je kazalo, da bo Dražen sam zapolnil to praznino. V jugoslovanski in evropski košarki je poosebljal nekaj podobnega kot leto starejši Michael Jordan v ligi NBA. Kdor je navijal za Dražena in ekipo, v kateri je igral, je neskončno užival ob njegovih strelskih presežkih in potezah, s katerimi so na svoj račun prišli tudi soigralci. Privrženci nasprotnih ekip so ga seveda prezirali. Športno veličino so mu priznavali vsi.
Nesojeni naslov
Širše poznana zgodba o košarkarju Draženu Petroviću se začne z znamenitim finalom jugoslovanskega prvenstva v sezoni 1982/83. Kot 18-letnik je domačo Šibenko popeljal do najboljšega izkupička v rednem delu sezone in do finala končnice proti Bosni. Prvi dvoboj je pripadel Šibenki, drugi pa Sarajevčanom. Ti so bolje začeli tudi tretjo tekmo v nabito polni šibeniški dvorani na Baldekinu. Gostitelji pa so pod Draženovo taktirko na igrišču vztrajno zmanjševali prednost Bosne, da je deset sekund pred koncem vodila le še z 82:81. Zadnji napad so imeli gostitelji. Odgovornost je seveda prevzel Dražen Petrović. Dotlej je natresel 38 točk, z značilnim metom tik pred iztekom igralnega časa pa je izsilil sporni prekršek, ki ga je dosodil zagrebški sodnik Ilija Matijević.
Izza črte prostih metov je bil Dražen tako rekoč nezgrešljiv in šibeniško slavje ob zgodovinskem prvem naslovu državnega prvaka se je začelo ter se zavleklo v nov dan, ki pa je prinesel bržkone najbolj razvpito odločitev za zeleno mizo v zgodovini jugoslovanske košarke. Vasil Tupurkovski, ki je bil, mimogrede, makedonski član predsedstva SFRJ v času slovenske (in hrvaške) osamosvojitve, je sklical izredno sejo predsedstva Košarkarske zveze Jugoslavije (KZJ). To je sprejelo precedenčni sklep, da se zaradi sodniške napake razveljavi izid tretje tekme, zato jo je treba ponovno odigrati na nevtralnem prizorišču v Novem Sadu. Ekipa iz Šibenika v središče Vojvodine ni odpotovala. "Mi smo prvaki. Jaz ne bom igral te tekme in mislim, da je ne bo niti moj klub," so bile Draženove preroške besede, ko so mu sporočili, kakšen sklep je sprejelo predsedstvo KZJ. Bosna je tretjo tekmo in naslov dobila brez boja po odločitvi, ki naj bi bila tudi politična. Sarajevo je namreč naslednjo zimo gostilo olimpijske igre ...
Pretepaški začetki
Kakorkoli, Dražen Petrović je 9. aprila 1983 odigral zadnjo tekmo v dresu Šibenke, od katere se je poslovil kot najbolj obetaven, če že ne najboljši igralec jugoslovanskega prvenstva. V naslednji sezoni je šel na služenje vojaškega roka, še prej pa je odigral svoje prvo veliko tekmovanje v članski reprezentanci. Evropsko prvenstvo 1983 v Franciji je zaznamoval škandal. Na odločilni tekmi skupinskega dela med Jugoslavijo in Italijo za uvrstitev v polfinale je prišlo do množičnega pretepa med košarkarji na igrišču. V žarišču dogajanja se je 30. maja pred 40 leti znašel Dražen, v dogajanje je posegel tudi Peter Vilfan. Na italijanski strani se je odzval Dino Meneghin. Kičanović, ki je že v prvem polčasu utrpel prekršek za zapor, se je prelevil v nogometaša ... Med akterje, ki so imeli že od prej nekaj nerazčiščenih (reprezentančnih) računov, se je morala vmešati celo policija.
Tekmo so nato vendarle odigrali do konca, zmage in polfinala pa so se pred ponovitvijo neljubih scen v tretjem polčasu veselili Italijani, ki so nato postali evropski prvaki. Jugoslavija pa je prvič po letu 1967 ostala brez odličja na prvenstvih stare celine. Razvpiti dvoboj z Italijo je bil odigran v Limogesu, prav tamkajšnje moštvo pa je na začetku marca v berlinskem finalu evropskega pokala Radivoja Koraća ugnalo Šibenko. Leto 1983 se je za Dražena tako končalo brez želenega moštvenega odličja oziroma lovorike, a zvezda pod koši je bila rojena. Vprašanje je bilo le, kam jo bo odnesla športno pot. Najprej pa je moral odslužiti dolg domovini.
