Do treh milijonov Slovenk in Slovencev: Plodita se in množita

Aha, uvozili bomo milijon ljudi? Še dva milijona novih pridnih rok? Ne, ne. Prav nasprotno. Dobri novici je sledilo opozorilo, da bomo do treh milijonov prišli "iz naslova tega, kar se bo dogajalo v Sloveniji, ne pa s priseljevanjem". Nove Slovence bomo naredili sami, brez migrantov. Privlačen projekt.

Prav. Odštejmo priseljevanje. Kaj pa je tisto, kar "se bo dogajalo v Sloveniji"? Nekako se zdi, da vsi vemo, kaj se mora dogajati, da bi ženske v desetih letih rodile milijon otrok. In kako simpatične reči bi se morale dogajati. Vendar slabo kaže.

Po zadnjih objavljenih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v Sloveniji lani živorojenih 18.767 otrok, umrlo pa je 24.016 ljudi. V povprečju so ženske rojevale pri 29,6 leta, stopnja rodnosti pa je 1,6. Kakorkoli obračate številke, se v Sloveniji, zaokroženo navzgor, do leta 2032 ne bo rodilo kaj več kot 200.000 otrok. Umrlo pa tudi, zaokroženo navzdol, ne bo kaj dosti manj od 240.000 ljudi. Če kaj, nas bo 40.000 manj kot letos. Vendar ne bo tako hudo. Rešilo nas bo prav tisto priseljevanje, ki ga ministrski načrt izključuje.

Brez priseljevanja sploh ne bo šlo nikamor. Z vsem dolžnim spoštovanjem do vrhov ministrstva za gospodarstvo aktualni podatki kažejo v nasprotno smer od njihovih smernic. Statistični urad navaja, da se je iz Slovenije izselilo 17.745 državljanov. Vendar ne beležimo minusa, ker je v istem času prišlo 36.110 prav tistih priseljencev, brez katerih se "iz naslova tega, kar se bo dogajalo v Sloveniji", ne bi zgodilo nič. Ni logično, ampak tako kažejo številke.

Žensk je premalo

Strokovno se pri naraščanju ali upadanju števila prebivalstva govori o njegovi reprodukciji. Na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana je na ginekološki kliniki oddelek za reprodukcijo. Njegova predstojnica je doktorica medicine Eda Vrtačnik Bokal. Ona pravi, da izraz "reproduktivna medicina" ni prav posebej lep, vendar ima bogato vsebino, ker obravnava ženske v vseh starostnih obdobjih. "Ženski jajčnik je zelo zanimiv organ. Od vseh organov se najhitreje stara. Tudi ko preneha s funkcijo, ženska živi še naprej. Zakaj ima omejeno funkcijo? Najbrž je narava poskrbela za to, da svet ne bi bil preveč naseljen. Rojevaš takrat, ko otroka nisi sposoben samo roditi, ampak ga tudi vzgojiti in pospremiti v življenje."

Sogovornica pri številkah statističnega zavoda sploh ni pesimistično razpoložena. Z njenega gledišča ženske v Sloveniji z rojevanjem otrok nimajo težav. "Pri nas kar dobro rojevajo. Imamo stopnjo 1,6, kar ni slabo. Bila je že slabša. Veste, kaj pa je naš problem? V Sloveniji žensk v reproduktivnem obdobju ni dovolj. Poglejte statistiko."

Ta pravi, da je bilo od leta 2010 do leta 2020 žensk med 25. in 29. letom 29.000 manj kot prej. Kdor bo želel tovarniško reproducirati Slovence, bo naletel na oviro. Žensk je premalo.

"Za Slovenijo je 29.000 manj ogromna številka. Ta padec čutimo pri našem delu. Sama se ukvarjam z neplodnostjo. Tudi parov, ki iščejo pomoč zaradi neplodnosti, je manj. Postopkov zunajtelesne oploditve je manj."

Izjava, da nas bo tri milijone, ji zveni neresno.

