Kako bi jaz ukradel Adrio Airways

Mohor Hudej, publicist
12.10.2019 05:01

Leta 1987 je Paolo Coelho v samo dveh tednih napisal eno največjih književnih uspešnic tistega časa – Alkimista.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Medijem je pojasnil, da jo je lahko spisal v tako kratkem času, ker je že bila napisana v njegovi duši. Vsak ima nekaj napisanega v duši, se strinjam. S tem alegoričnim romanom je postal čez noč svetovno slaven, naklade so bile milijonske. V knjižnicah po vsem svetu so bile čakalne vrste primerljive tistim, ki sem jih doživel kot mulc, ko smo izvedeli, da bodo v trgovini prodajali pralni prašek in so nas mame poslale, da smo stali v vrsti nekaj ljudi pred ali za njimi, saj smo tako lahko računali, da dobimo več praška, ker je bil nakup omejen po kilogramih ali pa po paketih, tako nekako. Na srečo v knjižnicah obstajajo rezervacije, pravih vrst ni bilo. So pa čakali po več mesecev na to, da jo končno preberejo in izvedo za modrost Alkimista, pastirčka, ki je svetu ponudil bivanjski recept, modrost, po kateri naj bi odslej ljudje na tem planetu funkcionirali na poti do svoje sreče. To je bila prva in zadnja knjiga Coelha, ki sem jo prebral. Nauk Alkimista je bil, da če si se za nekaj odločil, si nekaj resnično želiš globoko v svoji duši, bo celotno vesolje stremelo k temu, da se ti to uresniči. Skratka, šlo je za neke vrsto parafrazo svetopisemskega reka, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.
Ko sem knjigo prebral, sem bil osupel. Bil sem jezen nase, da sem se pustil tako nategniti ljudski mrzlici in na neki način odkriti enigmo Alkimista, ki se je na koncu izkazala za prodajanje tople vode. Ker me je v nekem smislu individualnost Alkimista spominjala na Malega princa, sem ob kratki primerjavi tekstov naletel na bistveno sporočilno razliko med njima. Če je naša vera v nekaj tista, ki naj bi nam ob pomoči kozmičnih sil prinesla želeno, je bilo sporočilo Malega princa "bistvo je očem prikrito". Pri slednjem ni bilo odgovora, če pa že, je bil recept nagovor, da je vsak posameznik sam, brez tuje pomoči, tisti, ki mora zase poskrbeti, da se trudi na poti k prikritemu bistvu, ne pa, da je vloga posameznika v rokah vere, ki je sama po sebi odgovor. Če bi ta zadostovala, bi se človek lahko mirno usedel pod prvo drevesno krošnjo v senco in prepričano sedel, da mu bo z drevesa padel ribji meni, ki si ga je ta dan zaželel pognati v obtok prehranjevalne verige.
Življenje samo je seveda zahtevnejše od šarlatanskega recepta Coelhovega Alkimista, ki idejno domuje na polju sentimentalne, vsesplošne, na neki način – kičaste predstave ustroja sveta. Življenje ni pravljica, bistvo je očem prikrito. Kot sem že v prejšnji kolumni zapisal, smo ljudje v svojem bistvu dobri in naivni, živimo v hamartiji, nenehni zmoti, da je vse v redu. Četudi ni, stremimo k temu, da bi bilo. Ne želimo živeti v stresu. Žal - to ni dovolj.
Pozorno sem spremljal vse dogajanje v zvezi s stečajem Adrie Airways. Ničesar nisem prezrl ali si vsaj domišljam, da nisem. Zgodbo vsi poznamo ali pa mislimo, da jo.
