Že nekaj dni prej je bilo povsem jasno, da tretja novembrska nedelja leta 1933 v Mariboru ne bo povsem običajna. Mestno tržno nadzorstvo je v petek opozorilo branjevke, da morajo v soboto do 18. ure zapustiti tržnico na Glavnem trgu in do vključno nedelje prodajati v Strossmayerjevi ulici. Na Vojašniški trg so se premaknili tudi mesarji, medtem ko je bil prodajalcem zelenjave ter ponudnikom sadja, ki v mesto prihajajo s kmečkimi vozovi, odmerjen začasni prostor na Vodnikovem trgu. V naglici uvedeni novi red pa ni prinesel samo omejitev – zaradi praznovanja je banska uprava v Ljubljani podaljšala odpiralni čas gostiln, restavracij in kavarn do 2. ure po polnoči, nekaterim gostinskim obratom pa je bilo dovoljeno obratovanje vso noč.
Da pa bi v celoti razumeli, zakaj tako mrzlične priprave na novembrsko slovesnost, je treba mariborski čas leta 1993 iz novembra zavrteti za pol leta nazaj.
Sklep sprejet, odločitev javna, slavje čaka
11. maja 1932 je mestni načelnik, kar je bil položaj danes primerljiv z županskim, dr. Franjo Lipold, mestnemu svetu predlagal, da generala Rudolfa Maistra imenuje za častnega meščana. Predlog je, kot beremo v zapisniku 4. redne seje mestnega občinskega sveta Mestne občine Maribor, utemeljil z naslednjimi besedami: "Letos poteče 15 let, odkar se je začela prva akcija za priključitev našega mesta Maribora k naši jugoslovanski državi. Gospod general Maister je bil duša tega dela. Odločilno je sodeloval tudi v Narodnem svetu. Kot vrhovni vojaški poveljnik je z brezprimerno odločnostjo iztrgal Nemcem vojaško komando, jo prevzel sam in proglasil mobilizacijo na Slovenskem Štajerskem. Mobilizacija mu je omogočila zadostno armado, s katero je novembra 1918 razorožil internacionalno zeleno gardo. S tem je tudi odločil usodo mesta Maribora. Njegovi čini so bili merodajni, da je bilo mesto Maribor na mirovni konferenci priznano Jugoslaviji. Ob prevratu se mu je mesto Maribor v priznanje izkazalo s tem, da je eno najlepših ulic imenovalo po njegovem imenu. Ob 15-letnici prevrata pa smatra mestni načelnik za umestno, da se Generala Maistra imenuje za častnega meščana mesta Maribora."
Lipoldova obrazložitev je bila v mestnem svetu sprejeta z izdatno podporo in glasnim odobravanjem. Sklep je bil sprejet, odločitev je postala javna, na slovesno podelitev pa je bilo treba počakati še nekaj dni več kot pol leta.
Je pa leto 1933 prineslo pestro dogajanje tudi na področju – danes bi rekli – ustanavljanja veteranske organizacije borcev za severno mejo. Kot piše dr. Bruno Hartman, je general Maister sklical svoje nekdanje sobojevnike, častnike in podčastnike in jih skušal nagovoriti, da bi ustanovili organizacijo vseh, ki so sodelovali v bojih za slovensko severno mejo v letih 1918 in 1919. Po pravilih bi lahko redni član te organizacije postal vsak, ki se je "do vštevši 22. novembra 1918 javil v vojaško službo in se udeležil bojev za osvobojenje Maribora in za odločitev naše severne meje pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra", kot izredni pa tisti, ki so prizadevanja do navedenega dne podpirali v drugih dejavnostih ali pa so bili udeleženci bojev po navedenem roku.
Zveza Maistrovih borcev
Za častnega predsednika so 13. avgusta 1933 izvolili general samega, za predsednika njegovega nekdanjega pribočnika klasičnega filologa dr. Antona Dolarja, za podpredsednika pa poveljnika prve stotnije nekdanjega Mariborskega pešpolka Jožeta Malenška. Zveza Maistrovih borcev je, kot še navaja Hartman, ob občnem zboru leta 1940 štela 2400 članov.