"Samo z roko sem zamahnila. Ob vseh bedarijah je to samo še ena zraven. Iz številk, ki jih poznamo in so vsem dostopne, že z osnovnošolsko matematiko lahko izračunamo, da do te številke ne pridemo. Da bi pa silili ženske v rojevanje, je nesprejemljivo. To je intimna stvar posameznega para. Politika ne sme narekovati, kako se bodo ljudje šli reprodukcijo. Šli se jo bodo tako, kot si bodo sami zamislili, ne pa tako, kot bodo narekovali drugi."

Pravi, da se ji zdijo obljube glede izboljšanja pogojev za mlade družine dobra ideja. To je prav. Naj pomagajo mladim do stanovanj, izobrazbe in ustreznih življenjskih pogojev. "Zaradi tega bodo boljše živeli, ne bodo pa zaradi tega imeli več otrok. V tej zmešani družbi je težko pospremiti otroke v življenje."

Žensko spremlja od predkoncepcijskega svetovanja, kontracepcije, zdravljenja neplodnosti do morebitne prekinitve nosečnosti. Dela na kliniki, ki desetletja velja za kraj, kjer se razvija vrhunska medicina. Slovenska ginekologija je od nekdaj v svetovnem vrhu. Sodobne politične polemike, od oploditve z biomedicinsko pomočjo do abortusa, se ji zdijo neumestne.

"Slovenija je bila pri umetni oploditvi od vsega začetka zelo napredna. Bila je ena prvih držav, ki so v celoti refundirale postopek. In to vseh šest ciklusov in vitro fertilizacije. Samo še Izrael je imel enak režim. Država je odigrala veliko vlogo."

Ta branža medicine se je v celoti razvila znotraj javnega zdravstva.

"Ko so del postopkov hoteli speljati v zasebništvo, smo nasprotovali. S tem vprašanjem sem se v zadnjem letu veliko ukvarjala. Reproduktivno medicino so hoteli privatizirati. Vem, da bo reproduktivne medicine v Sloveniji konec, če jo pretvorimo v gospodarsko panogo in prepustimo marketinškim relacijam. Takšen center hitro kupi nekdo iz tujine, ga prestavi v ameriške sklade, za razvoj ne gre nič, počasi pa začnejo sesati paciente in jih izkoriščati v njihovi težavi. Nesprejemljivo je, da ljudje v stiski postanejo potrošniki gospodarske panoge. Interes, da to ostane v našem javnem zdravstvu, je velik."

Kdor je zaskrbljen za usodo narodovega naraščaja, bi moral najprej poskrbeti za državno zaščito družinskih vrednot. Na prvem mestu za javno zdravstvo. Vendar ne gre brez drugih vrednot, na katerih temeljijo vrednote trdne družine. Javno šolstvo, javni mediji, socialna varnost, enakopravnost spolov in zaščita pravic na delovnem mestu. Mednje sodijo tudi reproduktivne pravice, ki so zapisane v ustavi. Brez teh vrednot se je težko odločiti za družino.

Odvisno od tega, kaj razumete pod izrazom Slovenci

Podpira pa jih demografska znanost. Vsi vprašani so na vprašanje, kdo je največji slovenski strokovnjak na področju demografije, odgovorili, da je to demografinja Vojka Šircelj. Knjige o demografiji je objavljala že leta 1970, ko se je Statistični urad še imenoval Zavod za statistiko. Kaj ona misli o sklepanju, da nas je premalo? Kako smo sploh prišli do tega?

"Morda zato, ker se delež prebivalstva Slovenije, tako kot prebivalstva Evrope, v prebivalstvu sveta zmanjšuje," je odgovorila. "Osebno pa ne verjamem, da vsi mislijo, da nas je premalo."

Demografija gibanju števila prebivalstva sledi od leta 1857. Prebivalstvo Slovenije je do zdaj najhitreje naraščalo v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je letna stopnja prirasta nihala okoli 9 promilov. V obdobju 2011–2019 je znašala 2,6 promila. Število prebivalstva narašča vedno počasneje. Tako kaže natančno štetje. Po njenih besedah se število prebivalstva spreminja zaradi naravnega razmerja med živorojenimi in umrlimi ter selitvenega prirasta v razmerju med priseljenimi in odseljenimi ljudmi.

