(INTERVJU) Dragan Živadinov in Dunja Zupančič: Novi Sad sta povzdignila k zenitu. "Predstava prek umetnosti slavi znanost"

Kristalno lepa noč, luna v v zenitu in minus pet stopinj na novosadski aveniji Mihajla Pupina. Popolna kulisa za dvig človeštva proti zenitu. Spektakularni gledališki dogodek Zeniteum:: 2022, s katerim je prestolnica Vojvodine tudi uradno postala Evropska prestolnica kulture, je združil znanost in umetnost. Se poklonil veliki, a spregledani matematičarki Milevi Marić Einstein in astronomu Milutinu Milankoviću. V znamenju zenitizma, astronomije in matematike je slovenski režiser Dragan Živadinov z ansamblom šestdesetih umetnikov ustvaril dobrodošlico Evropi in svetu. Vertikalni oder ob eni najmogočnejših zgradb mesta, Banovini, je sijal v barvah avantgarde, ustvarila ga je vizualna umetnica in scenografka Dunja Zupančič. Skupaj delata že od leta 1995, ko je Živadinov začel petdesetletni gledališki projekt 1995-2045-Noordung.

Dragan Živadinov: Najbližja mi je Sokratova balkanska duša

Novi Sad je prva srbska EPK, in to že, ko je Srbija šele kandidatka za članico EU. Kako vidite, da stopajo nasproti Evropi, se ji želijo približati? Ste tudi skozi ta pogled izkusili njihovo angažiranost in ne nazadnje njihov kulturni kod?

"Evropska prestolnica kulture Novi Sad je zasnovana mimo kakršnekoli geopolitične usmeritve. Zgrajena je iz formativno-umetniških izhodišč kot nadstruktura kulture. Izhaja dobesedno iz dvopomenskosti besede Novi Sad. Na eni strani pomeni v prevodu nov sadovnjak, na drugi pa novi zdaj. V tem smislu smo vstopili z dvojno željo, da z našim umetniškim podvigom nastopi Zdaj - čas po krizi. Z Dunjo pa Evropo doživljava od Portugalske do Urala. Ne pa geopolitično. V tem smislu je bilo izjemno poslušati Eliasa Merino iz Madrida kot del Zeniteuma pri oblikovanju zvočnega stebra vizualizacije Tadeja Drolca. Naj pri tem omenim izjemnega oblikovalca videa Gregorja Mesca in oblikovanje digitalnih okolij Mihe Turšiča."

Tamkajšnje praznovanje dveh novih let Doček je zaznamovalo veličastno slavje vaše monumentalne predstave. Univerzalno, a hkrati tudi zelo blizu balkanski duši. Kje se srečata zdravljica Balkana in preostale Evrope? Se sploh lahko sporazumeta s pitjem žganja ob pozdravu, kot se je začel spektakel?

"Seveda, saj Evropa izhaja iz tradicije grškega helenizma. Najbližja mi je sicer Sokratova balkanska duša. Za enega najpomembnejših Balkancev pa imam Aristotela. Ključnega pomena je delitev gledališke obrednosti med apoliničnim in dionizičnim. V tem smislu je uvodna zdravljica del dionizične ritmizacije. Gledališka umetnost ni nič drugega kot odločitev za način ritmiziranja v pretoku časa. Ker pa je tema predstave Zeniteum matematika, se pravi čista misel, je bila odločitev za njihovo 'prepečenico' na začetku in na koncu v Zenitu samoumevna. Saj je konec koncev bilo za pričakovati nizke temperature. Bila je to kristalno lepa noč, z luno v zenitu pri minus petih stopinjah Celzija."

Zeniteum:: 2022 ste ob vsem tem posvetili dotiku dveh življenjskih zgodb, dveh svetov dveh matematikov - Mileve Marić in Milutina Milankovića. Kako sta svet pripeljala v Vojvodino, kaj sta tam zasadila?

"Mileva Marić, poročena Einstein, je skupaj s svojim soprogom Albertom Einsteinom in s svojima sinovoma redno obiskovala Novi Sad. Naj citiram besede Alberta Einsteina, namenjene Milevi: 'Kako bom srečen in ponosen, ko bova zmagoslavno pripeljala h koncu najino delo o relativnem gibanju!' In sta ga, le da se je Mileva na poti k uveljavljanju teorije relativnosti izgubila v anonimnosti. Ona je tista, ki je bila steber raziskav fotoelektričnega efekta, ona je bila nosilec cele vrste izračunov, ki so pripeljali do tega famoznega odkritja. Nihče od nas noče odvzeti Albertu Einsteinu njegovega pomena, toda želimo osvetliti tisto, kar ji pripada. Milutin Milanković pa je najpomembnejši astronom 20. stoletja. Astronom klimatolog, ki je odkril cikluse ledenih in zelenih dob. Doma je iz Dalja blizu Novega Sada. Doktoriral je na Dunaju v začetku 20. stoletja. Če bomo hoteli razumeti, kaj se nam dogaja v zadnjih desetletjih glede podnebnih sprememb, ne bomo mogli mimo njegovih odkritij. Oba, Mileva Marić in Milutin Milanković, sta humanistične koordinate otvoritvene predstave Zeniteum."

Kakšen vir navdiha je bil sam Novi Sad kot mesto, ki združuje religije, pisave, koledarje, tradicije? Mesto je arhitekturno in duhovno odprto.