Čas nastanka organizacije je bil simbolično povezan z jesenskim jubilejem, ko je Maribor ob koncu oktobra obeležil 15. obletnico prevrata - prekinitve državnopravnih odnosov z Dunajem - in osvoboditve mesta, najverjetneje pa tudi s čedalje očitnejšim pešanjem zdravja ključne osebnosti – generala Maistra.
Nova organizacija je takoj prevzela organizacijo slovesnosti, ki si jo je zamislila vsaj nekoliko v duhu slovesnosti osvoboditve Maribora, ki je bila 15. decembra 1918 in se je je po poročanju časopisa Slovenski gospodar "v toplem sončnem decembrskem dnevu udeležilo okoli 30 tisoč ljudi, tak slavnosti pa Maribor dotlej še ni videl".
Kot uvod v spominsko prireditev si je zveza zamislila veličastni sprevod. Ta se je začel na večer 18. novembra 1933 na Trgu Kralja Petra – današnjem Trgu revolucije - in se nato premikal prek Državnega mostu na Glavni trg pred tedanji mestni magistrat, s katerega je zbrane nagovoril mestni načelnik dr. Franjo Lipold. Nato je sprevod krenil po mestnih ulicah do naslednjega cilja - stanovanja generala Maistra, kjer so združeni mariborski moški zbori zapeli dve pesmi in ob oknu stoječega generala Maistra ganili do solz. Tega prizora se je v pogovoru za Radio Maribor živo spominjal tudi kasnejši umetnostni zgodovinar dr. Sregej Vrišer, ki je prav tedaj dopolnil 13 let. Povedal je še, da so bile pevske podoknice pod generalovim stanovanjem v Maistrovi ulici nekaj običajnega in da je pevce vedno naklonjeno pozdravil. Ob 18.30 so prižgali bakle, s katerimi je sprevod krenil proti meljski vojašnici, kjer se je 1. novembra 1918 zgodilo prvo ključno dejanje prevzema slovenske oblasti v mestu. Ob 21. uri pa se je dogajanje z družabnim večerom nadaljevalo v dvorani Union, kjer se je zbranim pridružil podban dr. Otmar Pirkmajer, ki je pred tem obiskal Maistra.
Konjenica, borci in maša
Vse to pa je predstavljalo zgolj uvod v bogato nedeljsko dogajanje, ki je potekalo na okrašenem Glavnem trgu. Kot beremo v Mariborskem večerniku Jutra, je bil širši prostor že navsezgodaj okrašen s trobojnicami, zelenjem in generalovimi slikami. Da bi na slovesnost privabili kar največ ljudi, so bile od 18. do 24. novembra prepolovljene cene vozovnic. Na to je v časopisu Maistrove borce iz konjiškega okraja opozoril tudi njihov poverjenik dr. Ervin Mejak in jih pozval, naj se v čim večjem številu udeležijo slovesnosti.
Ljudje od blizu in daleč so že kmalu po osmi uri začeli množično prihajati na Glavni trg, saj je bilo za 9. uro in 30 minut napovedano slovesno bogoslužje ob Marijinem spomeniku. Pol ure pred začetkom dogajanja je bil prostor zapolnjen do zadnjega kotička, na prehodu z mostu v Gosposko ulico pa je na konjih sedela Sokolska konjenica in "s svojim praporom in tako vzorno zaključevala velikanski štirikot Glavnega trga". Tik pod Rotovžem so stali Maistrovi borci, ob njih pa združeni mariborski moški pevski zbori, ki so s petjem spremljali tudi sveto mašo, ki jo je v imenu lavantinskega škofa daroval stolni župnik Mihael Umek.
