Vsake toliko časa se vračam v njegov dom v Kersnikovi ulici številka 1 v Mariboru, v tista leta, ko sva se dobivala, da bi obudila kak spomin z njegove poti, kak drobec iz njegove zgodbe. "O človeku, ki ji v novejši zgodovini športa in olimpizma ni enake in je tudi nevsakdanja za običajno razumevanje življenja, ki ma svoj začetek in svoj konec pogosto tako nerazumljivo blizu," sem zapisal leta 1998 na zavihek knjige Prvih sto let, knjige, ki sva jo spisala skupaj. Vsakih nekaj dni sva se dva ali tri tedne dobivala v njegovi veliki dnevni sobi sredi dragocenih dokumentov minulega časa; drobila sva preteklost in dobro se spomnim trenutka, ko sem se znova zagledal v eno od plaket na steni, tisto z napisom Leon Štukelj - Médaille d'or, Pariz 1924. Bila je prva – njegova in naša, zlata olimpijska v telovadbi. Od takrat mineva sto let in to je zgodba o njej, zgodba z dramatičnimi vložki in s koncem, kot se spodobi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