Vojaško izobraževanje
Jugoslovanska ljudska armada je imela v središču hrvaške Istre močno oporišče, puljski garnizon pa se je ponašal s košarkarsko ekipo, ki jo je zasnoval oficir Slobodan Jovanović. Zanjo je skozi leta igralo precej bodočih trenerjev in prvoligaških košarkarjev. Še več jih je prišlo iz bližnjih klubov druge lige, ki je bila v 80. letih nadvse kakovostna. "Sam sem bil del športne čete, v košarkarski ekipi pa sem opravljal vlogo podpornega člana," je povedal Robert Živec, sicer letnik 1962. Dražen, ki je bil na brionskem otoku Katarina v bližini Pulja del jugoslovanske vojne mornarice, je bil seveda prva violina košarkarske ekipe, a, kot že rečeno, ni bil edini.
Spremljevalcem takratnega košarkarskega utripa sta dobro znani imeni nekdanjega člana Jugoplastike Ivice Dukana, ki že vrsto let opravlja vlogo oglednika za Chicago Bullse, in Nenada Slavice, ki je bil Petrovićev soigralec v sezoni 1982/83 pri Šibenki. Nekoliko pozneje se jim je v puljskem garnizonu pridružil tudi jugoslovanski in hrvaški reprezentant Velimir Perasović, ki je bil konec 80. in na začetku 90. let del zlate splitske generacije, ki je s Tonijem Kukočem in Dinom Radjo osvojila tri zaporedne naslove evropskega prvaka. Glavna vloga pa je seveda pripadala Draženu. Tudi ko je puljski garnizon na tekmi jugoslovanskega pokala gostil splitsko Jugoplastiko.
"Dobro se spomnim, bil je 29. september 1983, dvorana je bila nabito polna, med gledalci so seveda prevladovali vojaki. Ekipa je dobro izkoristila prednost domačega igrišča. Navsezadnje je imela kakovost, igralci pa so tudi v vojski ohranjali vadbeni in tekmovalni ritem, saj so redno igrali prijateljske tekme tudi s klubi najvišjega ranga. Dražen je že takrat izstopal. Ne le, da je bil sijajen strelec, odlikoval ga je tudi pregled nad igro, potem ko je nase vezal več obrambnih košarkarjev," je povedal Živec, ki je že od mladih nog športni zanesenjak. S stricem si je ogledal tudi uvodno tekmo jugoslovanske reprezentance v ljubljanski Hali Tivoli proti Italiji na svetovnem prvenstvu leta 1970, ko so bili košarkarji prvič zlati. Kapetan je bil Ivo Daneu.
500 metov do večnosti
"Vselej s ponosom poudarja primorske oziroma zamejske korenine, ki so mu v kombinaciji s štajersko trmo vlivale poseben motiv zlasti v dvobojih z Italijo," je pri Daneuu izpostavil Živec, ki si je lep čas prizadeval za srečanje še z dvema svetovnima košarkarskima prvakoma iz Slovenije. Želja se mu je uresničila lani jeseni. V prestolnici se je dobil z Daneuom, Vilfanom, ki je bil zlat leta 1978, in Juretom Zdovcem, ki je bil s soigralci najboljši leta 1990. To je bilo tudi zadnje veliko reprezentančno tekmovanje v dresu Jugoslavije za Dražena Petrovića. Leto pozneje v Rimu na evropskem prvenstvu, ki ga je Zdovc zavoljo agresije na Slovenijo zapustil tik pred polfinalom, Dražena ni bilo. Uradno zato, da bi se čim bolje pripravil za naslednjo sezono v severnoameriški ligi NBA, kjer mu sprva ni šlo po načrtih, čeprav je s Portlandom v svoji krstni sezoni 1989/90 takoj zaigral v finalu končnice proti Detroitu.
Takrat je bil Dražen Petrović že zvezda v evropskih okvirih. Še vedno pa je ohranjal prvinsko ljubezen do košarke in željo po stalnem dokazovanju in izboljševanju na igrišču, kar je izpostavil tudi naš sogovornik. "Ob 40. obletnici moje vojaščine sem znova obiskal kraje, kjer sem služil takratni domovini. Tudi puljsko Pattinaggio, kamor sem se neštetokrat podal z Draženom in mu podajal žoge, da je lahko nizal mete v serijah. Redko katera je zgrešila cilj. Ko sva se vračala, sem komaj hodil od utrujenosti. Oči je imel samo za košarko. Tako ji je bil privržen, da zanj življenje zunaj igrišča skoraj ni obstajalo. Lahko rečem, da le še spal ni z žogo. Ko ni bilo treningov v košarkarski dvorani, je vozil sobno kolo, dvigoval uteži ali vrtel kolebnico. Nedvomno se lahko tudi tej svoji obsedenosti zahvali za uspeh. Sicer pa je bil zunaj dvorane zelo preprost in dostopen. Tudi družaben. Precejkrat sva šla v mesto na kavo ali sladoled," je povedal Živec. Ob tem je postregel tudi z nekaj anekdotami, vezanimi na puljsko obdobje z Draženom.
