Ni mi jasno, po kakšnih vzgibih se ravnajo ljudje, ki se postavijo v vrsto pred banko že pol ure pred njenim odprtjem. In tu na UPorniku je enako. Zagrebška cesta 22, Maribor. Odpiralni čas: četrtek od 16. do 19. ure. Do odprtja manjka še 15 minut, pred vhodnimi vrati pa že dvajset ljudi, mogoče celo trideset. Z Marto se postaviva na rob skupine, se ozreva naokoli, maske, razdalja, vse to ...
"Boš lahko počakala z mano?" sprašuje. Razumem. V rokah nervozno mečka potrebna potrdila za prvi obisk. Izpiske transakcijskega računa za zadnje mesece, dokumente, ki dokazujejo višino, no, nižino njenih prejemkov. "Za 50 evrov bonov na mesec, to je dosti. Misliš, da bom dobila?"
"Ste že vzeli listek?" naju ogovori hripast glas za mojim hrbtom. Listek? Kakšen listek? Aaaaa, evidenčni listek! Ne, kje pa je? Čujem mrmranje o ljudeh, ki jim je treba desetkrat povedati, pa si še zmeraj ne zapomnijo.
"Notri je škatla, vam ga jaz prinesem ..." pravi glas ustrežljivo.
Hvala ... gospo sem pripeljala, pokažem na Marto, prvič je tu ...
"Potem pa lahko gre kar gor, prvič se ne čaka," se čuje z več strani in: "Kar v pisarno. Tretje nadstropje." Kot bi se odprle skrivne zapornice, se skupina razdeli in nama odpre pot proti vratom. Povsod maske, a po očeh se vidi, da so pod nekaterimi tudi nasmehi: Dobrodošla v naši izkušnji!
Upokojenka Zinka se smeji z novimi zobmi. S svojo penzijo bi si jih lahko samo izsanjala, potem pa je na UPornikovi FB-strani stekla akcija zbiranja pomoči
Najprej je bil Lodn
UPornikova ekipa prostovoljcev prevzame Marto, gre skozi njene papirje. "Kako se grejete, gospa?" "Na elektriko." "Imate položnico za elektriko s sabo? A, ste jo že plačali. Prinesite naslednjo, ko jo dobite, bo poravnana z UPornikovim denarjem ... Enkrat na mesec boste dobili bone za nakup v tejintej trgovski verigi, kupite lahko vse razen alkohola in tobaka ... "
V sosednji pisarni hrup, veliko smeha. Upokojenka Zinka se smeji z novimi zobmi. S svojo penzijo bi si jih lahko samo izsanjala, potem pa je na UPornikovi FB-strani stekla akcija zbiranja pomoči. "No, kaj pravite?" išče spodbudne ocene pri vseh nas. Moj občutek ostaja kisel; bedno si je slikati starost v družbi, kjer se nujne potrebe starih krpajo s prostovoljnimi prispevki, medtem ko se kreatorji sedanjosti in prihodnosti skrivajo za mitologijo malega človeka.
Borisa Krabonjo spoznam na daleč - bolj ali manj se premika po svetu v peti prestavi. In roke so redko pri miru. Točno čez deset dni bo njegov UPornik dopolnil peto leto. Še prej je bil Žvižgač in čisto na začetku, takrat sem ga prvič srečala na pogovoru za časopis, je bil Lodn, kar je nemška popačenka za trgovino. Lodn je bil prostor v mariborski srednji ekonomski šoli in gimnaziji - tam Krabonja poučuje zgodovino -, kjer se je zbirala in delila pomoč dijakom v stiski. Potem je akcija enega postala društvo in pomoč dijakom se je razširila na pomoč ljudem, ki nimajo. Nimajo za hrano, za vrtec, za kurjavo, so pred deložacijo ... Kar je pomenilo, da se je sklonil nad globoko brezno.
