/PETEK, 8. januar
Pravijo, da je petek dan za nov začetek. Če bi lahko izbirala, bi vsaj za delovne začetke izbrala torek. Takrat še nisem preveč utrujena od vsega tedna, pa tudi ponedeljkovo ogrevanje je že pognalo kri do najvišje telesne točke. Zjutraj sta bila pred mano dva začetka in en zaključek, tekom dne pa se je najavil še tretji začetek. Kar ambiciozen si, ujec petek!
Delovni dan sem začela s sestankom, za katerega sem dobila prijeten občutek, da je začetek nečesa novega, boljšega. Ne pravim, da je oznanil pozitivne spremembe z danes na jutri, a preplavilo me je upanje, da se bo neka juha počasi ohladila in postala užitna. Vse možnosti ima, da z dodatkom pravih začimb postane celo okusna.
To mi je dalo polet v drugi začetek, sicer z nekaj turbulence, ker je bilo do predvidenega zaključka (roka) le nekaj ur časa. Po spletu okoliščin je informacija o nekem ne tako nepomembnem dokumentu, ki ga je na svoji spletni strani brez kakšnega pompa javno razgrnilo ministrstvo za okolje in prostor, prišla tik pred zdajci. Ob branju dokumenta mi je hitro postalo jasno, da bi za kvalitetne pripombe potrebovala bistveno več kot en dan. Okoli devete zvečer mi je vendarle uspelo nekaj poslati. Škoda, da kompetentne stroke niso vključili že v zgodnejše faze priprave dokumenta.
Dnevnik bi moral biti tretji petkov začetek, vendar ko tole pišem, je že globoka sobota, saj mi je pregled razgrnjenega dokumenta dodobra počrpal zalogo energije. Sicer pa, v tistem reku najbrž niso mišljeni delovni začetki.
/SOBOTA, 9. januar
Današnje jutro mi je uvidevno, brez moraliziranja sporočilo, da je rana ura zlata ura. S tem pregovorom si sicer nisva preveč blizu, vendar jutranje oranžno-zlate svetlobe, ki je sevala skozi okno, res nisem hotela zamuditi, ker je v zadnjem mesecu in pol postala velika redkost. Da je čas za vstajanje, mi je zelo jasno nakazala tudi Rumi. Rumi je psička, ki sem jo šla v zavetišče "samo pogledat". Maja bo od tega sedem let.
Čeprav so se v meni že med tednom nenehno oglašale pobude, kaj vse bi bilo v soboto dobro opraviti, sem napol nagonsko najprej odgovorila klicu s snegom ozaljšanega gozda in svežega zimskega zraka. Z Rumi sva se podali na neoznačene stezice in poiskali še eno novo povezavo, ki je najino pot sklenila v krožno. Res neverjetno, koliko kotičkov na teritoriju občine, za katere sem vedela le površno, sem že obiskala od lanske pomladi. V številnih nisem srečala žive duše. Če bi Rumi pustila prosto tekati naokoli, bi sicer izsledili marsikatero. Ampak glede na njena zanimanja se mi zdi, da bi večina skakljala po štirih in nama pokazala svojo belo zadnjico.
Poleg izleta in pisanja včerajšnjega dnevnika je popoldan ostalo nekaj časa vsaj za tradicionalne sobotne hišne opravke. Ščipanje ob raznih gospodinjskih gibih me je nagovorilo k odločitvi, da je točno danes tisti dan, ko bom po malce podaljšanem prazničnem počitku spet obula tekaške copate in telo pognala v tek. K sreči se je na pobudo odzvala tudi nečakinja Neža, tako da so se možnosti za izmotavanje pred lastno odločitvijo zelo zmanjšale. V pogovornem tempu sva lahko tudi vsaj malo nadoknadili primanjkljaje, ki v najinem odnosu nastajajo z omejitvami stikov. In to ni nepomembno, saj mi je ta odnos zelo dragocen.
/NEDELJA, 10. januar
Med včerajšnjim pohajanjem po dobenskih grebenih se mi je odprlo nekaj prelestnih razgledov na Kamniške Alpe. Želja po gazenju v snegu bi me danes usmerila na Veliko Planino, če me ne bi kasneje slike natlačene pločevine na in ob cestah na območjih izhodišč nepreklicno odvrnile od nje. Tako sva z Rumi dopoldan naredili še en krog po dobenskih gozdovih in preverili, ali neko manjše mokrišče, ki ga imam v spominu iz otroštva, še obstaja. Še je tam! Pogledom na avtomobilsko pločevino pa se na žalost vseeno nisva mogli izogniti, saj sva jo, sicer zavrženo, našli tudi v tem mokrišču. To so prizori, ki me vedno znova globoko užalostijo, saj nemo kričijo o tem, da narava za nekatere nima druge vrednosti, kot je to, kar iz nje iztržimo. Zame je narava neprecenljiv dar.
