Berlinale: Umetnost ali politika?

Kaj imajo skupnega iz zimskega spanja prebujeni kosmatinci in razgreta politična prepričanja? Demonske muke ter večni mir v spokojnem kraljestvu Shambhala? Kaj neškodljivo kljubovanje posameznikov okostenelim družbenim normam in zlovešče antisemitske grožnje? Čuteče raziskovanje človekove zavesti in bizarne bitke med Dobrim in Zlom na poligonu cenenih filmskih kulis? Odgovor je preprost: Berlinale. Vsakoletno filmsko karavano, ki se iz praznika filmske umetnosti spreminja v že skoraj populistično žuganje s političnimi parolami in osiromašeno trgovanje s polpreteklimi uslugami.

Letos je bil festival dodatno politično zaznamovan že z uvodnimi zapleti zaradi prihoda dvojice iranskih režiserjev ter z naknadnim preklicem vabila članom nemške skrajno desničarske stranke. Ob standardni obravnavi aktualnih družbenih konfliktov v filmih samih je za politični pridih poskrbelo še dejstvo, da so se filmarji javno opredelili do perečih kriznih žarišč. Politično sporočilo je nenazadnje poudaril tudi zlati medved za sicer korektno (a nič kaj več kot to) posnet dokumentarec o iz kolonialnega suženjstva vrnjenih kipih starodavnih afriških božanstev. A to še ni bilo vse.

Pazi, kaj poveš na podelitvi!

Zaradi antisemitskih objav z berlinalskim logom na instagramu festivalske sekcije Panorama, ki naj bi bile posledica vdora, je bila podana kriminalna ovadba proti neznancem. Zaradi javne podpore filmarjev Palestincem pa so se oglasili nemški mediji in nekateri politiki, češ da je bilo njihovo izražanje mnenja na nedeljski podelitvi preveč enostransko! Izvršna direktorica Mariëtte Rissenbeek je na očitke odgovorila, da je v otvoritvenem govoru obsodila vsakršno nasilje in izpostavila žrtve spopadov tako v Izraelu kot v Gazi. Ter dodatno pojasnila, da festival nasprotuje vsakršni diskriminaciji in sovražnemu govoru, a da v duhu demokratičnosti dopušča izražanje osebnih mnenj brez opredeljevanja kot antisemitsko ali antipalestinsko. Kar zveni čisto razumljivo in legitimno.

Mar naj bi od vseh prejemnikov nagrad vnaprej zahtevali govore in jih po potrebi cenzurirali? Ali, bog ne daj, privolili v uvajanje kvot tudi na tem področju v smislu: če se jih bo toliko izreklo za eno stran, se jih mora prav toliko tudi za drugo! Da bo le vse "uravnoteženo" in da nihče ne bo prizadet ali diskriminiran. To bi bil res še zadnji žebelj v krsto odprtega dialoga. In res ena od zadnjih stvari, s katerimi bi se moral ukvarjati filmski festival.

Še dobro, da se ni kdo obregnil ob uvod ukrajinske članice žirije ob podelitvi enega od srebrnih medvedov. Pisateljica Oksana Zabužko je skušala tematsko povezati številne smrti zaradi ruskega posredovanja v Ukrajini s filmskim scenarijem, ki resda govori o umiranju, a prostovoljnem. Oziroma kot o naravni posledici staranja in bolezni. Med tem, ali je kdo žrtev vojne ali če skuša zaradi depresije, povezane z ustvarjalno blokado, večkrat storiti samomor, je namreč razlika. Kot tudi med prezgodaj ugaslim življenjem otroka in dementno hirajočim očetom.

Jezus, moj Odrešenik

Tako barvito kot uvodno nanizani kontrasti je deloval letošnji tekmovalni program, ki je v primerjavi z zadnjimi leti vnesel prav posebno dinamiko. Filmi so me ali navdušili ali ziritirali. Tistih, ki so mimo mene spolzeli bolj kot ne neopazno, je bilo bore malo. Kar se mi zdi super.

Religiozno tematiko so na povsem različne načine obravnavali trije stilno izredno različni filmi. Najprej otvoritvena irska drama Take majhne stvari, ki je s kontrastom med ubijajočo monotonijo zunanjega sveta in naraščajočo napetostjo v posamezniku poveličala neomajno človeško držo. In pokazala pravi smisel krščanskega nauka. Na tiskovni konferenci je njeno bistvo strjeno povzel karizmatični Cillian Murphy: "To je film o človeku s katoliškim prepričanjem, ki sledi svojemu srcu in stori povsem naravno katoliško dejanje v okolju, represivno zaznamovanem s katoliško institucijo."

