Resno. To ni hec. On je res vesoljec. Kozmonavt. Mojster mita, faz in samodeklariranja. Njegova osupljiva kariera je serija ne samo odrskih, fizičnih reinvencij, temveč tudi ustvarjalnih. Še danes sem prepričan, da je bil Krst pod Triglavom (1986) — še v fazi Neue Slowenische Kunst — največja, najizvirnejša in najbolj nora predstava v dramski ali kakršnikoli zgodovini Slovenije.
Tehnika kolaža
To je bil tak modernističen pogovor. Ker ni (bil) za vsakogar. Ker kot sam pravi, modernizem je stil kapitala. Stil nedostopnosti in nerazpoložljivosti in vsega, kar je anti. Avantgarda pa nasprotno producira umetnost, ki jo lahko poseduje vsak človek. Predvsem pa je modernističen zato, ker je zmontiran iz izbranih in editiranih, četudi čim bolj veristično transkribiranih epizod njegove strastne logoreje ter citatov od drugod in drobcev teksta, ki mi jih je neutrudno pošiljal pozneje — pa seveda mojih memoarskih, mnenjskih in stilnih dodatkov.
Tehnika kolaža pa to.
Itak: "Montaža je bazična metoda 20. stoletja," je rekel v znamenitem intervjuju za Razglede leta 1993. Znamenitem zato, ker ga je naredila moja urednica Nela Malečkar, ki je nekoč stanovala v Ilirski Bistrici "nad Mlečno" (restavracijo). Ampak o tem nekoliko pozneje.
Avdienca
Dragan Živadinov me je sprejel v avdienco v eni od pisarnic in dvoranic v 8. nadstropju Avtotehne na Bavarcu. Prostori se imenujejo Konzorcij OSMO/ZA, sicer pa tam domujejo zavoda Delak in Projekt Atol ter društvo Ljudmila. In čeprav druženje ni trajalo pet ur kot formalna predstavitev Projektila Noordung leta 1991 — torej štiri leta pred začetkom! —, je dejstvo, da je Živadinov človek, ki nenehno in veliko govori in skoraj ne zna nehati. Pa vendar zbrano in premišljeno, s premolki in premisleki na pravih mestih, z nadpovprečno lepo dramsko, dramatično dikcijo v izbranem ljubljanskem pogovornem knjižnem jeziku, ki daje slutiti inteligenco, izobraženost in dolgoletno uvežbavanje retorike. Na začetku me prijazno in kooperativno vpraša, ali imam glede na žanr kakšne preference glede dolžine odgovorov. Bi raje krajše ali daljše? Srednje? Pozneje ugotovim, da je bolje, če ne posegam vmes z vprašanji ali podvprašanji, ker je zelo asociativen predavatelj in ga vsaka beseda preusmeri drugam.
Samoukinitev
Dvajseti april 2045 se nevarno hitro bliža. Leta 1995 je ta datum bil videti nepredstavljivo daleč, od današnjega dne pa je oddaljen samo še 8839 dni — ali 24 let, 2 meseca in 14 dni. Takrat bo Dragan Živadinov star 85 let in namerava 35.900 kilometrov nad Zemljino površino iz vesoljske ladje kot zadnji preživeli udeleženec izpustiti simbole medtem preminulih igralcev v brezprostorje. Melodije za ženske, ritme za moške.
To bo predstava. Pardon: "naseljena skulptura". Del naseljene skulpture. Zadnji del petdesetletnega "biomehatroničnega projektila" Noordung:: 1995–2045. (Opomba: Živadinov sam v svojih tekstih oziroma informativnih materialih striktno uporablja dvojno dvopičje. Dve dvopičji naenkrat. Njegovo četveropičje je sicer levostično kot navadno, enojno dvopičje.)
