/ PETEK, 29. JANUAR
Odkar sem se začel zbujati z mislijo na ameriško ustavo, zadnjič pa sploh v potu svojega obraza mrmrajoč besedilo Sepetovo-Velkavrhove popevke Ogenj, jeklo, upanje, me skrbi zase. Konservativna revolucija tukaj vre. Preveč skeptičen sem za vlogo revolucionarja in moj cinizem je drugačne narave. A očitno sem Ameriki dovolil preveč. Pronica vame in postajam prenapet. Ko prebiram novice od doma, od pandemične sage do menda omejevanja vpisa na fakultete, sem pomislil na pomirjevala. Po čem močnejšem sicer (še) ne nameravam seči. O tem me je v zadnjem hipu – sinoči, ko sem ga gledal – prepričal film Hillbillyjska elegija (Hillbilly Elegy, 2020), posnet po istoimenskih spominih J. D. Vancea. Po njih sem segel lani v iskanju profila volivcev Donalda Trumpa. Vance je opravil trikrat dobro delo: odprl je pogled v življenje revnega belega prebivalstva Apalačev in industrijskega bazena zahodno in severno od njih; zaradi "posploševanja in stereotipov" sprožil ogorčen odziv nagovorjenih – kot da bi bili v Sloveniji –, tako da lahko beremo cel zbornik, "rojen iz frustracije in upanja", Apalaški obračun (Appalachian Reckoning, 2019); in slednjič, zaradi filma lahko ponovimo, da je Glenn Close ena največjih igralk našega časa. Pa onstran njega najbrž tudi.
/ SOBOTA, 30. JANUAR
Sobota je od nekdaj moj najljubši dan v tednu. Privlačnost sredine konca tedna je sicer skozi leta zbledela, kajti predvsem v tujini ima moj delovni teden sedem dni. "Hey man, a mi kupiš nekaj za pod zob?" me sprašuje berač pred delikateso v naši ulici. "Stari, nimam časa za delikateso, ampak izvoli," spraznim denarnico, v kateri je res zgolj drobiž. Odkar pojejo kartice ali plačevanje s telefoni, si z gotovino nisem več prav na ti. "Hvala, stari, super čevlje imaš," se je možakar takoj znašel pri personifikaciji zahvale. Rumeni gležnjarji zmeraj zažgejo. Razmišljam, da ves čas, odkar sem tukaj, nisem videl brezdomcev, ki ne bi bili temnopolti. Nobenega belca. Njihova šotorska naselja po mestu se opazno širijo. Sicer pa vse pove statistika: 43,9 odstotka prebivalcev Washingtona je temnopoltih, 42,3 odstotka pa belcev. Pri čemer je srednji dohodek belega gospodinjstva 143 tisoč dolarjev na leto, temnopoltega pa le 46 tisoč dolarjev. Komentar ni potreben.
/ NEDELJA, 31. JANUAR
Gospodov dan. Odkar se je začela pandemija, so cerkve zaprle svoja vrata in se preselile v virtualno razsežnost. V nasprotju z "rdečimi" državami, ki ne dvomijo o bogu, o virusu pa dosledno, v Washingtonu nisem zasledil nasprotovanj. Nekatere cerkve so medtem deloma odprle svoja vrata. Tudi katoliške, ki imajo vsaj dva razloga za slavje: W. D. Gregory (2019-), osmi washingtonski nadškof (in prvi temnopolti), je od novembra lani tudi kardinal, ZDA pa imajo po novem (drugega) katoliškega predsednika. J. Biden si še ni uradno izbral svoje "predsedniške" cerkve in ugibanje, v katero ga bo zaneslo, je tako postalo rekreacija tukajšnjih novinarjev ob koncih tedna. Morda bo večja pozitivna pozornost blagodejno vplivala na sicer v tem mestu močno katoliško skupnost – tukaj so nadškofija, samostani, dve katoliški univerzi –, da se bo otresla madežev preteklosti. Washingtonska pastirja sta bila namreč kardinala Th. McCarrick (2001-2006), ki ga je naziva stala ljubezen do mladeničev, in njegov naslednik D. Wuerl (2006-2018), ki je svojo pregovorno sposobnost najti kompromis uporabil tudi pri obravnavi spolnih škandalov v Cerkvi. Spor oči in vesti je presekal s pometanjem pod preprogo.
