Barčica po morju plava

Že lanska uvodna kolumna me je potolkla. Človek ne ve, kako naj bi začel, in letos, ko se je leto obrnilo, ni nič drugače. Podzavesten občutek, da je potreben letni obračun, vre na plan, se ozavešča in nagovarja. Daj, poglej še v prihajajoče leto, napiši kaj na to temo. Čeprav s časom je križ, kot nam je to dal vedeti že znameniti Einstein, a ne nazadnje tudi pesniki niso omagali pred zagonetnostjo te dimenzije. Čas sedanji in čas pretekli sta oba morda navzoča v času prihodnjem, in čas prihodnji, vsebovan v času preteklem, pravi v eni izmed svojih pesmi znameniti Thomas Stearns Eliot. In dal nam je misliti.
Kaj iz preteklega se nam bo razodelo kot ena sama jara kača v naslednjem letu? Kakšen je sploh naš svet trenutno? Še bolj me zanima, kaj predstavljamo v njem mi, Slovenci, ki skačemo? Morda o tem kaj več pove novoletna naslovnica Economista, za katero naj bi veljalo, da jo pripravijo s prav posebnim tipom prišepetovalcev, ki naj bi sodili v smetano svetovne ekonomske in politične garniture; nam, ki nam ta patricijska miloščina ni pri roki, preostane lasten um, omejen, in nanj se moramo zanesti, na lastne zmožnosti presoje in opažanj. In ko kaj spišemo, se stvar objavi, pod člankom pa imaš ikono osla, ki ti jo prilepi nekdo, ki še brati ne zna; osla pač najde kot otroci v slikanici. To je moja prva ugotovitev, kakšen je svet, in ne nazadnje smo tu v trendu z njim. Za razliko od mnogih resnejših in ekonomsko bolj podkovanih komentatorjev, ki se ukvarjajo z našo politiko in gospodarstvom, se mi dozdeva, da imamo stabilno obdobje. Tisto, kar so nam pripravili v času in kar smo lani izvedeli, ko so nam "od oka" popisovali vrednost državnega premoženja, ko so honorarni študentje postali premoženjski cenilci za naše banke, stanovanjske posesti, celo mestne četrti, za gospodarsko infrastrukturo, z enim samim namenom, da jo čim ceneje kupijo dečki iz Bruslja, Frankfurta, se nadaljuje. Skoraj se mi je zapisalo iz Brazilije. Stvar seveda še ni zaključena.
Ne vem, kako se reče takšnemu tipu uradnika, ki ga plačujemo davkoplačevalci zato, da sodeluje z ekonomskimi špekulanti. Tistim, ki jih kasneje, ko bi za svoja početja morali odgovarjati svojemu delodajalcu, se pravi nam, davkoplačevalcem, zaposlijo v svoji firmi, da jih odrešijo kazenske odgovornosti in se jim obenem zahvalijo za zvestobo njim, ki smo jo plačevali mi. Vem pa, kako se reče nam, ki smo to v našem slogu požrli, s pritiskom jezne grimase na ikoni facebooka. Našim uradnikom bi morda lahko rekli ekonomski kvizlingi. Za te, s katerimi so sodelovali, imajo Američani izraz economic hit man. Približno bi to lahko prevedli v ekonomskega plačanca s sugestijo na plačanega morilca in morda bi bilo to ustrezno. No, za vse nas, ki smo to vdano sprejeli, imam en sam izraz, ki je nedvomno ustrezen: idioti.
Kot rečeno, sam vidim našo ekonomsko-politično garnituro za stabilno. Vsi, ki so v tem sodelovali, so na položajih, dobro so plačani, in glede na to, kaj smo, kot sem že omenil, so še zmeraj na vrhu lestvice priljubljenosti. To gre skupaj. Torej smo zadovoljni z njimi, in če smo, naj dokončajo svoje delo, vsega še nismo zakšeftali, in poslušajmo še naprej fraze, ki nam jih servirajo - država je slab lastnik, vse prodajmo, in z njimi, s svojim molkom, sklonjenih glav sodelujmo. Sem že napisal in ponavljam, to govorijo tisti, ki so predstavniki države, z drugimi besedami, govorijo o sebi kot slabem lastniku. Na srečo so dobro plačani in mi smo zadovoljni z njimi, so na lestvicah priljubljenosti, podobno kot tisti, ki so prebežali v dobro plačani eksil.
Tukaj smo v trendu z delom sveta, tistim, ki so ga nekoč imenovali države v razvoju. Navkljub temu, da se že lep čas razvijamo, je očitno stvar tako zelo zapletena, da smo si ta status zaslužili šele zdaj. Očitno smo nekoč živeli v kameni dobi, ne da bi se tega zavedali.
Tako nekako se mi dozdeva, da stvari stojijo ob vstopu v 2020, v to ritmično leto, ki bi ga skozi jezik športnih stav lahko prevedli kot poraz v gosteh, neodločeno doma. Glede na Eliotove besede, da sta čas pretekli in sedanji oba navzoča v času prihodnjem, da pa je v preteklosti tudi čas prihodnji, česa dramatičnega ne pričakujem. V tem smislu bi lahko sklepal, da se bo, kot se je to že tolikokrat, zgodila vsesplošna ljudska ne vstaja, če bi koga morda ta uvod v socialistično frazo zanesel, pač pa pozaba. Neskončna lahkost vsesplošne ljudske pozabe!