Noordung se je začel 20. aprila 1995 ob 22:00, ko so Dragan Živadinov, njegova partnerka, sodelavka in muza Dunja Zupančič in bodoči, nekdanji direktor Centra vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga (KSEVT) Miha Turšič s še štirinajstimi igralci (Damjana Černe, Milena Grm, Uroš Maček, Marko Mlačnik, Maruša Oblak, Mojca Partljič, Robert Prebil, Mateja Rebolj, Romana Šalehar, Mario Šelih, Marinka Štern, Borut Veselko, Iva Zupančič, Jonas Žnidaršič; Milena Grm in Iva Zupančič sta medtem že postali melodiji) — uprizorili začetek.
Prva ponovitev (20. aprila 2005 ob 22:00) je bila v modelu hidrolaboratorija Mednarodne vesoljske postaje za usposabljanje kozmonavtov v Zvezdnem mestu. Druga (20. aprila 2015 ob 22:00) je bila v KSEVT-u v Vitanju — ki ga je Živadinov tako rekoč sam postavil, no, ne seveda lastnoročno. Tudi tretja, četrta in peta ponovitev (2025, 2035, 2045) bodo na isti dan v mesecu ob isti uri.
Na zadnji bo Dragan Živadinov ukinil svoje telo. To bo samoukinitev.
Obdobja
"Prvo obdobje je bilo retrogardistično. Drugo, zame blazno pomembno obdobje je bilo postgravitacijsko obdobje. Potem pa sem se 15. decembra 2020, ko je bila uprizoritev Umbota:: MM, odločil, da je napočilo finalistično obdobje. Finalizem. Če še bolj natančno pogledam, je bil retrogardizem monoliten. Ne glede na štiri različne, napovedane faze ilegale, eksorcizma, retroklasike in samoukinitve. Ampak to je bil na koncu vseeno monolit."
"Postgravitacijsko umetnost sem napovedal leta 1990. Po retrogardizmu do Molitvenega stroja Noordung, ki je bil v leta 1992 v Cankarjevem domu. Balet. V glavnem, leta 1995 se razidem z Neue Slowenische Kunst. Postgravitacijski čas ni stilna formacija. Retrogardizem pa je, to je stilna formacija."
Ti si v bistvu en tak flakerjanec, ne?
"Flakerjanec?! To si absolutno točno povedal! Jaz sem najbolj flakerjanec! (Hrvaški literarni teoretik in zgodovinar poljskega rodu dr.) Aleksandar Flaker je ena največjih avtoritet, kar sem jih srečal v življenju. En tak impresiven modrec. Alfa in omega. Že davnega leta 1983 me je opozoril, naj se bojim suprematistične dekoracije, ki je bolj nevarna od vsakega brutalnega realizma. Naj usmerim vso svojo energijo proti mehaničnim geometričnim oponašanjem. Od takrat naprej sem postal zelo pozoren na refleks dr. Flakerja."
"Skratka, Marko: jaz sem v finalizmu. Finalizem je teh zadnjih petindvajset let. Finalizem ima več pomenov. V vesoljskih programih ne govorijo o finalizmu, temveč o odštevanju do poleta. Odštevanje včasih poteka že tri, štiri dni pred poletom. Obdobje finalizma štejem kot zaključek. Dobesedno kot prehod, tranzit. V tisto, kar bi lahko bil odgovor že prej."
Štafeta in zapor
Kolikor mi je doslej uspelo preleteti spominski, pričevanjski, na prvi pogled sikofantski zbornik 85 čestitarskih tekstov o nekdanjem predsedniku Milanu Kučanu ob njegovi nedavni 80-letnici pod naslovom Prijatelj, državnik, človek, se mi zdi, da je najboljšega ali vsaj najbolj zanimivega napisal prav Dragan Živadinov. Zelo osebnega, seveda. Končno je obširneje in eksplicitno spregovoril o nečem, kar je sicer že mestoma omenjal, a vidno nerad.
