Rudolf Badjura, "ljubljanski Maister": Veliko slovensko ime majhnih popotnih knjižic

Letos mineva stoletje od takrat, ko je pri založbi Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani izšla knjižica, v kateri je začetnik našega sodobnega turističnega slovstva Rudolf Badjura Slovencem in drugim ljubiteljem gora v tedanji kraljevini podrobneje predstavil planinske poti Pohorja in zanimivosti Maribora.

Publicistična ustvarjalnost Rudolfa Badjure sovpada s časom zgodnjega obdobja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejše Kraljevine Jugoslavije, kot nove politične stvarnosti v poversajski Evropi. V sebi je povezal temeljito poznavanje slovenskih pokrajin z željo približati ta spoznanja domačim in tujim turistom zaradi boljše prepoznavnosti Slovenije, krepitve te veje gospodarstva, pa tudi domoljubja. Badjura je med prvimi zaznal priložnost turističnega razcveta Slovenije, vendar je hkrati prepoznal tudi ovire. Drugi cilj je bil približati slovenski turistični potencial tujcem, predvsem je mislil na obiskovalce iz drugih delov nove južnoslovanske države, na Srbe in Hrvate, ki so Slovenijo dojemali kot “jugoslovansko Švico”, pa tudi na turiste iz Češkoslovaške, Avstrije in Nemčije. Pojav njegovih turističnih vodnikov, po večini opremljenih s praktičnimi zemljevidi in jasnimi opisi poti, v prvih desetletjih 20. stoletja lahko po uporabni plati primerjamo z vstopom navigacijskih pripomočkov in možnostjo dostopa do informacij s pomočjo pametnih telefonov. Tako kot so ti danes, so se tudi njegovi vodniki našli v skoraj vsakem planinskem nahrbtniku in se mnogi ohranili vse do današnjih dni.

Rudolf Badjura od dečka do vojaka in potopisca

Rudolf Badjura (v starejših zapisih, predvsem tistih do leta 1918, zasledimo priimek ponekod zapisan s črko i, torej Badiura) se je rodil 17. aprila 1881 v Litiji kot prvi izmed petih sinov Henrika in Marije Badjura. V rojstnem kraju in v Šmartnem pri Litiji je obiskoval ljudsko šolo. Že v tem času je začel zahajati v gore. Zelo rad se je iz Tupalič pri Kranju, rojstnega kraja svoje matere, povzpel na Zaplato, kjer se je ob sončnih zahodih ogrel za lepote planinskega sveta. Maturiral je na ljubljanski klasični gimnaziji leta 1903. Kot gimnazijec je v družbi Gregorja Žerjava zahajal v kamniške planine, na Grintovec in druge vrhove. Takoj po gimnaziji je nastopil dveletno služenje vojaškega roka pri tedanjem 27. pehotnem polku v Ljubljani. V letu mature se je med požarom v Zagorju ponesrečil oče, med drugim tudi poveljnik tamkajšnjih gasilcev. Izguba je usodno vplivala na socialni položaj družine; ta se je potem preselila v Ljubljano, saj je mati svojih pet sinov preživljala kot likarica.

V času vojaškega službovanja se je izuril v smučanju in alpinistiki. Po služenju vojaškega roka je opravil abiturientski tečaj na nemški trgovski akademiji v Pragi, kjer se je usposobil za komercialno delo v bankah in trgovskih podjetjih. Leta 1910 je nastopil službo pri Deželnem odboru za Kranjsko, kjer je postal uradnik Deželne zveze za pospeševanje tujskega prometa. Poslej je s prekinitvami ostal v službi turizma vse do upokojitve leta 1946.

Zapisal se je tudi v zgodovino pionirskega obdobja slovenskega smučanja, saj je od 1. do 12. januarja 1914 v Bohinjski Bistrici organiziral prvi tečaj smučanja pri nas. Med udeleženci so bili trije domačini in sedem Mojstrančanov.

Prvo knjigo, Vodnik na Triglav, je izdal leta 1913. Nečakinja Tija Badjura, hči filmskega snemalca, režiserja in scenarista iz pionirskega obdobja slovenskega filma Metoda Badjure, se je spominjala, da je njen oče, ko je bil star 16 let, oskrboval planinske postojanke v triglavskem pogorju s knjigami, da so bile tam naprodaj in tako dostopne uporabnikom planincem.

