/ PETEK, 11. SEPTEMBER
Zadnji dan dopusta. Čas hitro beži in pripravljam se na novo šolsko leto, ki se začne v ponedeljek. Komaj čakam, da slišim in vidim svoje učence v Nemčiji, kjer deseto leto v osmih različnih krajih poučujem slovenski jezik in kulturo slovenske izseljence. Veselim se udeležencev pouka, novih izzivov, novih spoznanj. Življenje je zadnja leta razpeto med številne vožnje, predvsem z vlaki. Na njih spoznavam zanimive zgodbe ljudi z vseh koncev sveta.
Rada vstanem zgodaj zjutraj. Takrat se mi zdi, da dan diši najlepše. In danes bo še en čudovit dan. Zrak je čist, svež. Pred vhodnimi vrati me čaka naša muca Pinka, ki komaj čaka prvi jutranji obrok. Še vedno se zdi, kot da kraj spi v svoji tišini in ga nič ne bo prebudilo. V daljavi se vidijo obrisi Triglava in Storžiča. Rada imam te gore. In vem, da jih bom pogrešala. Priznam - v tujini pogrešam vonj domovine. Ob tem se spomnim besed svoje babice, ko mi je rekla, da je dom tam, kjer je srce.
/ SOBOTA, 12. SEPTEMBER
Sin me sprašuje, ali je že vse spakirano. Vmes nosi vedno nove stvari v kovčke, ki se hitro polnijo. "Mami, še to moraš vzeti. Prosim, ne pozabi. Tega nimajo v Nemčiji." V smehu mu povem, da je vse treba naložiti v avto in nimamo na voljo tovornjaka. Zatem steče v sobo, vzame list in nariše velik tovornjak. "Zdaj ni več težav, mami!" Kasneje prinese še novo risbo, na kateri je letalo, in ponosno pravi: "Če pa bo premalo prostora v tovornjaku, lahko naložimo še nanj. In jaz bom pilot. Ti in oči bosta pa zraven sedela in opazovala svet pod nami. In še hitreje bomo prišli, namesto da se vozimo enajst ali dvanajst ur ter čakamo v zastojih na mejnih prehodih." Otroška domišljija je res izjemna. Odrasli bi se lahko marsikaj naučili od njih in si olajšali življenje. Kar je sprva videti težko, je lahko zelo preprosto. Odvisno je samo od tega, s katerega zornega kota gledamo. Občudujem otroško domišljijo, saj otroku ta pomaga, da prenaša stvari iz nevidnega v realni svet, in z njeno pomočjo se nauči reševati probleme, ki se mu pojavljajo v njegovem življenju tako v otroštvu kot kasneje v odrasli dobi.
/ NEDELJA, 13. SEPTEMBER
Zjutraj me pot vodi do staršev. Njune roke so zgarane in telo utrujeno od napornega dela na majhni kmetiji. A jima dobre volje in optimizma ne zmanjka nikoli. Mama nas vsako leto bolj pogreša in vedno, kadar gremo nazaj v tujino, priznam, mi je ta del najtežji. Nimam rada sloves, a odkar sem sama mama, jo dobro razumem. Vem, da jo skrbi, saj je pot dolga in se dolgo časa ne bomo videli, medtem ko nesreča in bolezen po njenem mnenju nikoli ne počivata. Pomirim jo, da bo vse v redu, da so telefoni in se bomo slišali in preko telefona celo videli vsak dan, tako kot vsa leta do zdaj.
A v njenih očeh vidim, da je nisem z nobenim argumentom prepričala in se ne strinja z menoj …
In obema spolzijo solze …
/ PONEDELJEK, 14. SEPTEMBER
Zanimiv delovni dan. Vedno znova na poteh. Vesela sem, da so udeleženci pouka zdravi. A v zraku se čuti skrb, saj se virus hitro širi. Radi bi, da bi šolsko leto potekalo normalno, in najmlajši otroci nočejo več slišati za ta, po njihovem mnenju, zlobni virus. Želijo si, da bi bilo vse tako, kot je bilo prej.
Številni učenci delijo vtise, kako so preživeli počitnice, in številni med njimi so bili avgusta tudi na obisku pri svojih sorodnikih v Sloveniji. Za njih so to neprecenljivi trenutki, ko se srečajo s svojimi bratranci, sestričnami itd. Opisujejo, kako je Slovenija za njih zanimiva, bogata.
Nasmejimo se do solz, ko razlagajo, da so se zelo dobro najedli za celo leto naprej, saj babice v Sloveniji res dobro in veliko kuhajo. In da so se vrnili nazaj s polnim prtljažnikom slovenskih dobrot, med katerimi morata biti med in potica. Sklepali pa so tudi nova prijateljstva in zdaj si veliko dopisujejo.