A najprej, zmeraj pravi, je profesor zgodovine, šele potem pride na vrsto UPornik. In spet se spomnim na roditeljski sestanek pred poldrugim desetletjem in na ogorčene starše - profesor je ob izteku konference dijakom nasul cvekov na pretek in še več. Bilo je kot v osjem gnezdu, dokler ni razredničarka dvignila svežnja listov. "Rezultati ankete v razredu. Profesor, ki ga dijaki najbolj cenijo? Profesor Krabonja." Osir je poparjeno utihnil. "Res pa veliko zahteva."
Ne moreš biti najslabši profesor, če pride k tebi dijak, ti pove, da ima težave zaradi alkohola, in te prosi za spremljanje na terapije; če te pred zbornico počaka dijak, ki ga zvečer čaka prva noč s punco, in bi rad nasvet, kako ne izpasti teliček; če se ti zaupa dijakinja, da doma ni prav nič denarja in že nekaj dni tudi hrane ne več. Tako se je rodil Lodn. Če vstopiš v razred, kjer kolega psiholog predava o zasvojenosti, in govoriš o svojih izkušnjah z odvisnostjo s hrano, ko te je metalo od bulimije do anoreksije in nazaj. Če vsako leto svoje dijake odpelješ na območje nekdanjega koncentracijskega taborišča Auschwitz - Birkenau, da jim pokažeš najnižjo točko človeškega zla. Uh, dolgo bi se dalo naštevati.
Z besedami razsvetljenskih mislecev dijake uči, da kadar država ne nakloni dovolj pozornosti svojim državljanom, imamo državljani pravico do upora. No, to slednje je krivo, da so se ga mediji "v službi resnice" lotili po znani recepturi diskvalifikacije: volk v ovčji koži, lažni humanitarec, neprimeren profesor ... Skratka.
"Pridem naslednji četrtek," se mu najavim, "bomo kaj rekli o petletnici UPornika."
Marta ne more nehati govoriti o ljubeznivosti, ki je je bila deležna od prostovoljk. "Tri poznam na videz," ji pravim. "Vse so profesorice na ekonomski. Krabonjeve kolegice."
"Krabonja so oni gospod, ki tak hudo krilijo, ko govorijo?"
Marta me zna nasmejati na neštete načine.
UPornik seveda ne more računati na to, da bo večina njegovih uporabnikov čez pol leta splezala iz nesrečne situacije - že zato, ker gre v glavnem za upokojene ljudi, ki ne preživijo s svojimi mizernimi penzijami
Nihče ne ve, da si "socialni primer"
Spet četrtek in spet tukaj, a pred vrati pol ure pred odprtjem zdaj še samo štirje. Ne, nisem nova, odgovorim na pozdrav in vprašanje, članek pišem ob petletnici UPornika, z Večera sem. Pričakovala bi, da bi jih to odmaknilo od mene - razlagati svoje mizerne zgodbe, komu pa je še do tega? -, ampak ne, pritegne jih bliže. "Napišite, da bi bila celo zimo na mrzlem, če ne bi bilo UPornika," zahteva črnolasa popolnoma brezzoba ženska sredi šestdesetih. "Z invalidsko penzijo si kurjave ne morem privoščiti, še hrane ne za cel mesec." Ko je bil zadnjič v tejintej veliki humanitarni organizaciji, je dobil samo dva litra mleka in dvakrat po pol kile riža, tu pa dobi prehranske bone in si lahko kupi, kar ima rad, ji moški skoči v besedo, in, kar je najboljše, se priključi še ena ženska, nihče ne ve, da si "socialni primer", ker so to "taki običajni vrednostni boni" teinte trgovske verige. Včasih ene, včasih druge. Ni te sram. Le račune je treba prinesti ob naslednjem obisku - ne tolerirajo nakupa alkohola in cigaret.
"Kučan pa šest jurjev penzije in niti za osamosvojitev ni bil," dobi moški prišlek idejo za pogovor, njemu samemu pa po plačilu alimentacij nič ne ostane. Debatiral bi o politiki - nekaj stereotipnih triad o tem, komu država pomaga in komu ne, kdo krade, kdo pa bi rad bil pošten, a mu ne pustijo, vse skorumpirano, povezano, prepleteno ... - pa se nobeden od zdaj že nekaj več čakajočih ne da zvleči v debato, zato odneha.
"A veste, da sem šla enkrat iz banke z izplačanimi dvajsetimi centi ... več ni bilo na računu, ker sem imela rubež na penzijo. Jokala sem kot dež."
Zgoraj v prostorih UPornika se že dogaja, odpirajo se prenosni računalniki, evidence. Kdo bo obravnaval bone? Kdo položnice? Kdo bo preverjal račune o porabi bonov? Koliko novih je napovedanih? Kdo bo pazil, da so upoštevani protikoronski ukrepi? Zadnje, kar bi si želeli, je kakšna kazen s tega naslova ... Nike mimogrede navrže, da jih ima danes 33, vse najboljše. Vse najboljše, ja, ampak začelo se ni najboljše, izgubila je denarnico, ne ve, kdaj, ne ve, kje ...
Boris Krabonja nabere od prostovoljcev nekaj vprašanj tipa "ajestabodanesvsevredu", ker sedi za računalnikom s sončnimi očali. "Kaj pa naj naredim! Prave sem pozabil doma ... Bolje sončna z dioptrijo, kot da sem slep." Potem greva na teraso, ne zato, da upraviči nošenje sončnih očal, ampak zato, ker je na vratih babica z dvema mladima človekoma in na obrazih jim piše, da so prišli odložit svinčeno zgodbo.
Zelo malo je tistih, s katerimi se poslovimo
Kako je UPornik predihal peto leto? "Trkam na les. V času koronakrize se je namreč pokazalo, da so ljudje še bolj solidarni, kot so bili prej. Prijatelj mi je rekel: 'Boris, bistveno manj zapravljamo, ker je vse zaprto, zato tudi lahko več doprinesemo.' Ali to drži, ne vem. April je mesec, ki sem se ga vedno bal. Od oktobra do marca plačujemo našim uporabnikom položnice za ogrevanje - ti stroški so visoki. Ampak aprila je vseeno treba imeti na računu nekaj denarja, da lahko kupujemo prehranske bone, rešujemo najbolj nujne primere - in zdaj je vseeno denarja toliko, da bomo lahko nadaljevali s poplačilom katerekoli položnice naših uporabnikov - do 30 evrov. In tudi vrednostne bone smo s prejšnjih 40 evrov mesečno lahko dvignili na 50."
Iz javno dostopnega finančnega poročila UPornika sledi, da je bilo v letu 2020 zbranih 213.503,06 evra - vse v obliki prostovoljnih prispevkov in donacij, da je imel UPornik - tudi na Ptuju ima svojo enoto - 2252 obiskov gospodinjstev, od tega 136 novih, s 106 gospodinjstvi pa je bilo sodelovanje prekinjeno.
"UPornik seveda ne more računati na to, da bo večina njegovih uporabnikov čez pol leta splezala iz nesrečne situacije - že zato, ker gre v glavnem za upokojene ljudi, ki ne preživijo s svojimi mizernimi penzijami. In dokler jim država ne bo dala, kar jim pripada, tako dolgo bo UPornik z njimi sodeloval. Od upokojenke s 400 evri pokojnine ne morem pričakovati, da je naslednji mesec ne bo, saj bo še vedno imela 400 evrov penzije. Ali pa 405 evrov - po 'silnem' zvišanju. Zelo malo je tistih, s katerimi se poslovimo. To so v glavnem mame samohranilke, očetje samohranilci, ki izplavajo večinoma tako, da dobijo službo v Avstriji. Ne pri nas. Vsaj sam se ne spomnim, da bi mi kdo rekel, da je dobil službo v Mariboru in zdaj več ne potrebuje naše pomoči. Ko sva se prejšnji teden dogovarjala za ta pogovor, sem pomislil, da ne bom mogel povedati nič bolj spodbudnega, kot sem povedal pred petimi leti. Ljudi pestijo enake stiske, imamo še več pomoči potrebnih, še vedno jim država ne stopi naproti po tem, ko je leta 2016 socialno politiko obesila na humanitarce ... Razlika je samo v tem, da smo današnji oblasti nevladniki še bolj v želodcu, kot smo bili prejšnji.