Gre za mučno epizodo v vojaškem zaporu. V bistvu je bil Živadinov kolateralna škoda Plakatne afere leta 1987. Zadeva je sicer izbruhnila zaradi "podtaknjene" predelave naci plakata Novega kolektivizma, soldateska pa se je potem znesla nad Živadinovim. Takratna ZSMS — tisto leto je bila Slovenija na vrsti za organizacijo — je ne samo angažirala Novi kolektivizem za plakat, temveč tudi Gledališče sester Scipiona Nasice za inscenacijo starta štafete na dolgo, predolgo, anahronistično pot do Beograda. Kdo drug kot Živadinov si je leto dni po famoznem Krstu pod Triglavom v Cankarjevem domu zadevo zamislil približno takole:
Sredi Bohinjskega jezera bi postavili Tatlinov stolp — pomanjšan, seveda: nerealizirani projekt (1919/20) orjaškega spomenika Tretji internacionali v obliki dvojne vijačnice bi po originalnih načrtih moral biti visok okrog 400 metrov —, ki bi se nazadnje transformiral v Plečnikov parlament ("Katedralo svobode", 120 metrov). Mladina in vojska in publika bi se s čolni pripeljali na umetni otok sredi jezera, nosilca štafete (igralca Boruta Veselka) pa bi s helikopterjem pripeljali z vrha Triglava.
Odveč je poudarjati, da beograjskim vrhovnim naročnikom prireditve to ni bilo niti malo všeč, milo rečeno. Po provokaciji s plakatom še toliko manj.
In kot nalašč je moral takrat 27-letni Živadinov k vojakom. Pripadal je še zadnji generaciji, ki jim ni bilo treba v JLA takoj po maturi.
Uporniški, odštekani, sumljivi rekrut je hudo gor plačal. V vojaškem preiskovalnem zaporu so ga pretepali kot psa in mučili s paralizatorji, ga poniževali, mu grozili z večletnim zaporom, postavljali katastrofalne psihiatrične diagnoze, ga selili iz samice v norišnico in nazaj, za nameček je še gladovno stavkal.
Živadinovu ni prav nič pomagalo — prej nasprotno —, da je njegov oče bil vojno lice. Je pa zato zastavnik Ilija Živadinov napisal pismo Mitji Rotovniku, takratnemu direktorju Cankarjevega doma. Če lahko njegovemu sinu nekako pomaga. Rotovnik ne bodi ga len pa je napisal pismo Kučanu — to pismo je Živadinov prvič videl po več kot tridesetih letih od takrat —, Kučan pa je klical nekoga v Beograd, rekoč, da smo pravna država in da nihče ne sme pretepati zapornika.
Tako se je to nazadnje le srečno končalo — in za to bo Živadinov Kučanu za vekomaj hvaležen.
Tako se je to nazadnje le srečno končalo — in za to bo Živadinov Kučanu za vekomaj hvaležen
Stališče: transhumanizem
Iz Živadinovovih ust ne boste slišali besede Slovenija kot ime države.
"Nikoli nočem izgovoriti imena države. Do držav hočem biti samo negativen. Kakršnihkoli držav, kakršnihkoli oblik držav. Mi je pa blazno všeč beseda republika. Republika me dela srečnega! Ko vidim, da je Republika resnična, me to dela zadovoljnega. To mi je lépo. Republika mi je lepa."
"Sem evropski evforik, tega mi ne more nihče vzeti. Dejansko sem bil evforičen, ko je Republika vstopila v geopolitični evropski prostor. Kljub temu, da sem anarhokozmist. A tudi Rusija je Evropa. Jaz sem rusofil. Ne seveda v tem geopolitičnem smislu."
"Zadnje mesece sem se nagledal simptomov in sindromov po vsej metropolitanski Evropi. Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do muslimanskih migrantov sploh ne govorim. Kam so izginile evropske humanistične vrednote? To ni patologija evropskega individualizma, temveč egoizem evropskih nacij."
