Zlati fantje ali zmagovalcev je lahko več

Jebeš šport brez favla je bila krilatica pokojnega Večerovega nogometnega zanesenjaka Slobodana Pejića. Ki jo še danes v redakciji radi obnovimo in se ji nasmejimo; puščica leti v smeri odbojke. Ampak vse skupaj je nedolžna športna šala, navsezadnje je Maribor norel za odbojko, in to žensko, že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je branikova Paloma v nekdanji Jugoslaviji dvakrat zapored osvojila naslov državnih prvakinj. In kot bi slovenski odbojkarji slišali za "pomanjkanje favla", se je na finalu v Parizu pošteno iskrilo na obeh straneh mreže, na meji fizičnega kontakta med tekmeci oziroma favla. Jasno, da so našim junakom, ko so jim po prvem setu ušle zmagovite vajeti, nekoliko popustili živci, ampak srebrna kolajna je enaka zlatu.
Kar me je najbolj fasciniralo pri naših odbojkarjih, je obdobje, ki so ga bolj ali manj preživeli na skupnem vozu, da bi osvojili to žlahtno kovino. Štiri mesece in pol skupnega življenja; vmes julijski kvalifikacijski turnir za uvrstitev v zlato ligo, avgustovske kvalifikacije za olimpijske igre, septembrsko EP. Nepredstavljivo dolga doba za druge kolektivne športe z žogo, sploh za nogomet in košarko. Šele 13. maja je odbojkarska zveza imenovala novega selektorja, Alberta Giulianija, že čez dva dni so se začele skupne priprave, za pot, ki se je končala 29. septembra. Kak dan za počitek so si vmes privoščili, ampak ves ta čas so bili Urnaut in kompanija vpeti v skupni cilj - kolajna na EP. Še sam s sabo (če parafraziramo še enega zmagovalca EP "Jagra" Javšnika, ki je v oglasih neštetokrat srečeval samega sebe) bi se človek v 130 dneh lahko skregal; kaj šele adrenalinski dvometraši, ki so garali kot voli, da so lahko izprašili odbojkarske avtoritete! Ampak ti zlati fantje se niso prepirali, na igrišču so nas očarali z borbenostjo in slogo, ki je ni mogoče natrenirati. To fanatično pripadnost skupnemu cilju imaš v sebi ali pa ne. Ta totalna predanost, podobna transu, je umanjkala Poljakom, Rusom, Bolgarom, ne pa Srbom.
In za konec ne pozabimo na največjega zmagovalca: Boba Kovač je, tudi Slovencem, dokazal, kako velik trener je.