/ PONEDELJEK, 1. FEBRUAR
Novica dneva je sneg, ki je tukaj redkost. Zato so tudi reakcije pretirane. Da je res hudo, sem dojel šele, ko so nam iz Bele hiše sporočili, da zaradi vremenskih razmer prestavljajo obisk predsednika Bidna na zunanjem ministrstvu, kjer bi moral predstaviti smernice svoje zunanje politike. Razdalja od Bele hiše do State Departmenta – vožnja traja pičle tri minute – je bila očitno nepremagljiva. Bolje so plužili iz smeri Kapitolskega griča, od koder se je na pogovore o svežnju pandemične pomoči pripeljala skupina republikanskih senatorjev. Po sestanku so bili vsi navdušeni, a stališč niso zbližali. Morda pa predsednik Biden tako ilustrira svojo debelo kožo. Konservativci ga že obtožujejo, da ne ve, kako naj izpolni obljubo o obvladovanju pandemije, in pri tem diskretno zamolčijo, da je bilo to njihovemu favoritu še manj jasno. Še bolj zabaven je demokratski tabor, ki bi načeloma moral biti zadovoljen z metežem predsednikovih izvršnih ukazov v prvih dveh tednih mandata. Pri čemer je Biden še najdlje od Bele hiše zataval v cerkev. Kakšen golf neki … A nekaterih ljudi ni lahko zadovoljiti. Še najbolj prisrčni so tisti, ki so užaljeni zaradi Bidnovega sprejema republikancev. Le kdaj bodo gostje v Beli hiši demokratski člani senata?
/ TOREK, 2. FEBRUAR
"A v to, kar govoriš po televiziji, dejansko verjameš? Kaj je v resnici res?" me je nedavno tega na FB vprašal neznanec. Grob in neposreden začetek, kot je v takšnih primerih skoraj pravilo. Ampak tokrat se je izkazalo, da je možakar – v zaporu ima veliko časa za spremljanje medijev – povsem prijazen in da imava isto dilemo. V kateri stvarnosti sva? In ne samo midva. Včeraj sem se pogovarjal z očetom: "Andrej, če mi ne bi tega govoril ti, ne vem, če bi verjel." Pa saj sam ne bi verjel, če bi mi kdo pred časom napovedal, da se bom v ZDA ukvarjal s prerokbami, adenokromom iz otroške krvi za večno mladost satanističnih demokratov, z judovskimi žarki iz vesolja in tako naprej. Milijoni Američanov trdno verjamejo v te neumnosti. Zdaj imajo zastopnico v kongresu v podobi Marjorie T. Greene, ki povrhu še rada strelja. Pol države ne dvomi o volilnih poneverbah. Zanimali so me dokazi, obravnavo katerih so sodišča tako dosledno zavračala, ampak med ritjem med overjenimi pričevanji, objavljenimi na spletu, sem ugotovil – posplošujem – predvsem dvoje: opazovalci procesa volitev in štetja niso prav dobro vedeli, kaj opazujejo, med pričami pa je nenavadno veliko ljudi z izkušnjami iz drugih "razsežnosti". Celo prikolico izpolnjenih "glasovnic" naj bi na primer iz ene v drugo zvezno državo vozil prav tovornjakar, ki v prostem času vidi duhove?
/ SREDA, 3. FEBRUAR
Bojim se, da tale dnevnik postaja malce dolgočasen. Ena sama delovna rutina. Že od zgodnjega jutra pri računalniku lovim roke za oddajo besedil, poslušam poročila in z enim očesom preletavam današnje časopise. Ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnil. Pravičniški Biden je danes dopoldne potolažil užaljence in v Beli hiši sprejel skupino demokratskih senatorjev, večjo od republikanske v ponedeljek. Za podaljšek mojega včerajšnjega pritoževanja o vdoru nesnovnega in nedokazljivega kot legitimnega argumenta v javni prostor pa kolumna v New York Timesu. Kolumnist T. B. Edsall piše, kako je religiozni upor postal močno politično orožje skrajne desnice. Z drugimi besedami, na pohodu je tako imenovani krščanski nacionalizem. Edsall citira sociologa S. L. Perryja, soavtorja knjige, katere naslov okorno prevajam z Jemanje Amerike nazaj za boga (Taking America Back for God, 2020): "Kapitolska vstaja je bila tako krščanskonacionalistična, kot je le lahko bila." Zanimivi časi …
/ ČETRTEK, 4. FEBRUAR
Tako ne bo več šlo naprej. Pandemija je posrkala vso mojo fizično kondicijo, jaz pa se sam pred sabo izgovarjam, da iščem za te čase primerno obliko rekreacije. Medtem pa so jo v kongresu očitno že našli. Zdaj bodo drug proti drugemu vlagali zahteve po odvzemanju članstva v posameznih odborih. Do danes bi se moral vodja republikancev v predstavniškem domu K. McCarthy odločiti, kaj bo storil z M. T. Greene. A ko se je ponoči za zaprtimi vrati menda opravičila za pretekle izjave, McCarthy olajšano ne bo ukrepal. Popolnoma v njegovem slogu. Demokrati Greenove ne želijo v odboru za izobraževanje. Republikanci pa zdaj vračajo žogico in nameravajo zahtevati odstranitev demokratske kongresnice iz Minnesote Ilham Omar iz njenih odborov. Omar je kot temnopolta muslimanka že dolgo njihova tarča. Teorije zarote in vesoljski žarki judovske kabale proti radikalnim zahtevam po socialni državi. Ni kaj, Američani znajo.
