(INTERVJU) Epidemiolog Zoran Simonović: Lekcije iz dobe koronavirus

Približno pred tremi meseci, v času največje zmede, sva opravila prvi koronapogovor. Okužbe so trkale na meje države, telefoni so pregorevali, bila je zmeda v zdravstvu, ni se prav vedelo, kdo bo sprejemal okužene s koronavirusom, kako preprečevati okužbe, strah je bilo tudi zdravstvene delavce.
"Takrat smo čakali na prve primere pri nas. Število okuženih v Italiji je močno naraščalo, primere so beležili že v zahodnoevropskih državah, mi pa smo bili pod pritiskom, da ne zaznamo novih primerov in bili celo deležni kritik, da nismo sposobni zaznati prvih primerov. Seveda obstaja možnost, da jih ne zaznaš, še posebej, če so bile prve osebe asimptomatsko ali blago okužene. Vseeno pa so potem bili potrjeni prvi primeri iz Maroka, sledili so smučarji iz Italije, kmalu zatem pa smo imeli primere iz Avstrije."
Kaj se je spremenilo od takrat? Veliko smo izvedeli v teh mesecih.
"Ogromno. Takrat smo virus opazovali od daleč po medicinski literaturi in medijih, danes vemo veliko o virusu, obnašanju virusa, prenosih, učinkovitih preventivnih ukrepih. Življenje se nam je spremenilo, hkrati pa se nam obeta, da bomo z določenimi ukrepi morali živeti še kar nekaj časa."
Ste takrat verjeli, da se je naše zdravstvo sposobno organizirati tako hitro in dobro, kot se je, ne nazadnje tudi inštitut, ki skrbi za javno zdravje?
"Zdravstvene ustanove smo pričeli opozarjati že konec januarja, v februarju je potekalo intenzivno delo na primarnem nivoju zdravstva. Vedeli smo, da bodo prve primere zaznali osebni zdravniki, nato so sledile spremembe na nivoju bolnišnic, tako da bi omogočili dovolj kapacitet za zdravljenje tistih, ki bi potrebovali bolnišnično oskrbo. Vsaj za mariborsko regijo lahko rečem, da so bili tukaj na nivoju zdravstvenega doma, zdravnikov zasebnikov in bolnišničnega varstva zelo hitro pripravljeni algoritmi, poti obdelave potencialnih bolnikov, pripravljeni prostori za zdravljenje manj obolelih okuženih. Zelo hitro je stekla organizacija zdravstva in bilo omogočeno zdravljenje čim večjega števila ljudi."
Od kod razlike med regijami? Dobro sta se držali predvsem primorska in podravska regija.
"V teh dveh regijah je bilo najmanj okužb, manj kot 40 na 100.000 prebivalcev. Nekaj tudi na račun tega, da smo v naši regiji bili uspešni pri preprečevanju vnosa virusa v ustanove, kjer je najbolj ranljiva populacija, to so domovi starejših občanov in drugi socialnovarstveni zavodi. Lahko pohvalim napore, ki so jih vložili zaposleni v teh ustanovah, da so preprečili vnos virusa z vseh strani - hitro so prepovedali obiske, uredili prinašanje predmetov v ustanove tako, da se prepreči vnos virusa. Veliko ukrepov je bilo uperjenih v preprečevanje vnosa zaposlenih. Ko pa so se pojavili posamični primeri, ki so bili potem javno objavljeni, smo z zaposlenimi uvedli kup ukrepov za preprečevanje nadaljnjega širjenja in bili pri tem uspešni. Denimo v Domu Danice Vogrinec in v zavodu Hrastovec. Kazalnik uspešnosti v UKC in zdravstvenem domu pa je, da čeprav so bili zaposleni ves čas v tesnem stiku z okuženimi, niso zabeležili niti enega prenosa okužbe bolnikov na zdravstveno osebje. To pomeni, da so bili zelo dobro pripravljeni tako prostorsko kot kadrovsko pa tudi z vidika varovalne opreme, kjer niso pomembne le zaloge, ampak ustrezna izobrazba o načinu uporabe. V Sloveniji je zbolelo 300 zdravstvenih delavcev, v naši regiji jih je bilo okuženih dvanajst. In ti ljudje so se okužili v tujini ali pa je šlo za prenos znotraj družine, torej z družinskega člana na zdravstvenega delavca in ne obratno. Prenosov virusa v zdravstvenih ustanovah v naši regiji ni bilo."