Prva svetovna vojna je vse brate potegnila na bojišča. Ko je na fronto v Galicijo odšel tudi najmlajši Metod, je to zelo prizadelo ostarelo in bolno mamo, ki je kmalu nato umrla, vsi bratje pa so se srečno vrnili. Rudolf je bil po pričevanjih hraber vojak na številnih vojskovališčih. Zelo pomembna je njegova vloga v času razpada Avstro-Ogrske, v prevratu ob koncu oktobra in novembra 1918 v Ljubljani. Nadporočnik Badjura je bil v skupini častnikov slovenskega rodu, ki je razumela izziv zgodovinske priložnosti in je obstoječe vojaške enote avstro-ogrske armade na našem ozemlju nemudoma začela spreminjati v slovenske. Vojaški zgodovinar, upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez J. Švajncer imenuje Rudolfa kar “ljubljanski Maister”, saj je nemudoma organiziral četo prostovoljcev, ki je aretirala vodilne vojaške osebnosti propadle države v Ljubljani, skrbela za red in mir ter ob mitnici na Tržaški cesti v Ljubljani postavila verigo in stražo. Tam so od vračajočih se vojakov prevzemali orožje, med množico pa je Rudolf spet srečal svojega brata Metoda in z njim odšel med borce za obrambo severne meje na Koroškem.

"Kdo ve dandanes za Rudolfa Badjuro – razen največjih poznavalcev med zgodovinarji ali ljubiteljev slovenskih gora in smučanja? Toda prav ta Badjura je bil tisti, ki je ob koncu oktobra leta 1918 na čelu slovenskih rezervnih oficirjev izvedel vojaški udar, ki je omogočil ustanovitev prve narodne vlade v naši zgodovini. Njegov prevrat je omogočil, da je lahko dva dni kasneje svoj udar v Mariboru izvedel tudi major Maister. Toda kje je dandanes Badjura v našem vojnozgodovinskem narodnem spominu? Nikjer.” (Švajncer, J. J., Kamniški sociološki zbornik, 1999).

Ustvarjalnost, prežeta z vojaškim redom in disciplino

Po vzpostavitvi novih upravnih organov je nadaljeval delo kot referent za turizem in postal začetnik organiziranega turističnega dela v novi državi. “Smer delovanja mu je proučevanje Slovenije v turističnem in tujskoprometnem oziru, sistematično zbiranje gradiva za kažipote po Sloveniji, zbiranje nomenklature, raziskavanje krajevnih znamenitosti ter propaganda moderne turistike, letne in zimske, s predavanji in članki v slovenskem časopisju /…/ pripravlja kažipote in podrobne zemljevide v manjšem merilu za vso Slovenijo,” piše o njegovi usmeritvi v Slovenskem biografskem leksikonu. (Slovenski biografski leksikon, 1932)

Za uspešno turistično dejavnost je pomembna tudi promocija. Tega so se v našem okolju zavedali že v času Avstro-Ogrske, prav zato je skupina turističnih delavcev, med katere je sodil Badjura, po vojni nadaljevala delo.

S sodelavci, med katerimi je bil tudi Zagrebčan dr. Branimir Glušić, si je prizadeval za nastanek skupnega jugoslovanskega planinskega glasila in za ustanovitev Planinske zveze Jugoslavije. Badjurovo publicistično delo v Sloveniji je leta 1922 spodbudilo hrvaškega avtorja Draga Paulića, ki je v tistem času izdal vodnik po Plitvičkih jezerih, skoraj sočasno pa je v Zagrebu izšla tudi Glušićeva knjiga Medvednica. Ti knjižni deli sta stopili v zgodovino kot prva obsežnejša planinska vodnika na Hrvaškem. Posredno je njun izid spodbudil prav Rudolf Badjura. (dr. Branimi Glušić, Rudolfu Badjuri - učitelju in prijatelju v spomin, Planinski vestnik, 1971)

Ko je leta 1925 pripravljal Vodnik po Jugoslaviji, je predlagal, da se delo natisne v srbohrvaški, nemški, češki in angleški ali francoski različici. Zgodovinar Bojan Balkovec je v zapisniku sestanka o tem naletel na pripis, “da Francozi ne potujejo mnogo, Angležu pa je to v krvi”, kar je namigovalo na potrebo po angleški namesto francoski različici. (Balkovec, B., Razvoj turizma v Sloveniji, 1996)

Drugo svetovno vojno je v pomanjkanju prebil v Ljubljani, kjer je pretežno urejal zapiske. Svojo alpinistično opremo je skrivaj predal partizanom.