"Jovanović mu je dal na razpolago dva vojaka asistenta, in dokler ne bi zadel 500 metov, strelske vadbe ni bilo konec. To je počel ves vojaški rok. Puljski recept pa je uporabil tudi v nadaljevanju košarkarske poti. V Šibeniku se je namreč uveljavilo prepričanje, da se Dražen lahko zanaša le na prodor in preigravanja, saj nima izdelanega meta," je povedal Faruk Kulenović, ki je treniral Petrovića v Šibeniku v sezoni 1981/82. Pulj naj bi bil tudi sicer ena prelomnih točk v Draženovem življenjskem zorenju. Na dlani je bilo, da bo po vojaščini zamenjal klubske barve. Snubci pa so stali v vrsti.
Odprti računi
"Spomnim se, da je imel odprt klubski račun v eni od puljskih samopostrežnih restavracij, kamor je Dražen hodil na večerjo. Včasih sem se mu po treningu pridružil in pojedel kakšen zrezek na ta račun. Sicer pa ga nisem videl, da bi pokadil cigareto ali popil kapljo alkohola. Najraje je pil breskov sok," je povedal Živec, ki je bil v preteklih letih razpet med Skopim in Dutovljami, kjer se je zdaj ustalil in si namerava ustvariti tudi kotiček oziroma opremiti športno sobo s spominskim gradivom. Svojo sliko s takratno košarkarsko ekipo puljskega garnizona bo Živec podaril Muzejsko-memorialnemu centru Dražena Petrovića v Zagrebu, kjer je Dražen pustil nemara največji pečat.
Živec ga po zaključku vojaščine ni več videl v živo, tudi sicer pa je Dražena čakala "prekomanda" v Beograd, kjer je odslužil preostala dva meseca vojaškega roka. Partizan, ki je v času SFRJ slovel kot vojaški klub, ga je poskušal s taktičnim manevrom prepričati, da bi v naslednji sezoni okrepil črno-bele. Dražen pa je menda zavzel stališče, da se bo pridružil klubu, ki bo postal državni prvak, kar je v sezoni 1983/84 uspelo Ciboni. Bržkone pa je tehtnico na stran Zagreba nagnilo dejstvo, da je pri Ciboni že lep čas igral njegov starejši brat Aleksandar Petrović, trener pa je bil Mirko Novosel, ki je bil leta 1984 tudi selektor jugoslovanske reprezentance na olimpijskih igrah v Los Angelesu, kjer je zaigral tudi Petrović in se moral s soigralci zadovoljiti z bronom.
Za reprezentančno soočenje z Jordanom, ki je takrat končal univerzitetno šolanje in se odpravljal v ligo NBA, je moral počakati osem let. V Barceloni leta 1992 se je Hrvaška najprej v skupinskem delu in nato v finalu zoperstavila izvirnemu sanjskemu moštvu ZDA, a to je že druga zgodba, ki je Dražena Petrovića prek strelskih dosežkov in lovorik s Cibono, z madridskim Realom in reprezentanco popeljala v ligo NBA, v kateri je s svojo zavzetostjo in vztrajnostjo pri New Jerseyju zaprl usta dvomljivcem.
Svojo zadnjo tekmo je odigral v dresu Hrvaške, ko se je na Poljskem 6. junija za konec kvalifikacij pomerila s Slovenijo. Dvoboj za naše južne sosede ni imel posebne rezultatske teže, saj so si že prej zagotovili nastop na evropskem prvenstvu. Vseeno je ob porazu 90:94 natresel 30 točk. Naslednji dan se je na avtocesti v Nemčiji zaključila življenjska pot Dražena Petrovića. V analih so ostale njegove košarkarske simfonije.
Draženova pot
Za člansko ekipo Šibenke je Dražen Petrović zaigral že s 15 leti, strelske presežke pa je z moštvenimi lovorikami dopolnil pri zagrebški Ciboni, s katero je bil v letih 1985 in 1986 evropski klubski prvak. Sezono kasneje je slavil v pokalu pokalnih zmagovalcev. Osvojil je naslov državnega prvaka (1985) ter domače pokalne lovorike (1985-86 in 1988). V edini sezoni (1988/89) pri madridskem Realu je s strelskimi dosežki prispeval k pokalni beri. Leta 1989 je bil med prvimi evropskimi košarkarji, ki so si utirali pot čez lužo. V zadnji sezoni 1992/93 je bil izbran v tretjo peterko lige NBA. Z reprezentanco je osvojil sedem odličij na velikih tekmovanjih, tudi evropski in svetovni naslov ter srebrni olimpijski medalji. Leta 2002 so ga posthumno izbrali v košarkarski hram slavnih v Springfieldu. Nedvomno se lahko tudi tej svoji obsedenosti zahvali za uspeh.
