Bidnovih sto dni mrzličnega miru

Če je bilo Trumpa vsepovsod, še zlasti pa na twitterju vse polno in ni minil dan, da ne bi napravil česa osupljivo nepredvidljivega in za predsednika neprimernega, je Biden pravi sivi mišek. Neopazen politik. Kar pa nikakor ne pomeni, da ne dela. In dela trdo. Analiza prvih sto dni njegovega predsedovanja kaže, da je na tehtnici dosti več uspehov kot neuspehov. Temu pritrjuje tudi ameriška javnost: presek šestih najpomembnejših anket kaže, da se z Bidnovimi potezami strinja 55 odstotkov Američanov, ne strinja se jih 42 odstotkov, ostali pa se ne morejo natančno opredeliti. To je sicer še vedno eden najnižjih odstotkov strinjanja za kakega od ameriških predsednikov po prvih stotih dneh, a Trump na primer nikdar v štirih letih ni dosegel niti 50-odstotne podpore. Bidnovi sorazmerno nizki ratingi pa kažejo na to, kako zelo so politično razdeljene Združene države Amerike. Velika večina tistih, ki so podpirali zdaj nevidnega Trumpa, mu še vedno stoji ob strani, pa čeprav je pri spopadanju s pandemijo ubral povsem napačen pristop, ZDA pa politično in gospodarsko osamil in jih namesto nekdanjega mednarodnega vzora (no ja, o tem bi se dalo zmeraj razpravljati) napravil za predmet zgražanja ali posmeha.

Joe Biden je v Belo hišo enkrat že prišel, ko so bile v ZDA v hudi krizi. Toda leta 2009, po gospodarskem zlomu, je bil prvi mož Barack Obama, Biden pa "le" številka dve. Zdaj je predsednik, kriza, ki jo je podedoval, pa je še hujša kot tista pred dvanajstimi leti: poleg gospodarske še zdravstvena. V nasprotju s Trumpom, ki je prevzel urejeno, ekonomsko cvetočo državo in sanjal, kako jo bo napravil še veličastnejšo, mora Biden poskrbeti, da Amerika sploh preživi. Skoraj dobesedno. In to mu uspeva; svoj januarski ambiciozni načrt o sto milijonih doz cepiva v prvih sto dneh predsedovanja je podvojil, v ZDA je prejela vsaj en odmerek cepiva polovica odraslih in 80 odstotkov tistih, starejših od 65 let. Hkrati je spravil skozi oba domova kongresa megalomanski, 1900 milijard dolarjev težek načrt za okrevanje, ki bo gospodarstvu omogočil ponovni zagon. Da je v tem uspel, se lahko zahvali temu, da imajo njegovi demokrati večino v predstavniškem domu in senatu. Toda tudi na začetku Trumpovega mandata so imeli njegovi republikanci večino v obeh parlamentarnih domovih, pa so skoraj vse njegove preekstrem(istič)ne zakonske predloge zavrnili.

Vse razen pandemije je bilo za Bidna v prvih sto dneh mandata v drugem planu, četudi ni pozabil na svoje predvolilne obljube. ZDA je ekspresno vrnil v pariški podnebni sporazum, Svetovno zdravstveno organizacijo in druge mednarodne institucije, od koder jih je Trump enostransko odpeljal. Trumpistično načelo Najprej (in praktično samo) Amerika je zamenjal tradicionalni ameriški multilateralizem. Na zunanjepolitičnem področju ZDA ob pomoči državnega sekretarja Antonyja Blinkna, ki je diplomat kot iz učbenika, pospešeno, četudi previdno znova tkejo vezi, ki jih je Trump brutalno pretrgal. In skoraj neopazno rahljajo tiste s populističnimi avtokratskimi voditelji, kot sta britanski premier Boris Johnson in njegov izraelski kolega Benjamin Netanjahu, ki so v minulih štirih letih postale premočne. Le Rusija in Kitajska ostajata neznanki.

Seveda čaka 78-letnega Bidna še veliko dela - zlasti na področju sistemskih sprememb. Želi si poenotiti Ameriko, ki ni bila tako polarizirana vse od državljanske vojne pred poldrugim stoletjem. Zmanjšati rasne in socialne neenakosti. Narediti red na južni meji, a ne z ograjo. Preprečiti množično pobijanje z omejitvijo prodaje vseh mogočih vrst orožja. Bolj obdavčiti najbogatejše. Spisek želja, da bi postale ZDA prijetnejše in varnejše za življenje, je predolg za en sam štiriletni mandat.

Nekaj pa je že po stotih dneh gotovo: ne, Biden zagotovo ni eden najšibkejših predsednikov v zgodovini ZDA, kot so ga prikazovali nekateri, tudi slovenski premier Janez Janša. Rezultati kažejo prav nasprotno.