"Razsvetljenski individualizem ni bil in ne bo nikoli egoizem. Dejstvo je, da smo surovo treščili v virusno in biopolitično stvarnost. Pojem transhumanizma, ki sem mu dolgo pripadal, sem v XXI. stoletju po tehtnem premisleku nadomestil s pojmom posthumanizma. Predvsem zato, ker pojem transhumanizma ohranja možnost za množico psevdoreligioznih in ideoloških manipulacij. S posthumanizmom pa človeštvo vstopa v projekcijski podvig. V skupno kritično umetniško, znanstveno delovanje. Proti data totalitaristom! Posthumanizem ni antihumanizem. Paradoksalno je njegova kontinuiteta!"
"V alpskih kulturah poznajo odlično besedno zvezo: zaplezati se! To ni dobro. Predvsem se umirimo. Premislimo in spremenimo smer."
Ilirska Bistrica, Vrhnika
Med pripravami na intervju sem si seveda prebral intervju z Živadinovim, ki ga je za Razglede leta 1993 naredila Nela Malečkar. Ponatisnjen je tudi v knjigi Ne le intervjuji (1997), za katero sem prispeval naslov in predgovor. Ko sem to omenil Draganu, ga je ponovno prebral tudi on — in tako je vse skupaj nazadnje izpadlo tudi kot hommage Neli in Ilirski Bistrici.
Živadinovova mama je sicer iz Komende in je živela trideset metrov stran od Glavarjeve knjižnice v Glavarjevi beneficijski hiši. (Govorimo o Petru Pavlu Glavarju, 1721-1784, župniku, mecenu, pisatelju, čebelarju, prosvetitelju …) Tam je Živadinov kot otrok, kot pravi danes, "doživljal fenomene objektnosti knjige".
Pripominjam, da sem imel v glavi anekdoto, omenjeno v tem intervjuju, kako je nekoč prišel na morje v Bakar in najel cimer fraj s pogledom na rafinerijo. Ker so ga fascinirali dimniki, cevi, rezervoarji. No, tega v resnici ni v tem intervjuju. Najbrž mi je to sama razlagala.
"Nela Malečkar je iz Knežaka, mi pa smo bili v centru. In center je pomenil kino. Nelina mama je bila učiteljica. Preselili so se nad Mlečno. Tako se je reklo. V Ilirski Bistrici je bila mlečna restavracija. Če si šel v Mlečno, si bil neskončno srečen. Imeli so sladice. Resne sladice, ne cheap. Vrhunec vsega je bilo kuhano mleko s kakavom. No, Nela je stanovala nad Mlečno."
"Potem pa smo se preselili na Vrhniko. Žal mi je bilo za Ilirsko Bistrico, ki je fantastičen kraj. Da ne razlagam. Starši so me dobili na trik, da je na Vrhniki več snega. Prvi sneg, ki smo ga videli v Ilirski Bistrici — ki je samo 27 kilometrov od Opatije —, je bil vedno na kamionih, ki so vozili iz Postojne. V cirkus smo hodili na Reko. Pa v gledališče Ivana pl. Zajca. Veš, kdo je naslikal freske v Zajcu? Gustav Klimt! Gledališke sekularne freske!" Na Vrhniki je Živadinov ustanovil svoje prvo gledališče: SNG Vrhnika. Ne Slovensko narodno gledališče, seveda, temveč Srečno novo gledališče.
Generacija
Del najinega pogovora je bil posvečen kramljanju o skupnih intelektualnih referencah najinega otroštva in mladosti. Recimo o reviji Vseved. O publikacijah, ki so kot po tekočem traku izhajale po pristanku na Luni. Pa celo o Bikcu Ferdinandu in Bambiju. O tem slednjem zlasti.
Živadinova zabava, da je bil Felix Salten (s pravim imenom Siegmund Salzmann), avtor Bambija — lovec. Mene pa zabava to, kako se otepa omembe Disneyja. V tistem Nelinem intervjuju namreč omenja še bolj huronsko anekdoto in si za nazaj očita, da se je pustil zapeljati in v intervjuju govoril o Disneyju.