Po naključju sem gledal oddajo, ki jo je vodila Valentina Novak. Povabila je Polono Vetrih, Mileno Miklavčič in Katarino Kresal. Debatirale so o Adriii in kasneje še o bontonu. Naprej nisem gledal, ker sem vedel, da vse vedo. Sicer bi bil ta podatek brez pomena, če se ne bi ob gledanju oddaje spomnil, da je založba Vale-Novak izdala Alkimista. Ta asociacija me je nekako osredotočila na pogovor med njimi in v nekem trenutku se mi je zazdelo, da sem padel v nekakšen alkimistični univerzum. Manjkal je samo še Coelho, ki bi debato povzel z besedami Alkimista: verjeti je potrebno in vesolje vam bo priskočilo na pomoč. Polona Vetrih je rekla, da ne more razumeti, kako lahko nekdo krade. Katarina Kresal je rekla, da Adrio potrebujemo, da je to naš zaščitni znak, da je več kot le neka firma, ki lahko mirno propade, da ni več v naših rokah, kot je trdila Milena Miklavčič, ki ima že dovolj tega, kako davkoplačevalci ves čas rešujemo zmotne odločitve politikov. Tistih, ki trdijo, da je država slab lastnik, in obenem pozabijo, da so to oni. Zdaj jih vsaj razumem. Samokritični so in raje dvignejo roke nad vsem skupaj, kot da bi kaj zamočili. Je pa skrb zbujajoče dejstvo, da je ob takšnih izjavah, ki jih bleknejo kot samo sveto modrost, nekoliko nesmiselno z njimi debatirati o inteligenčnem kvocientu.
Toda kot sem že namignil. Meni je modrost Malega princa bližje kot Alkimistova. Bistvo je očem prikrito! Tisti, ki je odgovoren za stanje v Adrii, je očem prikrit, sem pomislil. Ni ga na TV. Po mojem ni podpisal ničesar, kar bi ga bremenilo. Lepo nekje v ozadju srka svojo kavo in spremlja igro solz v zvezi z Adrio, gleda v živo svoj začrtani scenarij. Vživel sem se v tipa ali v skupino tistih, ki bodo ukradli Adrio, in pomislil na to, kako bi jo sam ukradel. Kaj vse je potrebno, da ukradeš Adrio?
Pričenjam krasti. Najprej se prepričam, da delam dobro. Ko v to verjamem, se lotim dela. Poznati je treba nekoga, ki mi bo pri tem stal ob strani in mi krajo omogočil. V primeru Adrie tistega, ki lahko da zeleno luč za to, čemur se reče v medijih nakup. To je vlada.
Ko je temu zadoščeno, potrebujem nekoga, ki bo stal za nakupom. Prevzamem identiteto nekoga drugega. Ta ustanovi firmo s kapitalom 25.000 evrov. Ta človek mora biti plačan. Po predhodnem dogovoru vlada nakaže tri milijončke.
Ker so redki modeli, kot je bil Cekuta, je fino, da je namesto Cekute nekdo, ki je videti strašno resno. Kdo je še bolj resnega videza v biznisu, kot je Nemec? Toda ta Nemec sem jaz. Mora biti moj človek. Z njim sem že sodeloval in je preverjen kader, pa še simbolični poštni predal je v Nemčiji ali kje drugje, da ga pač ne more že jutri nekdo po službi poiskati. Njegov honorar je vlada že nakazala, procenti so njegovi, njihovi. Nekdo na facebooku je dešifriral zgolj letalsko družbo, s katero ti Nemci potujejo: Idrija Airways.
Denar, s katerim je plačan on in ga še meni nekaj ostane, je davkoplačevalski. Če ga še niste pridelali, ga boste že sčasoma poplačali s kasnejšim delom. Zaradi mene je lahko to za zdaj zgolj posojilo. Ni lepšega kot mahati s tujim kurcem po koprivah. Situacija dobiš–dobiš. Ta denar je zdaj moj, ni več davkoplačevalski. Misija je končana.
Edina uganka je, zakaj ni bilo nakazanih nadaljnjih 35 milijonov, ki bi domnevno rešili Adrio. Morda bi bila kraja preveč očitna in tisti, ki vedo, za kaj gre, pri zgolj treh milijonih ne bodo zagnali vika in krika, kar bi ga verjetno pri 35 milijonih. Torej stečaj. Kaj me briga nova čreda nezaposlenih! Naj si zdaj ti, ki so bili do sedaj, po mnenju dosedanje brezposelne črede, itak preplačani, skusijo, kaj je biti na dnu! Država jim je zdaj dokazala, da je res slab gospodar.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta