/ PETEK, 21. OKTOBER
Sva v prehodnem monsunskem obdobju na čudovitih plažah južne Šrilanke, kar pomeni, da rado dežuje. Po večmesečnem bivanju v izjemno suhih delih Indije je dež čisti balzam za dušo. Živiva na rajski lokaciji, kjer se zbujava z zvoki valov in imava eno minuto hoje do morja, kar pa še ne pomeni, da so dnevi čisto brez stresa. Že nekaj dni se zbujam s čisto preveč kortizola. Trenutna finančna situacija in iskanje službe me spravljata v stres. Pa še spomnila sem se, da sem pozabila preklicati rezervacijo hotela v vrednosti 300 evrov! Kljub dežju nama ne preostane drugega, kot da skočiva na motor, se zapeljeva proti hotelu in se izpogajava, da mi ne odtegnejo denarja z računa.
Želiva spakirati dežna plašča, in ko ju potegneva vsak iz svojega velikega potovalnega nahrbtnika, ugotoviva, da sta oba zaradi visoke vlage malo plesniva. Okej, še en znak, da je čas, da generalno sčistiva nahrbtnike. Pred pogajanjem greva še po opravkih v mestu - vsake toliko se tudi popotnikom za nedoločen čas ustvari dolga "to-do" lista. Poleg sestanka na lokalni šoli, obiska optika, kozmetične in ajurvedske trgovine sem šla še po kratke hlače, saj so mi edini par odnesli razigrani potepuški psi, medtem ko sem se kopala. Prispeva do hotela, opremljena z argumenti. Olajšanje! Še en čudovit človek, ki je pripravljen pomagati. Na koncu nama še časti pijačo. Doma pa naju s svojo prezenco počasti desetcentimetrski pajek, ki že spominja na tarantelo. Luka s svojo evakuacijsko tehniko spravi pajka pod velik lonec za kuhanje riža in ga odnese v bližino džungle. Ampak - bodimo realni, lahko sem samo hvaležna za tak kaotičen dan, če pomislim, kako Šrilančani trpijo zaradi trenutne ekonomske krize.
/ SOBOTA, 22. OKTOBER
Luka stoji na drugi strani majhnega lesenega bungalova s kamero usmerjeno proti meni, medtem ko izvajam jogijske vaje, ki bi zunanjega opazovalca precej nasmejale. Video bom poslala učiteljici spletnega tečaja joge, ki bo povedala, kaj delam prav in kaj narobe. Res sem hvaležna za vse nove priložnosti spletnega učenja, ki so se pojavile zaradi pandemije. In kako sem hvaležna, da imam prakso joge, ki me zjutraj napolni z energijo in nastavi moj um, da lahko bolje navigiram čez dan. Sploh danes. Z Luko se želiva preseliti bližje plaži za surfanje, zato sva danes, že drugič, namenjena na oglede stanovanj. Ker želiva na Šrilanki ostati več mesecev, nama je pomembno, da dobiva idealno stanovanje za najin omejeni budget - sva pač perfekcionista in neverjetna optimista.
Stanovanje mora biti ZELO blizu plaže, imeti kuhinjo, dve mizi za delo, ne sme biti blizu prometne ceste, obdano mora biti z drevesi, po možnosti tudi tropskimi pticami, opicami in varani. Pa še poceni mora biti! Poleg tega je sezona pred vrati, Šrilančani pričakujejo veliko turistov (jaz pa se bojim, da so žal mediji turiste preveč prestrašili). Lokalci naju peljejo od enega do drugega do tretjega stanovanja, dokler ne prečesava desetih. Izmozgana se soočiva z dejstvom, da ponovno nisva našla ideala. Prijazen opomnik, da ideali ne obstajajo in da bo, kot vedno v življenju, tudi tokrat treba tehtati med plusi in minusi.
/ NEDELJA, 23. OKTOBER
Nedelja je. Zjutraj me preplavi spomin na občutek, ki sem ga imela med vikendi, ko sem še bivala v Sloveniji - sproščenost in veselje, da ga lahko preživim z družino, prijatelji ali sama, v naravi in polna zanosa za delo, ki me izpolnjuje. Za trenutek mi je žal, da teh občutkov, odkar sem začela potovati, več nimam. In zakaj? Prvič, ker sem kar daleč stran od družine in prijateljev. Drugič, ker za nedeljsko kosilo namesto maminega restanega krompirja jem riž. Tretjič, ker sem trenutno brezposelna in so mi prihranjeni delovni dnevi, ki energijo črpajo namesto dovajajo. Četrtič, koncept dvodnevnega vikenda zame trenutno ne obstaja.
V naslednjem trenutku se udarim po glavi in opomnim, da zame sedaj vikend predstavlja vsak dan. Pa ne, da dneve preživim v brezdelju - nasprotno, mislim, da sem veliko bolj proaktivna. Učim se stvari, ki me navdajajo z energijo, razvijam projekte, s katerimi bom lahko vračala družbi in naravi, ter iščem delo na daljavo. Izbrala sem življenjski stil, poln negotovosti, kjer je vikend lahko čisto vsak dan, le če delo opraviš zato, ker si to res želiš, in ne samo zato, ker ga moraš.
