Življenjska sreča je eden izmed najbolj pogostih motivov tako komercialnih filmov kot tistih bolj umetniških. Ne nazadnje nam je prav Hollywood dal mnoge nepozabne filme na to temo: od Forresta Gumpa (1994) preko uspešnic V iskanju sreče (Pursuit of Happyness, 2006) in Skrivnostno življenje Walterja Mittyja (The Secret Life of Walter Mitty, 2013) pa animiranih celovečercev V višave (Up, 2009) in Duša (Soul, 2020) do bolj avtorskih dram, kot sta Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, 1997) ali V divjino (Into the Wild, 2007). Ampak motiv iskanja življenjske sreče, posebno v težjih življenjskih okoliščinah, ima še zlasti pomemben status v japonski kinematografiji, ki že od sredine minulega stoletja navdušuje cinefile povsod po svetu. Če danes v japonskem filmu ustvarja režiser, ki se intenzivno ukvarja s to tematiko, je to dobitnik zlate palme Hirukazu Kore-eda s filmi kot Čudovito življenje (1998), Kakršen oče, takšen sin (2013) in Tatiči (2018). Pa vendar se tudi on predvsem napaja z delom nekega drugega prelomnega in vplivnega filmarja: namreč, Jasudžiruja Ozuja, ki je s filmi kot Pozna pomlad (1949), Okus riža z zelenim čajem (1952) in Tokijska zgodba (1953) imel levji delež pri uveljavitvi japonske kinematografije na zahodu.
V soboto bomo take vrste japonske zgodbe o filozofiji sreče gledali v Lutkovnem gledališču Maribor. Nemški režiser Wim Wenders se je vedno navdihoval tako nad Japonsko kot nad Jasudžirujem Ozujem. Pravzaprav je šlo navdušenje tako daleč, da je že sredi osemdesetih šel na Japonsko, da bi tam posnel film o njem in njegovem načinu dela, rezultat tega je bil dokumentarec Tokyo-ga (1985). Zatorej ni nič čudnega, da se je Wenders zdaj v zrelih letih vrnil v Tokio. Njegov novi film Popolni dnevi je zelo ozujevski in nas na umirjen, kontemplativen način sprašuje, kaj je pravzaprav garant življenjske sreče. Njegov odgovor je kajpak ta, da se sreča ne skriva v materialnih dobrinah, temveč v majhnih trenutkih vsakdana, ki so dostopni prav vsem - tako tistim najbogatejšim kot tudi običajnim čistilcem javnih stranišč, kakršen je protagonist filma, Hirajama (Jakušo Kodži).
Prav s tem skromnim pristopom nas Wenders popelje do nekaj temeljnih življenjskih spoznanj mnogo bolje, kot bi to utegnili storiti zgoraj našteti hollywoodski filmi. Tudi zato film Popolni dnevi v zadnjih mesecih piše izjemno uspešno zgodbo. Že ob lanski svetovni premieri maja v Cannesu je film prejel nagrado za najboljšega igralca, še toliko bolj nestrpno pa Wenders pričakuje marčevsko podelitev oskarjev, saj je film nominiran za prestižni kipec v kategoriji najboljši mednarodni film. Še več, Popolni dnevi so celo prvi japonski film v zgodovini, ki ga je posnel kakšen nejaponski režiser in je v tej kategoriji nominiran z japonsko zastavo.
Izza vsega tega pa so Popolni dnevi tudi velik srčen poklon njegovemu glavnemu igralcu. 68-letni Jakušo Kodži na Japonskem velja za enega najbolj spoštovanih igralcev in ima za sabo že 44 let trajajočo filmsko kariero. Igral je v več kot 90 filmih, do mednarodnega uspeha pa je prišel leta 1997, ko je igral glavno vlogo v filmu Jegulja režiserja Šoheja Imamure, slednji je zanj prejel tudi zlato palmo v Cannesu. Kodžija smo kasneje gledali tudi v tako odmevnih filmih, kot sta Spomini gejše (Memoirs of a Geisha, 2005) in Babilon (Babel, 2006). Skratka, tako za režiserja Wima Wendersa kot za igralca Kodžija so Popolni dnevi velika, sijoča krona v njunih že tako izjemnih in vplivnih karierah.
O filmu
• Wim Wenders je film Popolni dnevi posnel natanko 60 let po tem, ko je Jasudžiro Ozu v Tokiu posnel svoj zadnji film Jesensko popoldne (1962). Hirajama, ime protagonista v Popolnih dnevih, je zato poklon glavnemu liku v tem Ozujevem filmu.
• V zadnji raziskavi Združenih narodov o percepciji sreče po posameznih državah se je Japonska uvrstila na 47. mesto. Slovenija je na tej lestvici 22.
• Wenders je bil že trikrat nominiran za oskarja, in sicer za filme Buena Vista Social Club (1999), Pina (2011) in Sol zemlje (2014), a osvojil ni še nobenega. Mu bodo Popolni dnevi prinesli prvega oskarja?
