Spletni mediji prinašajo tudi številna prijetna izkustva, med njih z veseljem štejem, da sem na facebooku spoznal veliko dobrih in plemenitih ljudi. Med njimi je zagotovo tudi Boris Krabonja. Prepričan sem, in to rad poudarim, da ima sleherni človek na tem svetu svoje poslanstvo. Borisova poklicanost je zagotovo tudi to, da pomaga najbolj ranljivim na tem svetu. To sem začutil že kmalu ob spremljanju njegovega FB-profila. Pozoren sem bil, kako vedno znova opozarja na krivice, ki se dogajajo ljudem, in kako tenkočutno nam zna predstaviti njihove stiske, ki bi prav lahko bile tudi težave vsakogar izmed nas. Vzame si čas za človeka, ga posluša, pregleda dokumente, ki so na voljo – in piše na facebook. Rezultat je viden: Boris uživa izjemno zaupanje ljudi, zato vedno znova in marsikdaj tudi izjemno hitro zbere denar za to, da posameznega človeka ali družino spravi iz nerešljive zagate. Vsakič javno in zelo podrobno predstavi prihodke in odhodke – ni le velikodušen, je tudi verodostojen.
Naj povem, kako sva z Borisom sploh vzpostavila stik in kako sem mu pomagal, da je njegova humanitarnost postala uradna tudi pred državo. Bilo je takole: med različnimi dejavnostmi z ljudmi se posvečam tudi osebam s posebnimi potrebami: gluhim, naglušnim in gluhoslepim. Ker smo v okviru te dejavnosti pripravljali kar nekaj programov – poletne tabore za otroke, mladostnike in odrasle iz socialno ogroženih družin, tudi duhovne vikende, maše in srečanja, izdajali različne revije in knjige … – sem ustanovil Društvo za duhovno oskrbo gluhih, naglušnih in gluhoslepih in zanj pridobil status humanitarne organizacije. To je bilo leta 2007. V vmesnem času je Cerkev imenovala drugega duhovnika za pastoralo gluhih in naglušnih, sam pa se še naprej posvečam gluhoslepim. Ker dejavnost ob mojih premestitvah in vedno znova tudi novih odgovornostih ni bila več tako obširna, sem pomislil, da bi lahko s tem humanitarnim društvom pomagal komu, ki se posveča ranljivim skupinam. Tako sem na facebooku spremljal človekoljubno dejavnost Borisa Krabonje in mu ponudil, da prevzame moje društvo. Ker pa je Boris nekoliko nezaupljiv do vsega, kar je povezano s Cerkvijo, sva se najprej osebno srečala, se nekaj ur pogovarjala, tako da je Boris spoznal, da gre za iskren in pošten namen. Na facebooku je začel spremljati moje dejavnosti in potem sva uredila samo še formalnosti.
Danes sem vesel, da je društvo zelo humanitarno, da v svoj krog pridobiva vedno nove in nove plemenite ljudi ter da se zaradi njih, ki so si dali naziv uporniki, pomaga mnogim ranljivim ljudem pri ohranitvi in povrnitvi dostojanstva, ki pripada prav vsakemu človeku.
Borisa v najini osebni komunikaciji dosledno naslavljam s tovarišem, kajti ta naziv si zasluži v najplemenitejšem pomenu te besede. Ne gre za to, da smo nekoč tako nazivali učitelje in profesorje v šoli (kar je Boris prav tako z dušo in telesom); gre za besedo, ki združuje plemenite pojme: solidarnost, pravičnost, svobodo, enakost in bratstvo. Boris Krabonja je iskren tovariš, ki velikodušno daje in ničesar ne pričakuje v zameno. Je človek, ki hrepeni po tem, da bi vsak imel vsaj toliko kot on. Zato ga poskušam razumeti, ko ob krivicah, stiskah in ponižanjih ljudi kdaj tudi vzkipi in izbruhne.
Seveda vedno znova rad pogledam, kaj se dogaja v tem našem Uporniku, ki vrača dostojanstvo in upanje v lepši dan marsikateremu človeku. Vesel sem, da se naše humanitarno društvo tudi po številu in kvaliteti krepi z novimi in novimi sodelujočimi.
Ponosen sem na vse vas, dragi uporniki, in upam, da vas bom kmalu lahko prijateljsko pozdravil, vam čestital za velikodušno služenje in zaželel še naprej poguma in upanja. Ob tem izrekam veselje in hvaležnost tudi ogromni armadi podpornikov, ki pomagate, da lahko Upornik opravlja svoje poslanstvo. Tako omogočate dostojno preživetje vedno večjemu številu ranljivih ljudi.
Naj končam z mislijo, s katero sem za spletno stran opisal, kdo je upornik: "Nekdo, ki se je odločil, da bo dober človek, je nujno upornik. Ko dela dobro, ne da bi se oziral na svoje interese, se upira sebični pridobitveni miselnosti in tako postane moteč dejavnik v družbi. Nerazumevanje okolice je pogosto njegovo naravno plačilo. Toda v njegovem srcu sta mir in veselje, ki mu ju nihče ne more iztrgati. Usoda dobrega človeka in upornika je, da ostaja srečna oseba."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