/ PONEDELJEK, 24. OKTOBER
Današnji dan ni bil nič kaj posebnega. Jutranja rutina, lista opravkov, interakcije z družino, pri kateri živiva. Ampak kaj naredi dan poseben? Izlet, kosilo, trač, vreme? Utrnejo se mi spomini na majhno-velike neponovljive trenutke današnjega dne. Triletni otrok lastnice, ki zavrača vsa oblačila in gol sredi travnika veselo vriska pesem "tvinte tvinte titer tar" ("Twinkle twinkle little star"). Pogled na najine nove prijatelje - tri rjave potepuške kužke, bratca in sestrici, z belo liso na vratu, ki vsak na svojem stolu spijo pred najinim bungalovom. Občutek držanja popolnoma nepoznanega kilogramskega zelenega sadja z bodicami. Mamin živahen glas na drugi strani linije, medtem ko se je vračala iz službe mimo Trga Leona Štuklja. Preplavljenost z ljubeznijo, ko opazujem Indijski ocean. Popolna sproščenost v jogijskem položaju strešice. Večerni komad, ki sem se mu predala do polnosti. Opazovalec določa posebnost in vsak dan ima nešteto posebnih trenutkov. Ti pa bežijo mimo nas, če smo ujetniki svojih misli.
/ TOREK, 25. OKTOBER
S sposojenim skuterjem se pripeljeva na bencinsko črpalko. Želiva natočiti liter goriva za 1,02 evra, kar je za Šrilančane zelo visoka cena, če upoštevamo, da lahko za evro dobiš kosilo v restavraciji. Zaradi ekonomske krize in s tem povezanega pomanjkanja goriva v državi ima vsako vozilo določen tedenski limit porabe. Za skuterje pet litrov, za avtomobile 20 litrov. Preden nama zaposlen na bencinski črpalki natoči gorivo, preveri porabo preko dodeljene QR-kode. Ja, Šrilanka je aprila 2022 resnično padla v veliko ekonomsko krizo. Protesti proti nekompetentni vladi so bili velikokrat nasilni. Ob koncu avgusta je bila inflacija 70-odstotna! Zaradi pomanjkanja hrane in goriva in predvsem kapitulacije države so šle cene v nebo.
Pa vendar, ko sva v začetku oktobra prispela na Šrilanko, nisva imela občutka, da tukaj vlada kakršnakoli kriza. Protestov ni bilo, počutila sva se varno, za naju zaradi spremembe tečaja je bilo vse še vedno izjemno ugodno, ljudje so bili nasmejani, prijazni, predvsem pa izjemno veseli in hvaležni, da sva se odločila priti v njihovo državo, ki zdaj krvavo potrebuje turiste, da se bo lahko pobrala iz ekonomske krize.
V zadnjem tednu se situacija še dodatno izboljšuje - cene goriva in hrane se nižajo, na črpalkah ni nobenih vrst, izpadi električne energije so samo še vsakih nekaj dni za uro in pol. Predvsem pa opažam, da se veča število turistov. Šrilanka je še posebno privlačna za Ruse, nekateri izmed njih bežijo pred vpoklicem v vojsko. Lepo je videti, da se lokalci z optimizmom pripravljajo na prihajajočo sezono, ki se na jugu Šrilanke začne sredi novembra. Resnično jim privoščim, da bodo ljudje uvideli, da je Šrilanka tudi to leto varna, ugodna in čudovita destinacija za oddih.
/ SREDA, 26. OKTOBER
Po dolgem razmisleku zjutraj ustvarim novo facebook stran, saj veliko ljudi, ki bi naju radi spremljali, ne uporablja instagrama. In tako je nastala stran pod imenom "slonomada", kjer bova objavljala najine slike in misli s potovanj. Pa tudi našla sva novi dom za naslednja dva meseca! V resnici je po treh dneh iskanja dom našel naju. Majhna na novo zgrajena hiška sredi tropskega gozda, od surferske plaže oddaljena pet minut hoje. Po nekaj (obveznih in običajnih) pogajanjih z lastnikom smo prišli do lepe cene. Izpolnjuje vse najine pogoje in ponovno sva dobila potrdilo, da se optimizem in vztrajnost na koncu lepo poplačata.
Opazim navezanost, ki se je ustvarila na trenutno bivališče. Na najin bungalovček, zvok valov, zdaj že pet kužkov in seveda družino s štirimi otroki. Malo žalostna, da bova zapustila ta kraj, se pozno zvečer z Luko odpraviva na sprehod po plaži. Piha topel veter, nebo polnijo strele, valovi zalivajo najina stopala, ko hodiva po mehki mivki. Na gladini morja in pod stopali zagledava enega lepših pojavov narave - bioluminiscenco. Svetleči plankton, ki za trenutek zasveti kot majhna lučka in nato ugasne. Narava me spet opomni, da je sprememba edina stalnica, zato sem pomirjena z idejo ponovne selitve.
/ ČETRTEK, 27. OKTOBER
V šoli za dekleta v sosednjem kraju naju s pričakovanjem sprejme učitelj angleščine. Pelje naju do ravnateljice, da se spoznamo ter da se ji zahvaliva, da imava priložnost izvesti predstavitev pred njihovimi učenkami. V Indiji sva začela projekt Travelers Without Borders (Popotniki brez meja), katerega namen je spodbuditi popotnike, da prostovoljno izvajajo predavanja po šolah o zanimivih in pomembnih temah. Najin fokus je varstvo okolja. Po vseh formalnostih se odpravimo v dvorano, ki se je začela polniti s šolarkami.
Vse so oblečene v bele obleke z rdečim pasom, dolge črne lase pa imajo spletene v dve dolgi kiti, ki sta na koncu zavezani z rdečo pentljo. Ljubko. Na najino presenečenje se dvorana napolni z več kot 250 učenkami. Super! Na odru z mikrofonom predavava o problemu plastičnega onesnaženja, ki je izjemno prisotno v obiskanih državah. Na koncu še obvezni selfiji, avtogrami in izdelava plakata o plastiki, ki jih bo opominjal na pravilno ravnanje. Obiski šol naju zmeraj navdajo z dobro voljo, zato dobro jutro proslaviva z mangovim smutijem ob plaži.
Nazdraviva, da se projektu pridruži čim več popotnikov!