Prelom iz osemnajstega v devetnajsto stoletje ter vpliv cerkvenih dostojanstvenikov na preproste ljudi je v šaljivo zabavnih in muzikalno dinamičnih tonih osvetlila Margherita Vicario. Gloria! je glasbena drama z izrazito sodobnim pridihom, saj kronološko avtentično prikazano življenje v eni od italijanskih sirotišnic zaznamujeta sodobna glasba in vizualni stil. Njene junakinje so izborile tudi eno prvih bitk na polju emancipacije, saj so opozorile na takrat brezimno zapostavljenost skladateljic v strogo moškem glasbenem svetu.

Podobno zgodovinsko obdobje in geografsko lego so Avstrijci doživljali dosti bolj temačno. Brez kančka olepševanja (z rahlim fetišem za eksplicitno grozljive prizore!) so opozorili na izkrivljeno interpretacijo religioznih norm. Predvsem obljub o onostranstvu, ki človeka popeljejo v peklenske globine, ne pa do nebeškega odrešenja. Hudičeva kopel govori o tem, da so ljudje, klecajoč pod težo lastnega življenja, morili nedolžne otroke. In to v želji po božjem odpuščanju. Če so koga ubili, to priznali in se tega pokesali, so jih sicer usmrtili, a z njihove perspektive je bil to triumf. Njihova življenjska agonija je bila končana, ne da bi dvignili roko nase, bilo jim je odpuščeno in odprla so se jim nebeška vrata. Po takratnih razlagah cerkvenih naukov seveda. Film naj bi temeljil na številnih zgodovinskih primerih, najdenih v avstrijskih arhivih.

Naj se na tem mestu pošalim z osebno "religiozno" izkušnjo. Po zapletih z ogrevanjem hotelske sobe in opravilni nesposobnosti hotelskega osebja je moje težave v nekaj minutah s prijaznostjo in pomirjajočim nasmehom rešil Jesus. Temnopolti uslužbenec s tem imenom, ki, kadar ni za recepcijskim pultom, del prostega časa nesebično namenja tudi skrbi za brezdomce.

Umetnost pozabe

Medtem ko me je dokumentarec o ostarelem arhitektu, ki ne more razumeti, zakaj z mrtvim cementom delamo nepopravljivo škodo naravi, navdušil zgolj s hipnotičnimi posnetki drobljenja peska, eksplozij v kamnolomu, padanju dreves in nemim pričevanjem od bombnih detonacij razdejanih stanovanjskih stavb, me je ezoterični nepalski ep Shambhala ob spokojnih podobah himalajskega gorovja prepričal z ljubezensko zgodbo s pravljičnim pridihom. Podobno velja za zasanjano spoznavanje s pridelovanjem in obrednim pitjem čaja skozi oči afriške priseljenke na Kitajskem.

Kar nekaj filmov je soočalo z življenjsko resnico, da enih stvari preprosto ne gre samo potlačiti, temveč se je potrebno z njimi soočiti. Se od njih posloviti. Da je potrebno odpuščati. In poskusiti pozabiti. Ali vsaj pustiti, da emotivni kontekst nekega obdobja ali dogodka izzveni, saj se le tako del preteklosti spremeni v kamenček v mozaiku, ki definira našo percepcijo sedanjosti. In s tem odpira pot prihodnosti.

Z izrazito subtilnostjo, gibajoč se na meji med poetičnostjo in srhljivostjo, me je očaral Drugačen konec, v katerem so se ljudje (ne)uspešno borili z bolečino ob izgubi najdražjih s pomočjo tehnologije, ki omogoča ponovno oživljanje človekove zavesti preko nadomestnega telesa. S silovito ekspresivnostjo nasilja za zaporniškimi zidovi se me je dotaknila drama Sinova. Ter s skrivnostno sanjaškim portretom prehitro odraslih otrok in naivnih mladostnikov, zaslepljenih z ideologijo pripadnikov gibanja ISIS, pretresel prvenec tunizijske režiserke Meryam Joobeur z naslovom Komu pripadam?

Sam vrh lestvice mojih najljubših letos pa krasijo naslednji filmi. Črno-bela mehiško-ameriška Kuhinja z odličnim Arnoldom Weskerjem in briljantno vodenim filmskim ritmom. Moja najljubša torta, s toplino, humorjem in razorožujočo življenjsko energijo prežeta romanca starejšega iranskega para. Ter Umiranje, sicer naporna in občasno mučna, a izredno detajlno strukturirana študija družinskih travm.