V zaporu si je nekaj časa delil celico s človekom, ki je bil že štirinajst let v zaporu zato, ker je tožil Tita. Dolžil ga je, da je na Sutjeski zakrivil smrt 4000 partizanov, ker ni ukazal pravočasnega umika. No, ta človek je Živadinovu — ki je za vsak primer spal in cele dneve preživel pod posteljo — prinesel stare revije Start. In v eni od številk je bil intervju z Brankom Bauerjem, režiserjem partizanskega filma Ne okreći se, sine (1956). Bauer tam pravi, da je idejo za naslov dobil pri Bambiju. Točno to namreč reče oče svojemu srnjačku, ko gori gozd. Takrat je Živadinov pogruntal, da je NOB-dramaturgija čisti Disney. To je ta jagerska mentaliteta, cepljena na partizansko hostarstvo.
Was ist Kunst?
V Nelinem intervjuju praviš, da je Noordung tvoj odgovor na vprašanje "Was ist Kunst".
"Točno. Tako. To je že bila odcepitev od Neue Slowenische Kunst. Popolna. Kompletna emancipacija. To je bilo težko, ni bilo enostavno. In je trajalo. Dunja Zupančič je vse spremenila. Dunjine vizualizacije. Dunja je tako ali tako … kako bi rekel … Die Liebe ist die große Kraft, die alles schafft. Brez nje ne bi bilo nič. Pa brez Mihe Turšiča tudi ne." "Dramaturgija prostora je ključ za razumevanje dogodkovnosti. Jaz imam to zelo jasno razdeljeno: performans, transformans, informans. Od postgravitacijske umetnosti naprej živim v informansih. Transformans je, ko se neko telo v dogodku spremeni v nekoga drugega, recimo Klemen Kovačič v Hamleta, čeprav ni Hamlet (H genotipu Hamleta: po motivih Williama Shakespeara in Bernarda-Marie Koltèsa režiral Dragan Živadinov, 2020, op. MC). To je transformacija. Performans je, ko v svoji dogodkovnosti izpostaviš svojo identiteto in si v točki pogleda točno ti in ne nekdo drug. Nisi Hamlet."
Ko te Nela vpraša, kaj je zate dramatično, rečeš: informacija.
"Ta moment me je pa najbolj presenetil!"
Ali celo napačna informacija?
"To je pa posebna zgodba."
Ima to kakšno zvezo s fake news?
"Fake news je vedno drama. Othello pa Jago. Kaj dela Jago? Širi lažne informacije. Poslušaj. Jaz sem v finalizmu. Jaz že odštevam dneve do svoje smrti. No, leta odštevam, ne dneve. Kako sem jaz zlo videl? Dotakljivost in nedotakljivost telesa. Ti mi lahko rečeš, kar hočeš. Lahko mi rečeš karkoli, z vso pravico. Ampak ne smeš se me pa dotakniti. Razen če me vprašaš, ali se me lahko dotakneš, in jaz ti rečem ja, dotakni se me. V trenutku je dotakljivost in nedotakljivost telesa ključ. Ti rečeš, ne dotikaj se me, jaz se te pa dotaknem. In zlo že dela."
"To je eno. Drugo pa je pretvarjanje. V mikrosvetu ali v totalu. Laž spada v kategorijo pretvarjanja. Ti veš, ampak … Ti natanko poznaš, ampak … Hočem reči: pretvarjanje ter dotakljivost in nedotakljivost telesa so kategorično zlo. In tega je v distribucijskih odnosih novega sveta, tranzicijskega sveta, ki smo ga gledali v zadnjih desetletjih, toliko, da ni čudno, da je tako, kot je. Jaz o resničnosti itak ne znam razmišljati, o umetnosti pa vem marsikaj. Enciklopedizem mi blazno veliko pomeni v metodologijah."
"Če govorim o enciklopedizmu, mislim na fenomen razsvetljenstva. Tega ne smemo dovoliti dekonstruirati. Razsvetljenstvo bi rad prenesel na svojega sina (Aljošo). Da ga poskusi razumeti, ker je izobražen fant. Neskončno pomemben pa je tudi konceptualizem. Glede tega, kar sem prej govoril o performansu, transformansu, informansu, pa je tu vmes bilo še nekaj, čemur rečem happening. Ampak ne bi zdaj o tem." Če bi Živadinov govoril o vsem, za kar je v vsakem drugem stavku rekel, da ne bi zdaj o tem, bi bil ta tekst verjetno petkrat daljši.