Ob naši peti obletnici pa predvsem to: Ljudje, poglejte okrog sebe, ali imate kakšnega starega soseda, sosedo, ki potrebuje našo pomoč. Napotite ga k nam, pripeljite ga k nam. Preveč je nevidne revščine, preveč ljudi, ki sploh ne vedo, da se jim da pomagati, ker niso vešči novih tehnologij."
“Pred petimi leti smo bili štirje, zdaj nas je osemnajst. Iz nekega naivnega prostovoljstva, v katerem smo izgorevali, smo prešli v svojevrstno podjetništvo”
Ateist, antikrist in do skrajnosti rdeč
Minulo leto je UPorniku prineslo tudi nove, svetle, že kar razkošno prostrane prostore v podjetju Mikro+Polo Marka Podgornika na Teznu.
"Zastonj. Nič nam ni treba plačati. Še dostopno točko za splet nam plačuje. Marka sem spoznal preko facebooka, jasno. Lepega dne mi je napisal, da je direktor tega in tega podjetja, da imajo v podjetju organizirano toplo hrano, in vprašal, ali lahko pomaga s kosili za tiste naše uporabnike, ki jih nimajo. Tako se je začelo najino sodelovanje in se razvijalo in razvijalo. Kadar UPorniku zaškriplje - je Marko tu. Zmeraj. Ko nam je dal te prostore, sem se najprej cmeril kot mali froc. Potem me je spreletelo, ali si jih sploh upam vzeti. Veste, marsikateri naš uporabnik je poseben in včasih moraš biti malo hud, da recimo čiki ne letijo kar po tleh. 'To sem vzel v zakup,' je rekel Marko, 'če bodo problemi, se bomo o njih pogovarjali takrat.' Doslej jih ni bilo."
Preko facebooka se je pred petimi leti začelo znanstvo s patrom Bogdanom Knavsom, predstojnikom frančiškanskega samostana na Sveti Gori nad Gorico in rektorjem tamkajšnje bazilike, sicer pa avtorjem odmevnega odprtega pisma iz leta 2012, v katerem je od Slovenske škofovske konference zahteval, da poišče odgovorne za položaj, v katerem se je zaradi "svetega kraha" znašla mariborska nadškofija. Ne morem si pomagati, ampak prijateljstvo med tema človekoma me je najprej spomnilo na Guareschijeve duhovite zgodbe o razboritem župniku don Camillu in njegovem rdečem nasprotniku in prijatelju Pepponeju.
"Pisal mi je, da spremlja moje delo in da je predsednik društva s statusom humanitarne organizacije, ki je že nekaj časa neaktivno, ker ima sam veliko drugega dela. Da ga podari meni in mojim prostovoljcem. Takrat sem mu odpisal, da najverjetneje le ne ve, kdo sem. Da sem ateist, antikrist in do skrajnosti rdeč, torej najbrž nisem najbolj primeren za takšno darilo. Napisal mi je: 'Tovariš Boris, nikoli niste bili ateist, nikoli antikrist. V vas je veliko Boga.' Sedel sem v avto in se odpeljal k njemu; imel je pripravljeno vso dokumentacijo in tako je nastalo društvo UPornik, ki je po Bogdanovi zaslugi od samega začetka registrirano s statusom humanitarne organizacije na ministrstvu za socialne zadeve. Prihranil nam je mesece in mesece otepanja z birokracijo, in dokler ne bi prišli do statusa humanitarne organizacije, bi morali plačevati davek državi od vsakega prejetega evra. Bogdan je tudi edini član, ki ima po društvenem statutu pravico, da razpusti UPornika, že če samo sumi, da ne posluje transparentno."