A ker nimam razvitega čuta za smeh ob groteskno karikirajočih ali pretirano ekscentričnih prigodah, morate mojo sodbo vzeti z rezervo. Če vas privlačijo nerazumljive situacije, zanimajo eksperimentalni pristopi ali v dobro voljo spravijo bizarni liki, ki s svojo lucidnostjo tekmujejo v preizkušanju meja dobrega okusa, se boste brez dvoma zabavali in krohotali tudi ob filmih, kot je Imperij. Ali pa boste vsaj brez mučnega naprezanja in tisočih pomislekov vztrajali pri ogledu Popotnikovih potreb ali Pepeta. Jaz sem se pri njih dolgočasil ali celo trpel.

Seks na tisoč in en način

Norveška drama Seks, prikazana v sekciji Panorama, kljub naslovu in tematiki ni ponudila ničesar (vsaj vizualno) problematičnega. Govori o dveh dimnikarjih, ki si zaupata nenavadne erotične izkušnje: eden je sanjal, da ga je osvajal David Bowie, drugi pa je čisto slučajno seksal z eno od svojih strank. A vrednost tega intelektualnega razglabljanja o naših vzgibih za seksualne fantazije in dejanja so prepoznale nekatere neodvisne žirije, vključno z ekumensko ter Združenjem art kinov. Režiser Dag Johan Haugerud pa je svoj simpatični gostobesedni podvig opisal kot "film o povsem običajni stvari, ki jo vsi poznamo. Na takšen ali drugačen način."

Z naslovom je pričakovano pritegnil tudi Superseks. Nova Netflixova serija, ki v razkošnem stilu osvetljuje osebno zgodbo slavnega porno zvezdnika Rocca Siffredija in zakulisje seks industrije. Atraktivno in vizualno privlačno, a prav tako brez problematičnih eksplicitnih prizorov seksa ali golote. Ob premierni predstavitvi prvih treh epizod je bil na rdeči preprogi več pozornosti kot igralci in režiserji deležen prav Siffredi, ki je v družbi soproge radodarno delil avtograme. In priznati je treba, da je za svoja leta videti kar dobro ohranjen. Vsaj tisti deli telesa, ki niso bili njegov glavni adut oziroma "osnovno delovno sredstvo".

V sekciji Encounters je izstopal ameriško-hrvaški Through the Graves the Wind is Blowing, saj zgodba o detektivu, ki v Splitu rešuje serijo nerešenih umorov, razkriva manj prijazno plat turistične ponudbe naše sosedske države. Če je verjeti ameriškemu režiserju Travisu Wilkersonu, ki že nekaj časa prebiva v tem obmorskem mestu, precej umorov turistov ostaja nepojasnjenih, razkriva pa tudi nenavaden hobi Splitčanov. Tisti najbolj jezni na nepregledne množice tujcev, ki dušijo mestni utrip, pijane, razgrajajoče in seksajoče turiste skrivaj snemajo in njihovo obnašanje objavljajo na spletu v upanju, da se tako osramočeni ne bodo več vračali in da bo takšno neprostovoljno razgaljanje odvrnilo tudi nove.

Berlinale je želel biti aktualen tudi v pričakovanju letošnjega evropskega nogometnega prvenstva, a se ena sama projekcija filma Elf Mal Morgen: Berlinale Meets Fussball ni izkazala za najbolj posrečeno. Vsaj s filmskega vidika ne. Je pa kolaž enajstih kratkih filmov, nastalih pod okriljem Münchenske filmske šole, odstrl novo perspektivo. Prikazuje namreč, da se nad nogometom vedno bolj navdušujejo tudi dekleta, da v njem svojo pripadnost najdejo pripadniki etničnih manjšin in da za to slavno igro z žogo – v sicer posebej prilagojenem okolju – niso prikrajšani niti slabovidni.

Znajo ženske bolje?

