Ko je skladatelj in raper Lin-Manuel Miranda ustvaril muzikal Hamilton, verjetno ni pričakoval, da bo glasbenogledališka lekcija o ameriški zgodovini, zapakirana v sodobne glasbene tokove, sprožila takšno evforijo. Premierna uprizoritev na Broadwayu je navdušila kritike in mu ob rekordnih šestnajstih nominacijah prinesla enajst nagrad Tony. Občinstvo je ponorelo, družbena omrežja so bila čez noč polna hvale in navdušenja, predstave so bile razprodane. Sledila sta grammy za najboljši muzikal in Pulitzerjeva nagrada za dramo, premiera v londonskem West Endu in sedem britanskih nagrad Olivier, ki so navdušenje prenesle preko luže.
Danes je jasno: Hamilton je postal statusni simbol. Predvsem na domačih tleh. In predvsem za bogate belopolte Američane. Cena najdražjih vstopnic v New Yorku je presegla tisoč dolarjev, prodajali pa so jih tudi že za osem tisoč! Pretirano? Nedvomno, a to je pač posledica tržnih zakonitosti in splošne evforije, o kateri priča tudi dokaz, da se je v ameriških serijah in pogovornih oddajah že udomačila fraza "Si iz bogate družine?" "Ja, moj oče je Hamiltona gledal že dvakrat!". Kar je po svoje paradoksalno, saj naslovnega junaka in preostali politični vrh tistega časa uprizarjajo (samo nekoč zatirani?) latino- in temnopolti igralci.
Nesojeni ameriški predsednik
Najprej je treba vedeti, da vse skupaj temelji na knjigi Rona Chernowa, ki je temeljito raziskal (tudi večini Američanom neznano) Hamiltonovo življenjsko pot. In ta je polna kontroverznosti. Za nekatere junak, za druge tragični povzpetnik, ki ga je na koncu doletelo prav to, kar so občutili vsi tisti, ki so se mu zoperstavili na njegovi poti do cilja. In ki nikoli ni dobil priznanja, kot bi si ga zaslužil.
Prvi politični seks škandal
Razgibano in kontroverzno je bilo tudi njegovo zasebno življenje. Poročen je bil z Elizabeth Hamilton, čeprav je bila vanj zagledana njena sestra Anjelica, za konec njegove politične kariere pa je poskrbela vpletenost v "prvi politični seks škandal". Prešuštniška afera z Mario Reynolds, na podlagi katere ga je pričel izsiljevati njen soprog. Pravzaprav je menda Hamiltonov politični konec sprožilo njegovo javno priznanje afere, s katerim je hotel ovreči obtožbe, da je vpleten v finančne poneverbe.
In približno tako izjemen, kot je bil njegov vzpon, tako poguben je bil njegov konec. Umrl je pri sedeminštiridesetih v dvoboju z nekdanjim kompanjonom in prijateljem, Aaronom Burrom, ki se je čutil večno zapostavljenega in prevaranega. Njegovo življenje se je končalo tako tragično kot šest let poprej življenje prvorojenca Philipa, ki je prav tako umrl v dvoboju, ko je branil očetovo čast.
Ko je skladatelj in raper Lin-Manuel Miranda ustvaril muzikal Hamilton, verjetno ni pričakoval, da bo glasbenogledališka lekcija o ameriški zgodovini, zapakirana v sodobne glasbene tokove, sprožila takšno evforijo. Premierna uprizoritev na Broadwayu je navdušila kritike in mu ob rekordnih šestnajstih nominacijah prinesla enajst nagrad Tony.
Alexander Hamilton je bil ameriški državnik (1757-1804), eden od ustanovnih očetov ZDA. Sodeloval je pri nastajanju in sprejemu ameriške ustave in zasnoval davčni in finančni sistem zvezne države. Kot prvi finančni minister ZDA je bil glavni tvorec gospodarske politike vlade prvega predsednika Georgea Washingtona.
Udarni raperski dvoboji
Priznati je treba, da je Mirandovo besedilo mojstrsko delo. Preliti v ritmizirani govor skoraj dveurno dogajanje je podvig, ki zasluži vso pohvalo. Izvirna in pohvalna je tudi združitev zgodovinske tematike in različnih glasbenih stilov, kar bo to gledališko zvrst nedvomno približalo mlajšemu občinstvu. Prizorišče je mračno in temačno, ujeto v opečnat interier z lesenimi dodatki. Koreografija zgolj stilizirano ponazarja akcije, ki jih z besedami opisujejo liki, celoten ansambel pa se pogumno spopada z zahtevnim izzivom. A vse našteto je lahko dvorezen meč.
Če ste pristaš klasičnih muzikalov, bo le redkokateri song potešil vaša pričakovanja
Pretirano ameriško navijaštvo?
Osebno so me zmotili tudi posebni varnostni protokoli (za preprečevanje preprodaje vstopnic), kar je ustvarjalo nadležno klavstrofobično vzdušje. Tudi navijaško vzdušje med predstavo pa spontano ploskanje ob "Odlično smo opravili z migranti!" ali puritansko dvolična uporaba zgolj prve črke prepovedane besede na f niso pripomogli k navdušenju. Pa čeprav so nekateri songi (uvodni Alexander Hamilton, One last Time, Hurricane ali Letters You Wrote Me) zares dobri in čeprav so deli besedila vredni pomnjenja. Med njimi tudi takšni, ki bi jih lahko mirno razglasili za tipično slovenske, kot recimo "Ni jim všeč moj načrt, samo tvojega sovražijo bolj!"
In kakšna je Hamiltonova prihodnost? Težko bo (vsaj na evropskih odrih) živel dvajset let in več, kot je to doslej uspevalo najbolj znanim. Zagotovo pa si bo izboril kultni status, saj zanimanje zanj tudi v četrtem letu predvajanja ne pojenja. Nasprotno. Letos je že tretjo ameriško turnejo pričel v Portoriku (z avtorjem v glavni vlogi), nanj se pripravlja Avstralija, naslednje leto pa naj bi zaživel tudi v Nemčiji, kar bo svojevrsten izziv. Prepesniti tako ogromno količino teksta v verzih je nedvomno zalogaj, ki bo, če bo seveda uspel, vreden vsega spoštovanja.