Daljše mize, ne višje ograje
Marko Podgornik, podjetje Mikro+Polo: “Mama me je vedno učila, da je stvari treba deliti. Imel sem mlajšega brata, delil sem z njim. Kadar sem imel - še v času Jugoslavije - čokolado ali banano, nisem smel z njo na dvorišče med vrstnike. Lahko sem šel, če sem jo bil pripravljen deliti z drugimi otroki. Naučil sem se deliti in to počnem zelo rad. Verjamem v energije, verjamem, da se dobro z dobrim vrača. Verjamem in trudim se, da tisti, ki ima(mo) več, postavlja(mo) daljše mize in ne višjih ograj. Biti dober človek ni odločitev, to je dolžnost slehernega posameznika. In ni večjega zadovoljstva, kot je ustvarjanje srečnejšega danes za vse.”
Zavladala je prava bakrenčkomanija
A to je zadnje, česar bi se bali, pravi Krabonja, kajti vsi podatki o poslovanju društva so objavljeni na spletu. "Vsaka druga opcija bi bila napačna. UPornik ni podjetje, ki bi moralo varovati poslovne skrivnosti. Ker ne ustvarjamo denarja, ampak ga dobimo, in tisti, ki ga da, ima pravico vedeti, za kaj in kdaj je bil porabljen. Zato mora biti v vsakem trenutku vse kristalno jasno.
Ljudem, ki pridejo sem in rečejo, 'sem vas prišel prosit za ...', zmeraj pravim: Vi nas nič ne prosite, vi pridete po tisto, kar vam je nekdo podaril, in UPornik je samo posrednik med tistimi, ki dajo, in vami, ki potrebujete."
A vsak mesec mora biti zbranih okoli 20 tisoč evrov, da lahko UPornikovi uporabniki preveslajo mesec. Kdo podarja? "Od Mestne občine Maribor smo doslej vsako leto dobili donacijo v višini 10 tisoč evrov, upam, da bo tudi letos tako. A to zadošča za pol meseca. Več kot 90 odstotkov ljudi, ki nam donirajo, ne poznam, nikoli v življenju se nismo srečali. Veliko donacij je s Primorskega, iz osrednje Slovenije, čeprav ne vem, kako sploh vedo za nas. Dogajajo se neverjetno lepe stvari. Včeraj sem hitel po mestu, ker se mi je mudilo na Tezno, in zaslišim za sabo klic: 'Gospod Krabonja! Ste to vi?' Ustavim se in neznana gospa mi v roke potisne 20 evrov. 'Za vaše.' Pred tednom pride še ena ženska na UPornika in mi da kuverto s 500 evri. 'Kako se pišete, gospa?' vprašam. 'Ni pomembno. To je zbrala naša družina in podarjamo.' In dejansko ne vem, kdo je. Pred kratkim smo dobili v tej stavbi nove sosede, mlade podjetnike - vsak četrtek, ko imamo odprto za naše uporabnike, se tu fantomsko pojavi miza s sokovi, kozarci, prigrizki zanje ... Marko Podgornik je seveda naš največji boter, a ne edini - so podjetja in ljudje, ki nas imajo v mislih in ne živijo po načelu, da je normalno, če imajo eni vse in drugi nič."
A vsakič, ko gredo v akcijo "zbiranja z namenom", uporniki stiskajo pesti. Se bo nabralo dovolj za poplačilo dolga pred deložacijo, za vnovični priklop elektrike, za UPornikovo štipendijo mladim, za nakup očal, za rešitev pred deložacijo, za prekritje strehe ... In včasih gre na tesno. Izumljajo nove in nove načine zbiranja - zbiranje "bakrenčkov" denimo. Bakrenega denarja, ki se potika po torbah, žepih, predalih, pralnih strojih in za katerega imamo občutek, da ni nič vreden. Bi verjeli, da se jih je nabralo za okoli 5000 evrov?