Kečap
Živadinov je leta 1988 s Kozmokinetičnim gledališčem Rdeči pilot pripravljal predstavo Migranti — v sodelovanju z Vinkom Globokarjem. Jaz sem bil takrat že mlad novinar pripravnik v kulturni redakciji Dela. Nekega dne sem dobil zadolžitev, da pokrijem tiskovno konferenco, ki sta jo v Riu sklicala Živadinov in Globokar in naznanila, da je projekt preklican.
Jaz pa sem napisal bolj reportažo kot poročilo. Deloma tudi iz tako imenovane kafeterije Degustacija nasproti Ria, zraven Mladinske knjige. Kdo ve zakaj izrazito nenaklonjen tekst, verjetno tudi objesten. Globokar mi je potem napisal pismo. Če se prav spomnim, si je izmislil nekakšno nagradno igro v zvezi z dinozavrom, ki bi moral v predstavi figurirati kot del scenografije. Nekako je moral biti vpleten tudi Luka Novak, s katerim sva Globokarju odgovorila skupaj.
Anyway, Živadinov se je odločil, da se mi maščuje. Umetniško. Uprizori nekakšen happening.
Čakal me je na premieri svojega Zenita v Cankarjevem domu. Na vhodu v Srednjo, takrat še ne Linhartovo dvorano je name zlil vedro, polno paradižnikove mezge. Mislim, da je bila razredčena. Mogoče je bil kečap. Kakorkoli, bil sem čisto dovolj rdeč od glave do pet — in kot nalašč v svetlem balonarju. Rotovnik se je ponudil, da časti čistilnico. Nazadnje sicer nisem uveljavljal tega stroška.
Kot zanimivost naj dodam, da bi tak incident bil danes v vseh medijih. Takrat pa je samo kolegica Jelka Šutej napisala sočuten, neopazen komentar, v katerem se je zavzela za svobodo izražanja novinarskih mnenj.
Marinetti
Seveda nisem nameraval mimo tega, toda nazadnje je Živadinov sam načel to temo. Tako sva po vseh teh letih to vljudno razčistila. Moram pa tudi priznati, da sem izvedel tudi nekaj novega.
Napol se spomnim, da se je Živadinov nekaj skliceval na futuriste, ki da so na podoben način obračunavali s kritiki. Ali pa je kdo drug zadevo pač tako interpretiral? V vsakem primeru mu je bila akcija čisto podobna. Meni kot tarči pa tudi. Takole mi je razlagal: pride Marinetti leta 1914 v Moskvo (in Sankt Peterburg) predavat. Pet let po svojem Futuristističnem manifestu. Futuristi so že bili tudi v Rusiji. Kdo je bil prvi? Kdo je skoval to besedo? Šlo je za prestiž. Že pred predavanjem je Marinetti v nekem ruskem časopisu objavil tezo, da je bil on leta 1909 s svojim Manifestom nedvomno prvi.
"Malevič fizično napade Marinettija. Tako kot sva midva … Oprosti, da to omenjam. Malevič je vrgel na Marinettija … Tako kot jaz na tebe … Ampak to nima nobene, nobene aplikacije … Naj ti povem, da globoko rešpektiram tvoje delo."
Kaj mu bo zdaj nerodno po 33 letih?!
Že dobro. Ampak ti se takrat skliceval na Marinettija, če se prav spomnim?
"Seveda. Ampak Marinetti si bil ti. V mojih očeh."
Aja? Hahahaha …
"To lahko izvzameva iz tega pogovora. Narediva to off the record. Skratka, Malevič vzame koš in dá noter tristo ali petsto lesenih žlic. Pobarvanih na rdeče. In Marinetti ima predavanje in pride Malevič in vrže tisti koš na njega. Tristo rdečih žlic."