Z letošnjim letom se z mesta umetniškega direktorja poslavlja Carlo Chatrian, ki je štiri leta vodil Berlinale skupaj z Mariëtte Rissenbeek, pri čemer se povsem strinjam z ugotovitvijo, da njun mandat ni prinesel večjih presežkov. Še več. Z izborom filmov v tekmovalnem programu sta nakazala, da sta pripravljena pri iskanju novitet in poudarka družbeno aktualnim tematikam nevarno zapostaviti umetniško vrednost. Sočasno pa sta se načrtno izogibala vsem tistim, ki bi bili preveč očitno povezani z mainstream produkcijo, s čimer sta Berlinale osiromašila medijske prepoznavnosti in filmskega renomeja. Dodajam samo še to, da sta tudi z izbiranjem članov žirij poskrbela za marsikatero slabo voljo ali celo krivico. Ne gre za to, da bi vplivala na njihove odločitve, temveč zgolj za to, da sta na njihovo mesto postavila premalo kompetentne presojevalce.

To je bilo ponovno še posebno očitno prav letos, ko je žirija neupravičeno prezrla kar nekaj odličnih filmov. In prav zato mi je s kančkom samovšečnosti godila izjava enega letošnjih nagrajencev, ki je odlično povzel moje pomisleke. Južnokorejski režiser Hong Sangsoo je ob prejemu srebrnega medveda za svoj najnovejši film s tipično aziatsko obzirnostjo stoično dejal: "Ne vem, kaj ste videli v mojem filmu." Ter s pogledom, uprtim v člane žirije, dodal: "Resnično, res me zanima." Na uradnem posnetku podelitve, ki ga najdete na uradni spletni strani, so seveda njegovo izjavo malce porezali.

A pustimo sodbo ob strani. Nasledila ju bo v Severni Karolini rojena Tricia Tuttle, nekdanja direktorica londonskega filmskega festivala BFI, ki si je filmske izkušnje že nabirala tako v Ameriki kot v Združenem kraljestvu. Da ne bo imela lahke naloge, priča še dodatno dejstvo, da osrednje festivalsko prizorišče Potsdamer Platz odmira.

Ugašajoča filmska kulisa

Izteka se pogodba o sodelovanju z Berlinale Palastom, klavrno je "umrl" tudi bližnji kinopleks Cinestar v središču nekoč veličastno pompoznega Sony Centra. V veliki meri so se vsled postkoronskih sprememb izpraznile tudi okoliške stavbe, prej nagnetene s poslovnimi prostori. Nikakor ne more na novo zaživeti prenovljeno nakupovalno-gostinsko središče v njegovi neposredni bližini. Nekdaj radoživi nakupovalni center Arkaden, sedaj v duhu amerikanizacije preimenovan v The Playce, je tipičen primer zgrešene arhitekture - odbijajoče hladen v svoji sterilno ekstravagantni prepotentnosti. Da ne omenjam, da po štirih letih še vedno ni niti povsem dokončan. Kako je že s tistim citatom, ki smo ga slišali v enem izmed filmov? "Arhitekti ne le oblikujemo stavbe, temveč ustvarjamo tudi življenjske navade."

Z lokacije na ulici Potsdamer se zaradi dodatnih prostorskih potreb kinotečnega arhiva baje seli tudi Nemška kinoteka. In ko že omenjam stare filme. Letos sem za ogled v sekciji Berlinale Classic izbral digitalno verzijo muzikala Ljubezenska parada, ki ga je leta 1929 posnel v Berlinu rojeni Ernst Lubitsch. Projekcijo je skupaj s festivalom omogočil studio Universal, že več let uspešno dopolnjujoč restavracijo filmskih klasik, ki jim sicer grozi izumrtje. V tem primeru so novo digitalno 4K-kopijo ustvarili iz dveh virov, 35-milimetrske filmske kopije in avdio posnetka, ki ga je za to priložnost posodila filmska šola kalifornijske univerze UCLA.

Ob tem, da je bila edina kopija najstarejšega ohranjenega celovečernega Lubitschevega filma Ko sem bil mrtev najdena prav v arhivu Slovenske kinoteke, me je na Slovenijo asociiralo tudi ime namišljene deželice Sylvanie, v kateri se dogaja ta klasična ljubezenska romanca. Da ne omenjam, da me je neskončno zabavala tudi sama zgodba o spogledljivem vojaškem atašeju, ki se mora iz Pariza vrniti v domačo državo, kjer po poroki z vladarico postane nesrečno zdolgočasen "kraljevski privesek", ki si mora nazaj izboriti svoje "moško dostojanstvo". No, vsaj enakopravnost!

Pa naj še kdo reče, da emancipacija ni bila prisotna v hollywoodskih filmih že pred sto leti! In da filmi ne napovedujejo prihodnosti. Kajti na čelu 75. Berlinala bo prihodnje leto prvič v njegovi zgodovini stala ženska!