"Zavladala je prava bakrenčkomanija," pravi Krabonja. "In ko so se končno in žal le za nekaj tednov odprla šolska vrata, so mi dijaki prinašali bakreni denar - vsak dan sem šel iz šole z vrečko bakrenčkov." Akcija se nadaljuje - na spletni strani www.up-ornik.si je vse o njej. Tudi o dobrodelni dražbi Laniškovega dresa na svetovnem prvenstvu s podpisi slovenskih smučarskih skakalcev, o dražbi umetniške fotografije Jureta Kralja ... Ukrepi so le začasno ustavili dobrodelno tekaško vadbo z bivšim atletom Sebastijanom Jagarincem, teče spletna prodaja UPornikovih majic, puloverjev s kapucami, zaščitnih mask ... A da vse to teče, je treba ljudi, takih, ki vložijo svoj čas, svoje znanje, veščine, dobro voljo.
"Pred tednom pride neznana ženska na UPornika in mi da kuverto s 500 evri. 'Kako se pišete, gospa?' vprašam. 'Ni pomembno. To je zbrala naša družina in podarjamo'"
"Zdaj me cenzurirajo"
"Pred petimi leti smo bili štirje, zdaj nas je osemnajst. Iz nekega naivnega prostovoljstva, v katerem smo izgorevali, ker mi ni bilo jasno, da UPornik potrebuje ljudi z znanjem, ne le s pridnimi rokami, smo prešli v svojevrstno podjetništvo. Z našimi uporabniki se je treba znati pogovarjati, sodelovati. Da si lahko prepoznaven, potrebuješ dobrega kreatorja spletne strani, potrebuješ človeka z znanjem prava, ki zna svetovati našim uporabnikom, potrebuješ prostovoljca, ki obvlada marketing, pa človeka, ki je vešč komunikacije z javnostmi, da ne govorim o računovodstvu, knjigovodstvu ... In zdaj so na UPorniku ljudje, ki ta znanja in veščine imajo in so jih pripravljeni deliti zastonj." Med njimi Gorenjec, Primorec, dve Ljubljančanki ... "Migranti, ja."
Nobena skrivnost ni, da je Boris Krabonja na facebooku pogosto vpil z velikimi črkami in mnogimi klicaji. Preklinjal državo, pasivnost družbe, "gamad politično" ... Ko je bil v slabi koži, ker ga je kakšna zgodba spet sesula ali pa ga je kaj neskončno razkačilo, je dramatično umiral, bil na robu obupa ... In nasprotno: ob dobrih iztekih akcij se je zdelo, da ga bo treba privezati k mizi, ker bo drugače odletel pod strop kot s helijem napolnjen balon.
"Zdaj lahko to počnem le na svojem osebnem profilu, na FB-strani UPornika pa imam cenzorje nad sabo, ki kontrolirajo moje zapise in pravijo, da vse pa res ni za v javnost."
Vse sorte ljudje smo. Neki ženski denimo se v komentarju zapiše, da ta in ta uporabnica UPornikove pomoči pa že ne more biti hudo uboga, ker se na fotografiji vidi, da ima nalakirane nohte. In čas, ki je potreben za lakiranje, bi bolje izkoristila, če bi kaj delala ...
Ja, cenzorji so imeli naporno delo.
Kaj je narobe s to faking državo!
Nike je ena od UPornikovih prostovoljk, med drugim je tudi upravljavka družbenih omrežij in zadolžena, da popiše (preverjene) zgodbe ljudi, za katere stečejo akcije na UPornikovi FB- strani. Pred letom se je iz Ljubljane preselila v Maribor, kar ni tako običajno, pot po navadi pelje v nasprotno smer.