Po dolgem času sem danes dobila priložnost, da grem zares, se pravi v živo, k maši. Maša je zame že od nekdaj osrednji nedeljski dogodek in ne spomnim se, da bi bila kadarkoli stvar kakšne prisile. Najbrž je k temu pripomoglo tudi to, da sem od nekdaj z veseljem pela v cerkvenem zboru, kjer sem se srečala z obilo čudovite sakralne glasbe. Maša je kot sveža kopel, slap čiste vode, je uteha, je radost, je navdih. Je srečanje z živim Bogom in celo kakšna neposrečena pridiga ji ne more odvzeti njene veljave, ki jo ima v mojem življenju. Da pa naš Bog ni zgolj živ, ampak tudi ljubeč in vesel, pove sam ob Jezusovem krstu, o katerem smo poslušali danes, z besedami: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje!" (Mr1:11).
/PONEDELJEK, 11. januar
Zjutraj sem si predstavljala, da bo danes vladalo nekakšno ponedeljkovo zatišje in bom lahko v miru "odkljukala" kakšnih pet ali šest bolj suhoparnih opravil, ki me potrpežljivo čakajo na seznamu, vendar je telefon ves dan pridno zvonil. Ne, da tožim, vesela sem, ko me ljudje pokličejo, saj imam rada kolegialnost, timsko delo in občutek, da sem vredna zaupanja. Zadnje čase se veliko vrti okoli različnih področij okoljske politike. Ta je v Sloveniji svojevrsten fenomen, v katerem osredotočenost na zagotavljanje zdravega okolja in ohranjene narave vse bolj peša in so braniki okolja in narave razumljeni predvsem kot administrativne ovire, ki onemogočajo najpomembnejše razvojne investicije ter domnevno preprečujejo, da bi se Slovenija povzpela na razvojni lestvici. Medtem pa nas življenje uči, da je kdaj treba znati tudi sestopiti. Sestopiti bomo morali s pozicije navidezne moči in se odpovedati iluziji, da nam blaginjo prinaša naša sposobnost nadvladovanja narave. Ponovno bomo morali spoznati svoje stvarno mesto v njej in odkriti načine, kako z njo sodelovati, namesto da jo vse bolj zlorabljamo.
/TOREK, 12. januar
Prepričana sem, da tako imenovane administrativne ovire, čeprav nam včasih vsem dvigujejo pokrov, niso glavni zaviralec razvoja. Razlogi za to, da ne napredujemo v boljši svet, tičijo globlje v našem družbenem tkivu. Od pomladi spremljam nesrečno "sago" o položaju okoljskih nevladnih organizacij in s tem povezani vladni politiki. Kot doktorica znanosti z dolgoletnimi delovnimi izkušnjami v naravovarstveni nevladni organizaciji in povprečno slovensko plačo težko dojemam predvsem očitke o nekakšnem nagajanju in brezdelnežih, ki jim (nam) gre le za denar. Glede na svoje poznavanje okoljskega nevladnega sektorja - številnih oseb z imeni, priimki, obrazi in srci - menim, da je negativna podoba, ki se pojavlja v javnosti, v pretežni meri izkrivljena in da veliko ljudi v resnici ne pozna našega dela in družbenega prispevka. Prav je, da nevladne organizacije branimo svoj položaj, ki nam ga zagotavlja demokratična ureditev, hkrati pa menim, da moramo iti še bistveno dlje od tega. Demokracijo moramo ustvarjati predvsem s svojimi dejanji, ki so usklajena s tem, kar sami zagovarjamo, z iskrenim uresničevanjem svojega poslanstva, z medsebojnim povezovanjem, s pripravljenostjo na sodelovanje, s krepitvijo argumentiranega zagovorništva ter s temeljnim človeškim spoštovanjem do vseh sogovornikov, tudi nasprotnikov. Družbeno tkivo nedvomno potrebuje tudi zdrave in krepke nevladne organizacije.
/SREDA, 13. januar
Verjetno najpogostejša predstava o mojem poklicu ornitologinje je, da v službi večino časa hodim po naravi in opazujem ptice. Ko bi le! Nekaj resnice je na tem le od sredine aprila do konca junija, ko je vrh gnezditvene sezone, preostali del leta pa ni tako romantično. Vendar kljub zimskemu zatišju prav ta konec tedna prihaja osrednji zimski ornitološki dogodek: Januarsko štetje vodnih ptic - IWC. To je koordinirana globalna akcija, ki jo je leta 1967 prvič organiziral Wetlands International, pri nas pa poteka že 25. leto. V soboto in nedeljo nas bo vojska okoli 300 slovenskih poznavalcev ptic (številni smo člani DOPPS) popisala ptice na vseh večjih vodnih telesih v državi. Zelo se že veselim "svojih" odsekov na Savi Dolinki in Kolpi.
Tednu bo zaradi koronskega zaprtja nekaj stvari tudi manjkalo: druženje ob nedeljski kavi s prijatelji in sestrinima družinama, obiski ljubih nečakov in nečakinj (ki jim pravim "mojih deset pik na i"), živi stik s sodelavci, plavanje, pevske vaje in vsakodnevna vožnja v Ljubljano. Od vsega naštetega zgolj slednjega res ne pogrešam. Zaradi prenove stanovanja, ki se mi je na račun korone kar precej zavleklo, sem trenutno tudi brez lastne kuhinje, tako da obedujem pri starših. Pri kosilu se vsakokrat pomenkujemo tudi o tem, kako okusne so jedi. Mama je namreč pri svojih osemdesetih še vedno vrhunska kuharica in si zasluži iskreno pohvalo; če pa bi njena hrana z danes na jutri izgubila okus, bi vedeli, da smo v resnih težavah!