"Velikost obeh in s tem njuna vloga v naraščanju števila prebivalcev Slovenije sta se spreminjali. Do devetdesetih let 20. stoletja je število prebivalstva naraščalo izključno ali predvsem zaradi naravnega prirasta, od takrat pa narašča predvsem ali samo zaradi selitvenega prirasta."

Tako to je in tako je že dolgo časa.

"Naravni prirast je bil največji proti koncu 19. stoletja. Zniževanje, ki je sledilo, je bilo tolikšno, da je v devetdesetih letih 20. stoletja naravni prirast dobil negativen predznak. Ponovni dvig v začetku 21. stoletja je bil le začasen. Od leta 2017 je naravni prirast spet negativen. Umre več ljudi, kot se jih rodi. Število prebivalstva se povečuje zaradi presežka priselitev nad odselitvami."

Tudi pri vprašanju, ali drži, da je Slovencev vedno manj, je demografinja zadržana. Odgovor je po njenem mnenju odvisen od tega, kaj razumemo z izrazom Slovenci. Lahko jih razumemo kot prebivalce Slovenije, državljane Slovenije, prebivalce Slovenije, ki so se narodnostno ali jezikovno po maternem ali pogovornem jeziku opredelili za Slovence ali so bili rojeni v Sloveniji. Potem se število prebivalcev Slovenije ne zmanjšuje, ampak rahlo narašča.

"Če pa z izrazom Slovenci mislimo na tiste, ki se po narodnostni pripadnosti opredeljujejo za Slovence, je odgovor drugačen," je nadaljevala sogovornica.

"Podatki o narodni pripadnosti so na voljo za obdobji 1880–1910 in 1948–2002. Delež prebivalstva, ki se je opredelil za Slovence, se je v obeh obdobjih zniževal. Delež Slovencev v smislu narodnosti je bil največji leta 1948, znašal je 97 odstotkov, zadnji podatek iz leta 2002 pa je 83 odstotkov. Leta 2002 je za 10 odstotkov prebivalstva narodna pripadnost ostala neznana. Ljudje se niso želeli opredeliti, niso želeli odgovoriti ali pa je bil odgovor neznan. Podatki so se zbirali s popisi prebivalstva. Ker se ti ne izvajajo več na enak način, neposredno pri prebivalcih, podatkov ni več."

Dajte nam mir

Želje po povečanju narodovih udov brez migracij so zanimiv fenomen. Kot nas uči politična dinamika sodobne Poljske, ki je še bolj pod vplivom konservativizma Rimskokatoliške cerkve kot Slovenija, se nikoli ne končajo. Na Poljskem rišejo zelo jasno smer razvoja. Od načrtov o demografskem inženiringu in pospeševanju rojevanja je do ukinitve pravice do splava in prepovedi prekinitve nosečnosti samo korak. Od tam naprej pa je samo še stopinja do centralnega registra nosečnic in kazenske odgovornosti žensk, ki skrivaj ali v tujini prekinejo nosečnost. Takšen predlog zakona je na mizo dobil poljski parlament.

"S tem smo že znotraj Dekline zgodbe," pojasni zaslužna profesorica Fakultete za družbene vede Tanja Rener, ki je skupaj z Ano Kralj, Mirjano Nastran Ule, Metko Mencin in Vesno Leskošek pravkar izdala knjigo Pravica do abortusa.

"Do neke točke se lahko še smejemo. Tri milijone je bizarno, ho, ho, ho. Ampak to je samo korak do posegov, ki so jih naredili na Poljskem. Zdajšnja politična izkušnja nas uči, da dnu ni videti konca. Govorimo si, da do neke točke gre, potem pa ne gre več. Ker se bodo ljudje uprli, ker bo intervenirala Evropska unija ali kaj podobnega. Figo freško. To je naša izkušnja. Nihče ne bo interveniral in konca ni videti. To je treba vedeti že zdaj. Korak proti norostim je zelo kratek."

Pravi, da država posega v intimnost tam, kjer ne bi smela, in da je zmanjka tam, kjer bi morala biti prisotna. Država ne posega v zadostni meri, ko gre za nasilje v družini in druge hude reči. Tam je kar zmanjka. Na drugi strani je države temeljito preveč.

