Cinizem starih

Zagotovo mu ne verjame slabih 50 tisoč volilnih upravičencev, ki so oddali svoj podpis pod zahtevo za referendum o noveli zakona o vodah. Zbrati toliko overovljenih podpisov v nekaj tednih ni mačji kašelj in dokazuje velik potencial za uspeh tudi na referendumskem glasovanju. Ime Andrej Vizjak tudi ni prvo na seznamu, ko beseda nanese na prizadevanja za zaščito narave in okolja. Razen morda v negativnem smislu.

Minister pravi, da so aktivisti, ki so zbirali podpise (in tisti, ki so jih prispevali), zavedeni. Še več, za njimi je po njegovem politična agenda levo usmerjenih strank. Kot da bi bilo to kaj a priori slabega. Vsekakor pa gre za podcenjevanje nasprotnikov spornega zakona in tudi vseh državljanov, ki debato spremljajo. Proti zakonu so se namreč izrekli tako rekoč vsi, ki se na zadevo spoznajo, od gradbenikov do naravovarstvenikov. Trditi, da vsa ta skupnost ne razume besedila sprememb zakona, kot ga želi javnosti "prodati" minister (inženir elektrotehnike), je več kot arogantno. Valiti krivdo na podpisnike, da so z referendumom blokirali tudi druge, menda pozitivne člene zakona, pa je hinavsko. Krivda je vendar na tistem, ki je sporne odločbe stlačil med vse preostale, saj nasprotniki vendar niso mogli na referendum poslati le spornih členov!

Ne glede na politične preference nasprotnikov zakona o vodah ima minister prav, da je v ozadju več kot "samo" čista voda. A bolj kot za spopad levo-desno (ki je pri sedanji vladni politiki in retoriki skoraj neizogiben) gre za generacijski spopad. Minister in njegova vlada so naleteli na fronto organizirane mladine, ki smo jo jasno zaznali že med dijaškimi protesti za vrnitev v šole ter represijo, ki se je posledično zgrnila nad šolarje in dosegla vrhunec z globami in sodnimi postopki.

Ne nazadnje je vlada minuli teden za vršilca dolžnosti direktorja agencije za knjigo imenovala 75-letnega Dimitrija Rupla! Dobesedno iz upokojitve so ga potegnili, kot v posmeh mlajšim generacijam, ki lahko o takšnih službah le sanjajo. Povrhu so v četrtek na Brdu pri Kranju o prihodnosti (prihodnosti!) EU poleg že imenovanega Rupla (letnik 1946, 75 let) razpravljali še Ernest Petrič (letnik 1936, 85 let), Zofija Mazej Kukovič (letnik 1955, 66 let), Janez Janša (letnik 1958, 63 let), Borut Pahor (letnik 1963, 58 let), Jurij Toplak, (letnik 1977, 44 let) in kot najmlajši med njimi Matej Avbelj (letnik 1980, 41 let). Povprečna starost naštetih je slabih 62 let. Razstavo umetniških del v evropskem parlamentu, na kateri bi predstavili dela mlajše generacije slovenskih umetnikov, pa je samovoljno in v sebi lastni aroganci preprečil minister za kulturo Vasko Simoniti, letnik 1951, star 70 let.

Z nekoliko dramatiziranja lahko trdimo, da imamo v Sloveniji gerontokracijo. O prihodnosti odločajo ljudje, ki so, takšna je pač biološka realnost, večino svojega življenja že preživeli. Mladi so to začutili. Začutili so tudi, da nameni teh, ki odločajo o njihovi prihodnosti, niso zgolj dobronamerni. Saj tega oblastniki niti ne skrivajo. Poglejte zgolj karikaturo aktualne ministrice za šolstvo in šport, ki jo izrisuje Simona Kustec, uradno prva odvetnica mlade generacije, dejansko pa ubogljiva izvrševalka ukazov predsednika vlade, ne glede na posledice, povzročene "njenim" šolarjem, študentom, športnikom. Mladi vedo, da gre zares. Borijo se za svojo prihodnost, pa naj gre za pravico do izobraževanja, pravico do javnega nastopanja, pravico do življenja v svobodni družbi ali za pravico do čistega okolja, tudi vode. Vse je na kocki.

Začelo se je sicer že pred prihodom te vlade na oblast. Zametke organiziranega upora in družbene aktivacije mladine smo začutili že z razmahom petkovih protestov za podnebje, ki jih je sprožila švedska najstnica Greta Thunberg. Takoj so se spravili nanjo, med njimi tudi zdaj že nekdanji ameriški predsednik Donald Trump (letnik 1946), z veseljem so mu pritegnili slovenski desničarski populisti, konservativci, mizogini in zanikovalci podnebnih sprememb.

V času, ko seniorji o prihodnosti (mladih) razpravljajo v udobju dvoran Brda pri Kranju, je vprašanje, kje lahko svoje mnenje izrazijo generacije, ki jih bodo te razprave (in predvsem odločitve) prizadele?

Na ulicah. Na referendumu. In na naslednjih volitvah.