Po vojni je doživel pravi osebnostni preporod, vrsto poti je na novo prehodil in opisal.

Badjura na Pohorju

Gradivo za vodnik Pohorje, ki nosi podnaslov Praktični vodnik po Pohorju, Kozjaku, Plešivcu, po Dravski, Mislinjski, Mežiški, Dravinjski dolini in drugih krajih v Podravju, je Badjura zbral v sezoni 1922/23. V predgovoru srečamo misel, da se je v 31 letih turistika v Sloveniji kaj lepo razvila. Pri tem misli na čas po letu 1893, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD). S posebnim veseljem opaža vsako leto večje množice turistov, ljudi dobre volje, ki so vzljubili čisti gorski zrak in krasno naravo, ki znajo ceniti svoje zdravje in spoštovati svojo domovino s tem, da jo bolj in bolj spoznavajo. Posebno zadovoljstvo čuti ob ugotovitvi, da so se “naši kraji ‘omilili’ v zadnjih letih mnogim Hrvatom in da že pogosto srečamo v naših snežnikih tudi tovariše iz Srbije.” Žal pa, nadaljuje Badjura, velja ta ugotovitev samo za Gorenjsko, saj se ves priliv turistov iz Jugoslavije koncentrira samo v Posavju, medtem ko so nam kraji v Podravju, ki so “istotakovredni obiska”, še vedno prav malo znani. Izraža upanje, da skromna knjižica ne bo zgrešila svojega namena in bo privabila tudi tja “na severno mejo našo ob Dravi mnogo turistov Slovencev, Hrvatov in Srbov, da kmalu spoznajo tudi ta kos naše trdo priborjene zemlje!”

Pri splošnem opisu turizma piše, da Podravje res nima “blestečih snegov, ne čarobarvenih sten, nebotičnih gorskih velikanov in tudi ne velikih jezer in drugih običajnih alpskih privlačnosti”. Kljub temu pa v to okolje mnogi radi prihajajo in se vračajo, potem ko so te kraje spoznali, da je tukaj lepo in “da se da s Pohorci prav dobro shajati”.

Opisuje privlačnost pohorskih letovišč. “Mehka pota, čisti zrak, prijeten hlad ob bistrih vodah, sočno zelenje vsenaokrog. Tu se človek navadi zgodaj vstajati in zato prav nič ne pogreša zvečer ponekod obvezne uspavanke madžarskih ali drugih ciganov.” Tukaj se prepusti opisu, ki sodi v literarno kategorijo izražanja:

"Visoko se je vzpelo solnce, mačje srebro in zlato iskrí v nebroj luskinah po mehkem kolovozu. Izgineš v senčino. Sedaj gre ob grabi, ob šumnih skokih in slapovih burnih vodá preko velikanskih granitnih skal. Mlin za mlinom, žaga za žago, v dveh urah morda preko 40 takih idiličnih prizorov in še ni konca in kraja te ali one divjeromantične pohorske grabe, ki se globoko zajeda med jelkami in smrekami. Zanimiv karakteristikon naših Krkonošev!”

V predgovoru h knjižici, napisanem v Ljubljani 1. maja leta 1923, se za podporo in pomoč zahvaljuje številnim, ki so mu pri delu pomagali, še posebej pa ravnatelju realne gimnazije v Mariboru profesorju Jakobu Zupančiču in prelatu dr. Francu Kovačiču.

Tri leta pozneje o "najbolj zapuščeni in od naših turistov zanemarjeni slovenski pokrajini”

Še eno zanimivo Badjurovo delo z naslovom: “Praktični vodnik Kozjakovo pogorje” in podnaslovom “Letovišča, kopališča, prirodne, zgodovinske in druge znamenitosti, izleti in alpske ture”, je leta 1927 izdala in založila Mariborska podružnica Slovenskega planinskega društva, natisnila pa Delniška tiskarna v Ljubljani. Gre za eno skromnejših del, katerega vsebina obsega le 32 strani. Je pa toliko bolj pomembno zaradi okolja, ki mu je namenjeno in časa, v katerem je nastalo.