"Že davno bi morale pri tem zlasti ženske kričati. 'Dajte nam mir!' Že tako delamo več, kot je treba."

Spomnila se je, da so bili nad rodovitnostjo žensk navdušenih že v drugih totalitarnih trenutkih. "Levih in desnih. Ko sem bila še majhna, je Tito dal desetemu otroku uro. Če je ženska rodila desetega Jugoslovana, so mu na občini izročili Titovo uro."

Slovenija ima reproduktivne pravice zapisane v ustavi, ker je bila sociologinja Metka Mencin leta 1990 aktivna političarka v ZSMS – liberalni stranki, ko so pisali slovensko ustavo. Člen 55 je bilo treba po referendumu leta 1990 z vztrajanjem vnesti v ustavo, čeprav je bil ob pripravljanju ustave med novimi strankami sklenjen dogovor, da ne bodo zmanjševali pravic, ki so že bile zapisane v jugoslovanski ustavi in Ustavi Republike Slovenije.

"Potekale so dolge razprave, da je bilo zelo jasno formulirano, da je pravica do splava ustavna pravica," pravi sociologinja. "Treba si ga je bilo izboriti, ni bilo samoumevno. Takratna ZSMS – LS je vztrajala, morda tudi zato, ker sem bila jaz tako zelo težka. Del Zelenih je tudi vztrajal, pridružili so se socialisti in SDP."

Politične delitve glede ženskega telesa so razvidne od vsega začetka. Ampak zakaj je politikom to tako zelo važno?

"Abortus je edina možnost, ki ostane ženski, da odloči o rojevanju, ko je že noseča. Daje ji možnost, da odloča o svojem telesu, svoji zasebnosti. V osnovi je to pravica do zasebnosti. To je njena stvar. Pri zahtevah po prepovedi ali omejevanju ne vidim drugega razloga kot težnjo po nadzorovanju žensk. Z nadzorom nad ženskami je v veliki meri mogoče nadzorovati celotno populacijo. Isti ljudje se zavzemajo za tradicionalno delitev spolnih vlog, za omejitev ekonomske samostojnosti žensk. Naslednji korak je omejevanje ali prepoved kontracepcije, kar ženske dodatno obremenjuje s krivdo."

Pomembno je, kako se razumeš s partnerjem

Antropologinja Duška Knežević Hočevar na raziskovalni postaji ZRC SAZU v Prekmurju raziskuje življenje kmetov. Poletja preživlja z njimi na poljih in zapisuje zakonitosti življenja na podeželju. Kariero pa je začela s študijem demografije in z nihanji v številu prebivalstva.

"Trije milijoni Slovencev so znanstvena fantastika," je brez oklevanja rekla pri oknu, ki gleda na Muro. "Na podlagi vseh raziskav, ki sem jim posvetila deset let svojega življenja, lahko sklenem, da nobena politika rodnosti nima uspeha. Nič se ne zgodi."

Njene raziskave so prevpraševale vsa vprašanja, od spola do rodnosti. Rojevanje ni samo stvar poceni stanovanja ali občasne finančne podpore. Pri odločitvi sodeluje kopica dejavnikov, ki niso pod nadzorom.

"Zelo pomemben je partnerski odnos. Pomembnejši od vseh preostalih dejavnikov – stanovanja, zaposlitve, poklica, izobrazbe. Med drugim sem delala raziskavo med nadpovprečno izobraženimi pari z velikim številom otrok. Z doktorji znanosti in podobnimi profili. Tam ni bilo zaznati nikakršnega načrta. Pri vseh se je zgodilo naključno. Začelo se je z enim otrokom in na koncu jih je bilo pet, brez vsakršnega premisleka ali načrtovanja. Med vernimi katoliki in neverniki ni bilo razlik. Mladi se med seboj razlikujejo, čeprav jih štejemo v isto skupino. Nekateri imajo stanovanje, pa nimajo otrok, drugi nimajo stanovanja, pa imajo velike družine."

Toda če so vse te reči nerelevantne – ali potem sploh kaj odloča?

