"Biti neviden, neslišen, spregledan je eden najhujših strahov v družbi, ki je normalizirala narcisizem in ekshibicionizem"

Seveda sem paranoik, saj nisem nor! Tako je nekoč pripomnil filozof Slavoj Žižek, ko so mu očitali, da si domišlja stvari, ki jih v resnici ni. S takšno normalizacijo paranoje smo se v drugi polovici prejšnjega stoletja soočali v državah za železno zaveso in tudi v nekdanji Jugoslaviji. Politične šale smo si celo osnovnošolci pripovedovali skrivaj in zraven obvezno pripomnili, da je vic o Stanetu Dolancu, enem najvplivnejših tedanjih politikov, "za pet let", tisti o Titu pa "za deset let" – pa čeprav nismo dobro vedeli, za pet ali deset let česa. Kazen nas – ali pa naših staršev – na srečo ni doletela, verjetno tudi zato, ker otrok, skritih v šolski garderobi, ni nihče poslušal.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so, kot sem podrobneje predstavil v knjigi Videni, v bližnji Češkoslovaški pozorno prisluhnili pisatelju in scenaristu Janu Procházki, ki je veljal za pikrega kritika tedanjega režima. Med drugim je nekoč dejal, da je Bratislavska deklaracija, ki je kot odziv na praško pomlad nastala ob konferenci komunističnih strank Bolgarije, Madžarske, Vzhodne Nemčije, Poljske, Sovjetske zveze in Češkoslovaške, napisana v jeziku "pradavnih plazilcev in dinozavrov". Oblastniki so ob provokaciji pobesneli kot trop velociraptorjev. Še bolj brez dlake na jeziku se je Procházka izražal v zasebnih debatah z literarnim zgodovinarjem Václavom Černýjem, ki je bil prav tako nepriljubljen pri oblastnikih. Njune razprave je snemala tajna policija, kar za tisti čas in režim ni bilo nič nenavadnega. Černý in Procházka sta se prisluškovanja morda celo zavedala in nalašč razdrla še kakšno žaltavo več. Šok pa sta doživela, ko so posnetke prisluhov javno objavili na radiu kot nekakšen resničnostni radijski šov, ki je razgrinjal zasebno življenje disidentov. Čeprav je bil Procházka človek z neizmerno voljo do življenja, ga je razkritje zasebnih pogovorov zlomilo in verjetno prispevalo k njegovi prerani smrti. Razgaljenje zasebnosti je bila v nekdanjih režimih na vzhodu in jugovzhodu Evrope ena izmed najhujših groženj ljudem, ki so desetletja živeli v paranoičnem strahu, da jih nekdo skrivaj posluša in opazuje. In danes? Situacija je obrnjena: največja groza je, da bi nas spregledali in preslišali. Si lahko zamislite, denimo, da na facebooku zamenjate profilno sliko in tega nihče ne opazi? Ali pa, da na instagramu objavite mamljivo fotografijo s peščene plaže, na kateri ste razgalili porjavele noge in ob njih postavili koktajl, nafrfuljen s sadnimi okraski, potem pa vaš "nogi" (to je podžanr selfija, na katerem pokažete zgolj svoje noge) ostane brez komentarja? Groza in strah.