/ TOREK, 15. SEPTEMBER
Danes je res vroče. Beton je segret. Ljudje iščejo toploto še zadnjih vročih dni, preden pride jesen. Takšni vroči dnevi me spominjajo na številne puščavske dneve, ki sem jih v zadnjih 15 letih preživela v Afriki. Ko ležiš pod akacijo in dihaš samo trenutek, ki ti je dan. Ko si hvaležen, da si zdrav, da imaš svojo družino in ti je dana možnost živeti svoje življenje. Ko se čutiš svobodnega pod svobodnim soncem. Ko te nikjer ne omejuje zvonjenje telefona, se ne sliši tipkanja po računalniku, zvoka televizije, hrupa avtomobilov in vlakov. Ko zvečer, ko sonce zaide, ni elektrike in sveti samo ogenj, okrog katerega smo zbrani. Ko je najlepša glasba, zvok vetra, ki piha skozi ozke doline in kuštra glave sipinam. Ko te domišljija popelje v drug svet, kjer pozabiš na vse materialno in čutiš samo bitje svojega srca in svoje biti. Takrat pa se zaveš tudi, kako majhen in ranljiv si v primerjavi z naravo. Zaveš se, kako lepo je imeti ob sebi iskrene ljudi, ki te imajo radi takšnega, kot si. Ko te ne želijo spreminjati in ne pričakujejo od tebe ničesar. In v zahvalo te objamejo z nasmehom.
Zvečer se z možem pogovarjava, kako je njegova tuareška družina, saj se dolgo nismo slišali. Zvezo je skoraj nemogoče dobiti. Dobrih deset minut kasneje zazvoni telefon.
Kakšna telepatija! Moja tašča. Njen glas je zaskrbljen. Končno jim je uspelo dobiti spletno povezavo, da se lahko po treh mesecih slišimo. Vesela je, da vidi vnuka, ki ji maha in pošilja poljubčke. On ji hiti razlagati, da bo postal pilot in naju bo z očijem odpeljal naravnost do babice in dedka v Afriki. Radi bi se videli v živo. Od našega zadnjega srečanja je minilo že več kot leto dni. Zraven stikajo glave še drugi člani družine in mahajo. Naše srečanje v živo bo moralo še počakati …
/ SREDA, 16. SEPTEMBER
Sredi noči me prebudi telefonski klic. Na drugi strani je moj dolgoletni prijatelj A., ki me kliče iz Tripolisa, glavnega mesta Libije. Več mesecev ga nisem slišala, saj ga nisem mogla priklicati.
Zveza je zelo slaba in komaj slišim njegov glas. Govori mi, da stoji na strehi hiše in lovi signal. Zatem slišim samo strele in pokanje orožja. Ves zadihan razlaga, da so razmere neznosne. Njegov glas lomijo solze. Težko mi je, saj bi mu rada pomagala. Pravi, da bi želel samo povedati, kako se počuti, povedati, kaj se dogaja, deliti svojo stisko. Njegova bolna mama, žena in triletni sin so že dolgo časa v zaklonišču in jim primanjkuje hrane in vode. Njegova visoko noseča žena otroka že nekaj tednov ne čuti, a je do zdravnikov ne more peljati, saj so razmere v mestu kaotičnem vojnem stanju.
Ob njegovem pripovedovanju, mi pred očmi hitijo podobe Tripolisa, ki sem ga doživela prej nekaj leti. Nekoč čudovito mesto je danes povsem izropano, uničeno. Nekoč nasmejani in srečni obrazi so danes postali žalostni. Za trenutek izgubim zvezo, a ponovno zaslišim njegov glas.
Do pred kratkim sva z možem njegovi družini lahko pomagala v različnih oblikah, a je zdaj vse nemogoče. Priti iz Tunizije do Tripolisa že dalj časa ni izvedljivo, medtem ko je z juga Alžirije nemogoče, saj so zveze pretrgane in potekajo boji.
Poslušam. Samo poslušam. Pravi, da se počuti bolje, saj svoje stiske noče deliti pred družino. Za njih hoče in mora biti močan. On pa je tudi samo človek. Ko zaključiva pogovor, še dolgo ne morem zaspati. Po glavi se podijo misli: Kakšen je ta svet? Malo stran od nas krute vojne v Libiji, Siriji in Jemnu. Povsod obrazi lačnih otrok, ki si želijo samo živeti v miru, se igrati in hoditi v šolo. Njihove sanje so uničile rakete, bombe. Izgubili so svoj dom, starše. Kaj se bo zgodilo z njimi in kakšna prihodnost jih čaka? Koliko časa še? Zakaj?
/ ČETRTEK, 17. SEPTEMBER
Uspelo mi je srečno priti do Novega mesta, kjer se danes odvija mednarodni znanstveni simpozij z naslovom Večnaslovna odprtost pravljic. Koliko zanimivih tem odpira svet pravljic, ki jih sploh še ne poznamo! Slovenska literarna dediščina je izjemno bogata. Udeleženke in udeleženci smo se strinjali, da je novih tem še zelo veliko in da branje pravljic odpira nove svetove, tudi nam odraslim. Hvaležna sem, da sem bila povabljena k sodelovanju in sem lahko predstavila članek Pravljičarstvo Josipine Urbančič Turnograjske v evropskem prostoru. Josipina je namreč prva slovenska pravljičarka in njena pravljica Rožmanova Lenčica nam prikazuje globoko sporočilo o ljubezni in spoštovanju do sočloveka. In ljubezen živi v tišini ...