"Kot rečeno, važno je, kako se razumeš s partnerjem. Največ razvez zakona se zgodi po rojstvu prvega otroka, če se partner izkaže za neuporabnega. Danes se ločiti ni tako bogokletno ali neizvedljivo, kot je bilo v času naših staršev. Ko je nastopila panika zaradi prenizke rodnosti, se je postavilo vprašanje, ali bi višji standard morda zagotovil rojevanje. Demografske študije kažejo, da bi bila v ugodnih ekonomskih razmerah stopnja razvez še višja. Za rojevanje otrok je najbolj pomemben partnerski odnos."

Vendar vedno znova nastajajo ideje, da bi rodnost povečevali z državno intervencijo. Kako žensko, ki je rasla ob ideji enakopravnosti, prepričati, da bo za narod rojevala otroke?

"Francozi so imeli v šestdesetih in sedemdesetih letih kopico programov in politik za povečanje rodnosti," je povedala antropologinja. "Počeli so vse mogoče, da bi spodbudili rodnost. Na državne stroške si lahko imel doma pomočnico in kuharico. Mladim parom so za deset let odložili plačevanje kredita za stanovanje. Poskusov motivacije žensk in parov za rojevanje otrok je bilo nešteto. Zanemarljiv učinek. Tako kot pri nas, ko mlada družina dobi 1000 evrov za otroka. Kaj to reši? Stanovanjski problem? Prekarnost? Ne. Vsi ukrepi so se vedno izkazali za neučinkovite. Učinka ni bilo. Tam, kjer se je kakšno leto rodilo več otrok, nikoli ni bilo jasno, zakaj se je to zgodilo."

Strah pred priseljenci je vedno spremljevalec idej o državnem povečanju narodove rodovitnosti. Vendar tudi to pripelje do razočaranja.

"V devetdesetih letih so konservativni angleški demografi kot problem izpostavili, da v razvitih državah pada rodnost 'pravih' članov nacije, narašča pa število 'nepravih'. Da v Angliji, denimo, narašča število muslimanov. Rekli so jim tujerodni. Panika je nastala, ker so tujerodni tudi bodoči volilci. Koga bodo oni volili? Zaskrbljenost temelji na slabem poznavanju obnašanja priseljencev. Prva generacija migrantov iz Pakistana ali Bangladeša ima običajno veliko otrok. Že druga generacija pa prevzame rodnostni vzorec države, v katero so prišli njihovi starši. Imajo enega ali dva otroka."

Mirno lahko sklenemo, da do treh milijonov ne bomo prišli niti "iz naslova tega, kar se bo dogajalo v Sloveniji", niti s priseljevanjem.

Alenka Bartulović je doktorica etnoloških znanosti, ki na Filozofski fakulteti v Ljubljani predava socialno in kulturno antropologijo. "Trije milijoni?" se je vprašala. "To je zgolj utopistična ideja, ki želi kontrolirati ženske. Hoče jih potisniti v intimno sfero. Ta politika ni nič novega. Vsaka oblast poskuša uravnavati družbo s kontrolo seksualnosti in žensk. Vse velike ideologije poskušajo urejati družbeni razvoj s to kontrolo. Jugoslavija je odkrivala muslimanke in jih poskušala spraviti v delovni proces, zdaj pa v Sloveniji spremljamo nasprotno zgodbo. Ženske, ki so aktivne, kritične in nimajo tistih deset otrok, nekateri želijo ponovno potisniti v kuhinje in porodnišnice. Mislim, da se je oblast ustrašila aktivnih, mladih, neporočenih in zelo angažiranih žensk na festivalu Mesto žensk in pri 8. marcu. Raje bi videli, da se ženske ne bi aktivirale pri kritiki oblasti, in sanjajo o nekih drugih ženskah."

Sanjskih žensk pa nekako ni.

"Deset otrok?" je bila šokirana reakcija dvajsetletne študentke, ki jo je zanimalo, v kakšnem svetu živijo ljudje, ki o tem sanjajo. "V današnji ekonomiji si težko privoščiš psa."

O lastnem stanovanju pa niti sanjati nima smisla.