Tudi zato ni čudno, da je hitro potihnilo medijsko razkritje o prisluškovanju s pomočjo izraelske programske opreme Pegasus. Pričakovali bi, da bo iz serije novic o tem, da so novinarjem, odvetnikom in opozicijskim politikom očitno prisluškovali ne le avtokratski režimi v Afriki in Aziji, temveč tudi oblast na Madžarskem, nastal mednarodni škandal, primerljiv z afero Watergate, ki je v ZDA odplaknila predsednika Nixona. Po slabih dveh tednih od obelodanjenja nečednosti pa je pegaz tiho odletel v pozabo, podobno kot se vse bolj pozablja na razkritje žvižgača Edwarda Snowdna, ki je leta 2013 svetu predstavil podatke o globalnem nadzorovanju s pomočjo digitalnega sistema PRISM, s katerim so v ameriški National Security Agency (NSA) s pomočjo gigantov digitalne ekonomije, kot so Google, Microsoft, Facebook in Apple, zbrali na milijarde terabajtov podatkov o ljudeh. Razsežnost takšnega "prisluškovanja" si lahko predstavljamo šele, ko NSA-jev digitalni arhiv prestavimo v fizični prostor in ga primerjamo z arhivom druge tajne službe, namreč Stasija, ki je veljal za strah in trepet v nekdanji Vzhodni Nemčiji. V Stasiju je bilo med letoma 1950 in 1989 zaposlenih več kot 200 tisoč ljudi, poleg tega pa so po nekaterih podatkih imeli še dva milijona obveščevalcev, kar pomeni, da je vsak osmi državljan morda zbiral podatke zanje. Drug za drugim so vohunili prijatelji, sorodniki in celo zakonci ter spremljali, kako živijo državljani in zaradi katerih prekrškov bi jih lahko obravnavali. V Stasijevih arhivih se je nabrala približno milijarda papirjev z zapisi o življenju ljudi. Če bi jih zložili v fascikle in te postavili enega ob drugem, bi bila vrsta dolga skoraj 200 kilometrov. In če bi jih zložili na police v stavbi, bi imela ta 130-metrske stranice, kar pomeni, da bi bila bistveno večja od ljubljanskega NUK-a. V primerjavi z NSA-jevim arhivom pa je Stasijev arhiv zgolj mušji kakec. Če bi na papir natisnili podatke, ki so jih zbrali v ameriški agenciji, in zapise zložili v fascikle ter jih pospravili na police, bi zanje potrebovali stavbo, ki bi se raztezala na kar 17 milijonih kvadratnih kilometrov, torej na območju, ki je skoraj dvakrat večje od Evrope.

Podatkov o tem, kaj v zasebnosti počnejo ljudje, današnjim tajnim agencijam še zdaleč ni tako težko pridobiti kot vohunom v Vzhodni Nemčiji in na Češkoslovaškem, in to iz dveh razlogov. Prvič, ljudje prostovoljno nosimo s sabo prisluškovalne in sledilne naprave, torej pametne telefone, po katerih lahko s primerno programsko opremo kdorkoli pokuka v našo zasebnost. Še več: za te naprave plačujemo mesečno naročnino in po aplikacijah celo odkupujemo lastne podatke. In drugič, zaradi imperativa vidnosti smo pripravljeni svojo zasebnost na vsakem vogalu zamenjati za všečke in sledilce. Javno delimo, recimo, fotografije z dopusta in razkazujemo, kako odraščajo naši potomci. Največja groza današnjega časa je, če naših podob nihče ne opazi. In najhujši strah je, da nam nihče ne sledi. Biti neviden, neslišen, spregledan je torej eden najhujših strahov v družbi, ki je normalizirala narcisizem in ekshibicionizem.

***

Za konec naj dodam, da sem se pisanja tega teksta lotil po nenavadnem pripetljaju. Ko me je pred dnevi po telefonu poklicala Večerova novinarka, ki ureja tematski sklop o strahu, sva se najprej pogovorila o vsebini prispevka, potem pa sva poklepetala o aktualnem političnem dogajanju, zapletih s financiranjem STA in morebitnem prisluškovanju slovenskim novinarjem. Tedaj je v telefonu čudno zaškrtalo in iz zvočnika sem zaslišal lasten glas, ki je ponovil pol zadnjega stavka: "Ja, priznam, najbolj me je strah ..." Zahahljal sem se in sogovornici rekel, da morda vendarle nisva neopažena in preslišana. Zatem me je zmrazilo. Kaj, če me nekdo res ves čas gleda in posluša? Naglo sem zaključil pogovor in telefon odložil z mešanico gnusa in strahu.