Malevič na Marinettija?!
"Malevič na Marinettija!"
Jaz sem pa mislil, da je bilo obratno …
"Ne, ne, ne, ne, ne! V tem je fenomen. Jaz sem se istovetil z Malevičem. Vloge si vsak deli samemu sebi."
Ah, torej sem bil jaz Marinetti.
"Ti si bil Marinetti. Oprosti, to ni nič slabega, to je kvečjemu kompliment."
Hvala, ampak zakaj ga je sploh napadel?
"Majakovski in Malevič sta bila proti temu, da Marinettija sploh spustijo v Rusijo. In to zato, ker bi potem v bodočnosti njihovo, rusko umetnost vedno imenovali ruski futurizem po vzoru na italijanskega."
Demonizacija umetnosti
"Moja periodizacija modernizma izhaja iz analogije z renesanso. Modernistični prelom je primerljiv z renesančnim. Menim, da podobno kot renesančne časovne intervale lahko delimo tudi modernistične na zgodnji, visoki in pozni modernizem. Na zgodnji od leta 1895, z antidramo Kralj Ubu Alfreda Jarryja, pa do leta 1970, ko v umetniško delo vstopi elektronski piksel namesto barvnega pigmenta."
Ta se mi zdi dobra: piksli namesto pigmenta!
"Od leta 1970 do leta 1995 smo živeli tranzicijsko zarezo, ki smo jo poimenovali postmodernizem. To ni bila stilna formacija. V XXI. stoletju pa po tej postmodernistični cezuri živimo visoki, ekranizirani modernizem. Tretje, poznomodernistično obdobje bo po analogiji z renesanso trajalo do sredine XXII. stoletja."
"Vse, kar sem spoznal, je to, da je umetnost res oblikovanje paradoksov. S tem bi moral začeti današnji pogovor."
Lahko pa ga s tem končaš.
"Dajva končati, ker boš sicer umrl. Vem, kako težek posel je to. Ampak daj mi podaljšek, nekaj še moram nujno povedati."
Pa daj.
"Umetnost pozna drugo zakonodajo kot resničnost. Gre za fenomen, ki ga od Republike nisem pričakoval. V politiko se sicer ne vmešavam, ampak nekaj pa moram povedati. V tistem intervjuju z Nelo sem vse točno napovedal. Nisem si pa znal predstavljati, da bo v Republiki kdaj prišel čas, ko bo … ko bo oblast … V vseh časih je bila oblast vedno a-bso-lu-tno naklonjena kulturi in predvsem umetnosti. Ne glede na to, ali je bila do umetnosti kritična. Tudi največja kritičnost do kulture in umetnosti je vedno vsebovala tudi največjo stopnjo naklonjenosti. Nisem si pa nikoli znal predstavljati, da bo v tej Republiki, v kateri oba živiva, umetnost tako demonizirana. Tega ne doživljam jaz direktno."
Govoriš o nezanimanju in o nevednosti? Ali prav o demonizaciji?
"Prav o demonizaciji. Za to obstajajo tudi primernejše besede, bolj novoveške, ampak jaz temu namenoma pravim demonizacija. Ne gre samo za to, kar se dogaja neodvisni, alternativni, eksperimentalni, subkulturni umetnosti. Ne! To se dogaja na nivoju nacionalnih institucij. Vzpostavlja se nekaj, kar uničuje vitalizem Republike. In to nima nobene zveze z virusom. To ima zvezo s poezijo Janeza Janše."
"Tako bom rekel. To je nekaj, kar … Prosim, če tega ne zapišeš, ker je prebrutalno. Hotel sem samo, da me ljudje razumejo. Ampak ne! Zapiši vse, kar hočeš. V bistvu ni pomembna ta poezija Janeza Janše. Pomembno je, da to počnejo na vseh ravneh. Demonizirajo umetnost. Mogoče zato, da vzpostavijo neko svojo kulturo. Kultura je itak propagandni oddelek države."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