Po bogoslužju so predstavniki oblasti odšli v županovo pisarno v prvem nadstropju magistrata, kjer je mestni vojaški poveljnik general Hadži slavljencu generalu Maistru izročil čestitko zagrebškega armadnega poveljstva, za njim sta čestitke izrekla še kraljevi zastopnik polkovnik Popadi in odposlanec ministra vojske in mornarice polkovnik Putnikovi.
Sledilo je dejanje slovesne razglasitve častnega meščana. Med odličnike na balkonu rotovža je ob gromkem aplavzu stopil general Maister, "ki je s krepkimi besedami segel v dušo zbranemu narodu z besedami, katere je vzvalovljena množica neprestano prekinjala z iskrenimi, domoljubnimi vzkliki".
V osrednjem dejanju je mestni načelnik dr. Franjo Lipold generalu izročil listino z imenovanjem za častnega meščana mesta Maribor ter v znak trajnega priznanja še ščit, ki "naj ga za vedno veže z nacionalnim Mariborom, kateremu je bil v najodločilnejših dneh mogočen ščit in varnost".
Sledila je generalova zahvala županu in celotnemu mestnemu svetu, med katero je prejeto priznanje v duhu podelil z vsemi tistimi, ki so v ključnem obdobju podprli prizadevanja za državno pripadnost Maribora novi državi. Svojo zahvalo je Maister sklenil "z iskreno, močno poudarjeno željo, naj Bog živi prelepi Maribor, njegove meščane in njegovega narodnega župana".
Ob izročitvi listine z imenovanjem za častnega meščana in ščita so združeni zbori zapeli pesem Molitev, "množica pa kar ni mogla prenehati s svojimi spontanimi izlivi navdušenja in vzhičenosti".
Celotno mariborsko slovesnost je neposredno prenašal tudi Radio Ljubljana, ob koncu pa je odlomek iz spominov generala Maistra na prevratno obdobje 1918/19 za radijske poslušalce prebral njegov soborec Julij Guštin.
Slovesnost so sklenili s sprevodom udeležencev z Glavnega trga po Gosposki in Slovenski ulici ter Aleksandrovi cesti mimo Trga svobode, kjer so še enkrat pozdravili Maistra in predstavnike oblasti. Za povabljence in prejemnika časti se je dogajanje končalo v veliki dvorani Narodnega doma, kjer so pripravili pogostitev.
Maribor je tako izkoristil eno zadnjih možnosti, da je krepko bolnemu generalu in pesniku izkazal pozornost častnega meščanstva. To se je zgodilo prvič v novi državi, v času med obema vojnama pa je častni meščan s sklepom mestnega sveta 15. julija 1938 postal še dr. Anton Korošec, narodni voditelj in ključna slovenska politična osebnost tedanje dobe. S pozornostjo imenovanja za častnega občana oziroma častnega meščana se je Maistru poklonila vrsta slovenskih občin – prva že leta 1919 občina Fram. Sledile so druge okoliške občine in leta 1924 rojstna občina Kamnik. Listino, ki jo je prejel ob imenovanju za kamniškega častnega občana in je bila umetniški izdelek Maksima Gasparija, so uničili nemški okupatorji, a jo je pred tem fotografiral kamniški fotograf Franc Aparnik, zato se je njena podoba ohranila do današnjih dni.
General Rudolf Maister se je dobrih osem mesecev po slovesnem dogodku spet vrnil na Glavni trg. Tedaj povsem drugače, a spet z veliko množico ljudi. Od tam je namreč 28. julija 1934 krenil pogrebni sprevod na pobreško pokopališče.
Tako je Maribor razglasil svojega prvega častnega meščana nove dobe. Bilo je leta 1933. Prav tistega leta, ko je pravkar imenovani nemški kancler začel postopoma ukinjati državljanske svoboščine, ko je uničil skoraj vse neodvisne gospodarske, družbene in politične organizacije, uvedel enopartijsko državo in napovedal, da bo njegova država velesila ali pa je ne bo … Tesnoba temne slutnje je tedaj segla tudi do mesta ob Dravi …