"Predvsem je Novi Sad modernistično mesto. Naj izpostavim iz zgodovine mesta izjemno pomemben podatek za gledališče. Namreč 3. junija leta 1922 je bil prvi protoperformans na Balkanu izveden ravno v Novem Sadu. Vključujoč tudi Ljubljano, v geografskem smislu. Prvi protoperformans, tako pomembno gledališko obliko 20. stoletja, je izvedel Dragan Aleksić s svojimi prijatelji v tamkajšnji kavarni Amerikaneo. Dragan Aleksić je študiral v Pragi, kjer je srečal Branka V. Poljanskega, brata Ljubomirja Micića, začetnika zenitizma, edinega avtentičnega avantgardističnega umetniškega gibanja na Balkanu. Dragan Aleksič je bil urednik umetniških časopisov Dada Jazz in Dada Tank, ki sta vplivala tudi na Delakov Tank in na Srečka Kosovela."

Glede na vaše postgravitacijske projekte to ni nekaj nenavadnega, a da se po 50 minutah avantgardnega spektakla na vrhu Novega Sada, mesta, ki ga zaznamuje beseda zdaj (prevedeno iz Sad), javijo člani mednarodne vesoljske postaje, je marsikoga navdušilo. Kako je prestolnica kulture povezana z vesoljem?

"S postgravitacijsko umetnostjo smo prek poslopja Banovine arhitekta Dragiše Brašovana, umetnosti zenita Ljubomirja Micića ter znanosti Mileve Marić in Milutina Milankovića omogočili duhovno vetrikalizacijo."

Dunja Zupančič: Okoliščine so nam šle popolnoma na roko

Dunja Zupančič, skoraj leto dni ste z Draganom Živadinovim preživeli v Novem Sadu, za predstavo Zeniteum:: 2022 ste oblikovali scenografijo in kostume. Verjetno vas je s svojimi specifikami motiviralo tudi samo mesto Novi Sad. Kakšna kulisa je bil, kakšen navdih?

"Res je navdih. Predvsem arhitektura Dragiše Brašovana s svojo modernistično logiko, ki je nastala med obema svetovnima vojnama. Njegov jezik je zgradil modernost posebne vrste, na katero so lahko v Srbiji ponosni. Sama pa sem artikulirala suprematistične ikone. Izhajajoč iz modernizma in avantgardizma, kot so El Lisicki, Čašnik in Malevič, katerih umetniška dela so bila objavljena v umetniški reviji Zenit. Ko pogledaš vsebino revije, ne moreš verjeti, kdo vse je sodeloval pri oblikovanju umetniškega duha tedanjega časa v Srbiji. Kakšna velika imena! Od francoskega arhitekturnega mojstra sodobne arhitekture Mies van der Rohea do avantgardnega genija Rodčenka. Poleg suprematizma sem celotno scensko strukturo postavila v območje konstruktivistične logike. Seveda z jezikom postgravitacijske umetnosti. Brez nje ne gre. Saj so nas verjetno zato povabili na evropsko prestolnico kulture."

Morda je na prvi pogled slišati zelo laično, a kako se vizualno lotiti koncepta projekta, o katerem njegov avtor razmišlja kot o sekularnem obredu, ki slavi umetnost in znanost?

"Predstava prek umetnosti slavi znanost. Menim, da je duhovna navpičnica del doživljanja vseh obredov, tudi sekularnih. Odločila sem se, da obrednost tako pomembne manifestacije, kot je evropska prestolnica kulture, gradim vertikalno, proti zenitu. Druga odločitev pa je bila horizontalna vizura oziroma most prek avenije. Tretja vizura, ptičja perspektiva, pa je bila namenjena tako gledalcem pred TV-zasloni kot tistim na aveniji. Glede na to, da ustvarjam postgravitacijsko umetnost, odločitev ni bila težka. Čeprav je bila sama gradnja scenografije z vso tehnologijo vred izjemno težka. Bila je pravi pravcati podvig."

Kako ste izbrali prizorišče za vertikalizacijo duha, kaj je višina poklonila protagonistom?

"Med vsemi mogočimi lokacijami je bil izbor Banovine najbolj logičen. Zaradi višine zgradbe in avenije, ki dopušča tisočglavi avditorij. To, kar je Banovina dodala umetnini, je ključnega pomena. Omogočila nam je operiranje z abstrakcijo, ki jo je v gledališču tako težko doseči. Naša protagonista Mileva Marić in Milutin Milanković se skozi gledališki čas vzpenjata proti zenitu. Dobesedno, tako da s svojo telesnostjo izginjata. Vedno bolj sta prisotna kot humanistična točka. Prisotna sta s svojim delom, ne pa s telesom igralca. Sta tukaj, a ju zaradi višine ne vidimo. V celoti postaneta pixel. Menim, da nam je ta začetna konceptualizacija v celoti uspela pri realizaciji projekta."

Kako so vam v samem kontekstu spektakla ustrezale zimske razmere? Veter, mraz, hladna vlaga iz široke Donave? Gotovo so pustili pečat na glasu, gibu, na pesmi, v odmevu...

"Ves čas razvoja projekta Zeniteum sva s koreografom Ivanom Peterneljem usklajevala funkcionalnost kostumov glede na zahteve koreografije. Seveda sem zaradi zunanjih okoliščin poleg estetike poskrbela tudi za funkcionalnost kostumografije. Vsi nastopajoči so imeli varnostne pasove, ker smo računali na veter, poledico in sneg. Okoliščine so nam šle popolnoma na roko. Toda prav ta napor, ki smo ga vnesli v projekt vsi, ampak čisto vsi, je postal estetska kategorija. Umetnost na delu."

Kakšna je barvna zgodba Zeniteuma?

"Ves izbor temelji na osnovnih barvah, kar avantgardi tudi pritiče. Pomembne so republikanske barve. V predstavi Zeniteum prisegamo na demokratično republiko in abstrakcijo. Digitalno, postgravitacijsko abstrakcijo."

Kakšna je leta 2022 matematika različnosti, kot jo vidite vi?

"Nevarna! Zadušljiva! Izključujoča! Sovražna! Želim si, da ne bi bila."