Priletela sva v Dubrovnik in se z letališča napotila v mesto, se nekaj časa kopala, saj sva imela še nekaj ur do odhoda avtobusa do končnega cilja. Vmes sva se ga nažrla, da sva osmislila smoter poti. Ujela sva svoj avtobus in se popeljala naprej. Sčasoma sem se, po nekaj urah vožnje navkreber, streznil; na poti v osrčje celine. Da bi si skrajšal mučno pot, sem v roke vzel knjigo, ki sem jo požiral kot mlad, devetnajstleten, nadobuden mulc. Nekako se mi je zdelo, da bi bil rad pravi intelektualec, zato Dostojevski. Počasi sem luščil zadnji del knjige in zadnji stavki knjige so se iztekli v krajevno tablo, kamor sem bil namenjen. Prebral sem poslednje vrstice romana Zločin in kazen: "S tem pa se že pričenja nova zgodba, zgodba o človekovi postopni obnovi, zgodba o njegovem postopnem prerojenju in prehodu iz enega sveta v drug svet, zgodba o spoznavanju nove, dotistihmal povsem neznane resničnosti. To bi moglo biti predmet novi pripovesti - naša sedanja pripovest je s tem končana." Dvignil sem pogled iznad knjige, zagledal bleščeč odsev zahajajočega sonca na gladini jezera, ki je nosilo ime po kraju, čigar napis sem tisti hip ugledal na obcestni tabli: "Bileća". Doživel sem eno izmed tistih naključij, ki ti jih z vso svojo ironijo prinese učitelj - življenje, mešanico literature in realnega življenja. Prišel sem služit vojsko, spoznavat nov svet. Nič več ne bo tako, kot je bilo.
Bileća je v bivši Jugoslaviji veljala za najzahtevnejšo vojašnico v državi. Obstajali so številni miti o njej. Najbolj pogost je bil, da je edina oficirska šola, čeprav je šlo za šolo rezervnih oficirjev pehote, ki jo priznavajo Sovjeti, Kremelj, kot adekvat ruskim vojaškim šolam. Šola rezervnih oficirjev pehote, skrajšano ŠROP, je bila višnja na torti jugo vojske. Morda vam je znano, če pa ne, vam zaupam skrivnost: v času osamosvojitve so praktično v celoti konkretno dogajanje na terenu, v neposrednem stiku z JLA, vodili in koordinirali rezervni oficirji, ki so se izšolali ali pa odslužili svoje obvezno služenje v tej kasarni. Preverite, če ne verjamete, presenečeni boste. Danes je na facebooku stran "ŠROP Bileća" na kateri se povezujejo gojenci te šole iz bivše Jugoslavije. Obstajajo letna srečanja vseh, ki so služili, in vsak, ki je kdaj tam služil vojsko, je ne bo nikoli pozabil.
Glede na to, da sem bil tam, da sem odslužil, da sem pravzaprav še danes neke vrste oficir te vojske, vam lahko iz prve posredujem informacije, kako je to bilo videti. Namreč, večkrat slišiš, kako se iz zgodovine nič ne naučimo, kar niti ni čudno glede na to, da se človek rodi kot tabula rasa, ki jo šele življenje popiše in obrusi z najboljšim učiteljem, osebnimi napakami.
Skupaj z jeklenimi možmi, kot sta recimo Zmago Jelinčič in še bolj klen vojščak SDS Žan Mahnič, bi jih poslale pridobivat življenjske izkušnje in red v vojsko
Vojska ji očitno predstavlja vzgojno ustanovo ali pa čistilni servis
