Kot vodnik sem nekoč ostal na Korziki, kjer smo obstali zataknjeni zaradi stavke, karanteno, v kakršni trenutno živimo, sem v manjšem obsegu prav tako že izkusil. Pred leti sem nekajkrat na Tajskem naletel na blokade demonstrantov, podobno pred kakšnim letom v Armeniji, pred leti sem v Atenah obtičal s polnim avtobusom v razjarjeni gruči prvomajskih protestnikov, dobesedno v ognjenih barikadah. Doživel sem stampedo v Madridu, obstal nekaj metrov pred prepadom na Azurni obali, kjer je plaz le nekaj sekund pred nami odnesel cesto v prepad, da o lokacijah, kjer sem stal dan prej, pa je razneslo teroristične bombe ali so spotoma nekaj ljudi zaklali, niti ne govorim. O katastrofah z letalom pa raje sploh ne odprem ust, vsaj trikrat sem do pristanka postal najbolj veren Zemljan.
Izkušnje te obrusijo, morda boljše - nabrusijo. Čustveno otopiš in vate se naseli občutek, da je planet ena sama ruska ruleta. Z vsakim padlim letalom, v katero se nisi vkrcal, si zmanjšuješ statistično možnost nastopa v "Air crash investigation" na National Geographicu. Odgovor "tako, kot smo prišli sem" je najbolj pošten, iskren in realen. Četudi z njim morda tisti, ki to sprašuje, dobi vtis, da si cinik ali celo nesramen. Če si v turizmu, je takšnih odgovorov nešteto in znamenita izjava Andreja Štera, ko je nekoga poslal "v kurac", se ti zdi peskovnik. Tistih nekaj epizod, ki jih je delil z nami na TV, je vodniška stalnica, sploh za nas, ki smo na medcelinskih poteh. Sicer ljudi ne pošiljamo ravno v kurac, a tako dostikrat mislimo, medtem ko pomagamo po službeni dolžnosti, pa naj si to tisti zasluži ali ne.
Prvič v zgodovini planeta se je človeštvo podredilo enemu samemu navodilu! Dobili smo dokaz, da lahko ENO vlada VSEM na našem planetu, v praksi, v resnici, ne v romanih z negativno utopijo, ne v fikciji
Odgovor “tako, kot smo prišli sem” je najbolj pošten, iskren in realen