Časopisi, okolje in počitnice

Bil je torek. Minister Počivalšek je na Brdu pri Kranju iskal rešitve za slovensko gospodarstvo v času koronakrize, pri čemer je osrednjo pozornost namenil turistično-gostinski panogi. Minister Simoniti je obenem v državnem zboru na parlamentarnem odboru za kulturo razpravljal o državni pomoči slovenskim medijem, ki jih je, tako kot turizem in še katero gospodarsko panogo, kriza pahnila v velike težave. Čeprav ministra sedita v isti vladi, so bili njuni argumenti povsem nasprotni.
Minister za kulturo, pod pristojnost katerega sodijo tudi mediji, je poziv k pomoči medijem odločno zavrnil z besedami, da gre za gospodarske družbe, ki imajo svoje lastnike, torej naj kar ti poskrbijo za svoja podjetja. Prav ta dan je njegov kolega minister za gospodarstvo turističnim podjetjem, ki imajo prav tako svoje lastnike, obljubil do milijardo evrov visoko državno pomoč z vavčerji, sofinanciranjem čakanja na delo in skrajšanim delovnim časom.
Enako izhodišče, dva povsem drugačna odziva. "Če se nekomu nekaj da, je treba nekomu nekaj vzeti," je dejal Simoniti in predstavnike Društva novinarjev Slovenije retorično "vprašal", komu naj ministrstvo in vlada vzameta potrebna sredstva. Turističnemu gospodarstvu očitno ne.
Poleg te očitne dvoličnosti vladajočih pri obravnavanem dogajanju izstopa še nekaj. Zdravko Počivalšek je minister za gospodarstvo. Njegova naloga je torej kar najbolje pomagati gospodarstvu. On mora finančnemu ministru in predsedniku vlade pojasniti, zakaj je prav, da vlada porabi (izposojeno) milijardo evrov za pomoč turističnim podjetjem. Vasko Simoniti je minister za kulturo in skrbi tudi za medije. On bi moral pri finančnem ministru lobirati denar za pomoč dejavnosti, ki jo v vladnem kabinetu zastopa. Ali vsaj navzven dajati takšen vtis. Da si minister sam javno zastavi vprašanje, kje naj vlada vzame nekaj deset milijonov evrov za pomoč "njegovi" panogi, medtem ko njegov kolega zapravlja stokrat več denarja za pomoč drugemu gospodarskemu sektorju, je ponižanje za samega ministra in resor, ki ga vodi (Simonitija, ne Počivalška).
Do zdaj je veljalo, da ministri vedno zapravljajo čez meje vzdržnosti proračuna, minister za finance pa se nato drži za glavo in miri prevelike apetite. Takšno samoomejevanje je nekaj novega v slovenski politični tradiciji. Odgovor na vprašanje, ali slovenski državljan bolj nujno potrebuje kvalitetno kopanje ali kvalitetne medije, raje prepustimo bralcu.
Morda je politika dozorela, ministri postali bolj državniški, da se sami zavedajo omejitev državnega proračuna? Se bo vprašal nekdo, ki je pravkar imigriral z Nove Zelandije in zadnjih 30 let ni prebiral novic iz Slovenije. Vsak drugi bo v tej zgolj navidezni nelogičnosti videl očitno politično agendo te vlade.