“Borisa sem - saj to ni nobena skrivnost - spoznala v Ljubljani v enoti za motnje hranjenja. Tam sem pravzaprav spoznala en kup ‘fajn’ Mariborčanov in se začela poigravati z mislijo, da bi se premaknila na Štajersko. Po rodu sem sicer iz Litije, ampak tam se nikoli nisem počutila doma. Odšla sem na študij v Koper, tam spoznala svojega bodočega moža, se čez čas z njim preselila v Ljubljano - in potem se je začela moja bolezen. Depresije, panični napadi, oddelek za motnje hranjenja v psihiatrični bolnici ... Popolnoma sem se zaprla pred ljudmi zaradi svojih težav, nikamor več nisem šla.
Maribor se je zdel dobra opcija, mož je zelo hitro dobil službo, in v resnici sem se tako dobro kot tukaj počutila samo še na Primorskem. Spletla sem veliko lepih vezi, okrog sebe imam ljudi, ki jih želim imeti okrog sebe. Mene UPornik rešuje, res me napolni, ko vidim, kako težko je nekomu priti sem in kako mu odleže, ko ga prepričaš, da ni z njim nič narobe, ker nima. Ker je to na nek način tudi moja osebna izkušnja s psihičnim zdravjem - mož mi je neštetokrat dejal, naj si najdem strokovno pomoč, ampak me je bilo sram, da bi jo iskala, in sem se na koncu povsem ‘zaciklala’ in zaprla pred svetom. Ko sem se slednjič le odločila za pomoč, sem lahko prvič zadihala brez teže na ramenih. Ne znam se še povsem distancirati od zgodb, ki jih tukaj slišim, se pa učim; vem, da bom še cel teden premišljevala o babici z vnukoma, starima 20 in 21 let, ki je bila danes prvič tukaj. Ima mizerno penzijo, vnuka pa sta pravkar izgubila oba starša. A za starši je ostal več deset tisoč evrov težek dolg in zdaj jim grozi, da bodo ostali brez vsega. UPornik tega denarja ne more zbrati, to je skoraj celoletni proračun društva. Morda bo pomagal prispevek v televizijskem Tedniku pa če bi se humanitarne organizacije povezale ... Videti je brezupno in ne gre mi iz misli.”
A so tudi zgodbe, ki se dobro končajo. “S kolegico prostovoljko Miro sva obiskali starejši par, ki živi v skrajno skromnih razmerah. Gospod je na vozičku in popolnoma odvisen od ženine skrbi - multipla skleroza, obe nogi amputirani zaradi diabetesa, pred dvema letoma ga je doletela huda možganska kap, zaradi katere več ne more govoriti, slabo sliši, lani še ena kap. In kaj je dobil od našega zdravstva? Povsem neprimeren invalidski voziček, iz katerega je nenehno padal, ker sedišče drsi, ker nima primernega naslonjala in podpore za glavo. Hkrati je še nevaren, ker nima varovala proti prekucu nazaj. In ta uboga gospa ga je vsak dan vozila na zrak - pred tem je morala čez tri stopnice položiti doma izdelan lesen podest - in nenehno trepetala, da ji bo padel z vozička. A lahko preklinjam?
Kaj je narobe s to faking državo, z našim faking zdravstvom, da ne more za tako hudo bolnega človeka predpisati enega jebenega primernega vozička, ampak mu da najbolj ceneno od cenenega! Ker računa na to, da se gospa pač ne bo ne znala ne upala postaviti za kaj več? Zagnali smo zbiralno akcijo za primeren voziček in zdaj je njuno življenje vsaj malo lažje.
Druga zgodba. Kako je mogoče, da stara gospa, ki ima velike težave z želodcem, ne more priti do brezplačne zobne proteze! Doplačilo popolnoma presega njen žep. Zbrali smo, gospa lahko danes normalno jé. In - to me res kar dvigne - pride človek pred grozečo deložacijo na UPornika in pove, da so mu na centru za socialno delo svetovali, naj se oglasi pri nas. A ne bi bilo v normalni državi tako, da bi najprej prav oni poskušali pomagati? Pa naprej ... A res lahko preklinjam?
Izklopim snemalnik.