Badjura uvodoma zelo jasno zapiše, da je Kozjakovo obmejno pogorje nad Dravsko dolino brez dvoma najbolj zapuščena in od naših turistov zanemarjena slovenska pokrajina. “Neprijetno dirne našega popotnega človeka, ki motri te lepe in ne malo zanimive kraje, a srečava samo tujce, mnogobrojne turiste iz Avstrije in vidi, kako neverjetno malo zanima nas, kako živi ondotni svet, rod naše krvi, ki bije trd boj za svoj obstanek, poleg tega pa še boj za svoj – materin jezik.”

Da je tako, smo krivi sami, prizadevajmo si, da bo odslej drugače, saj novi vodnik govori o tem, da je tudi za to območje opravljeno prvo turistično delo. Razpredene so rdeče niti na vse strani ter podrobno opisani vsi važnejši kraji in pomembnejše poti. Prav zato ni več zadržka, da ne bi obiskovali tudi Kozjakovega pogorja. Ob koncu predgovora, zapisanega ob božiču leta 1926, Badjura pozove, naj skupaj popravimo, kar smo zamudili, in se potrudimo, da tudi te kraje čim prej spoznamo in priporočamo turistom.

Avtor opozori tudi na stalno bližino državne meje in s tem povezane morebitne težave z obmejnimi stražarji. Omeni izkaznico SPD, ki jo po navadi zahtevajo obmejni kontrolni organi. Pove, da je bila leta 1926 z Avstrijo sklenjena konvencija glede obmejne nevtralne turistične cone, ki pa se nanaša samo na Julijske in Savinjske Alpe ter Karavanke. Kozjakovo pogorje in Slovenske gorice so iz te konvencije izvzete. Zato se uporaba starih, predvojnih grebenskih poti, kot je bila pot s Košenjaka čez Sv. Urban ter od Ostrega vrha proti Sv. Križu (danes Gaj nad Mariborom), čeprav te prehajajo z enega državnega ozemlja na drugega, navadno molče tolerira na obeh straneh. Toda: “Turisti, ki jih ustavijo kontrolne straže ob meji in zahtevajo, da se legitimirajo, naj ne smatrjao tega poziva kot šikane, ker vršijo kontrolni organi le svojo službeno dolžnost, ter naj zategadelj opuste vsako nepostrebno opazko.”

Visoka pesem domovini in njenim lepotam

Vse gradivo je zbral na številnih poteh po Sloveniji in v pogovorih z vaškimi očanci, od katerih je z zanimanjem povzemal krajevna imena za poti ter ljudske pripovedke. Služba referenta za turizem v informacijski pisarni pri banski upravi Dravske banovine mu je omogočala potovanja, a šele potem, ko je bilo opravljeno vso drugo pisarniško delo referenta. Svoje knjige je pisal povsem samostojno, za posamezne strokovne teme pa je povabil k sodelovanju katerega od poznavalcev. Praviloma je sam risal in prirejal tudi risbe in zemljevide, rokopise pa je pred tiskom predajal še v jezikovne preglede.

S svojimi planinsko-turističnimi vodniki je Rudolf Badjura opravil pionirsko delo na področju snovanja turistične publicistike. Gre za širši slovenski javnosti žal premalo znan podvig izjemnega posameznika, ki je pri svojem početju vztrajal kljub pogostemu nerazumevanju okolja, v katerem je deloval. Prav zato mu gre tudi zahvala, da je z ustvarjalnim nemirom samozavestno presegel prevladujočo miselnost časa in okolja ter s pogumom in ljubeznijo oral ledino sodobnega slovenskega turističnega slovstva.

Prav zato so planinski in turistični vodniki Rudolfa Badjure v svojem času poleg pomembne praktične vrednosti predstavljali tudi visoko pesem Sloveniji in njenim lepotam. Tedaj zapisano pa nas danes popelje skozi razmišljanje avtorja in njegove ideale in postavi zrcalo stoletju sprememb v prostoru, kjer se je marsikaj spremenilo – v želeni pa tudi neželeni smeri.